Morda se po kanalih interneta in v političnih glasilih seje sovraštvo in razpihuje nestrpnost do soljudi. A na stotine učiteljev in profesoric, učenk in dijakov, delavk in umetnikov oblikuje lastne argumente za upor zoper rasizem. Predstava po metodah gledališke pedagogike in vključevanja vseh sodelujočih, ki so jo zasnovali in jo zadnjih pet let izvajajo v društvu Humanitas, mladim ponuja prostor in orodja za razmišljanje z lastno glavo.
“Iti skozi tako zaničevanje, nerazumevanje, strah in izgubo je grozno. Nihče ne bi smel tega doživeti,” je bilo sporočilo mariborskega dijaka oziroma dijakinje po koncu predstave Skozi oči begunca in po pogovoru s sodelujočimi v predstavi.
Režiser predstave, ki je rezultat sodelovanja več kot 50 posameznikov in ob vsaki uprizoritvi vljuči še nekaj deset novih soustvarjacev, je Jaka Andrej Vojevec. Pravi, da je glavni cilj dela, ki je začelo nastajati pred petimi leti, ponuditi protiutež dehumanizaciji in odpreti prostor za iskanje človečnosti. Četudi ima bogate izkušnje z uličnim gledališčem in gledališčem zatiranih ter je v svojo predstavo Utopija prav tako vključil gledalce, je bilo oblikovanje predstave Skozi oči begunca, ki temelji na metodah izkustveno-transformativnega gledališča za življenje, vseeno nekaj posebnega. “Izkušnja ljudi, ki bežijo, je danes politično še bolj zmanipulirana. Mlade pa ta del naših družb zanima. In večina jih je med predstavo prvič soočena s tem, kaj morajo ljudje na begu preživeti,” pojasni. “Resnica je praviloma drugačna od tega, kar poznajo, in postavi na laž vso propagando.”
To poudari tudi pedagoginja Darja Rokavec z gimnazije Ptuj, ki je organizirala ogled predstave za dijake in dijakinje na šoli. “Skozi predstavo izgine vsa propaganda in nadomesti jo resnična oseba s konkretnim življenjem.” Spomni se, da so ji tudi profesorski kolegi in kolegice opisovali, da so se dijaki in dijakinje želeli o predstavi pogovarjati še in še več. “Refleksije, spremembe, tudi soočenja ter dejanja za spremembe pridejo z zamikom. Spomnim se besed mladih, da so jih starši preveč podcenjujoče vzgajali glede nevarnosti širjenja sovraštva in nestrpnosti,” pove pedagoginja. Vidi, da je potreba po takšnih vsebinah velika, še posebej v sodobnem času kriz. “V izobraževalnih institucijah smo mladim dolžni zagotoviti izobraževanje, ki krepi humanost. Če znajo dijaki našteti deklaracije in konvencije človekovih pravic, ne pomeni dosti, če teh vrednot ne znamo živeti vsak dan,” poudari pomen izkustva in čustev, ki doprispevajo k procesu izobraževanja.
Ideja in koncept predstave, ki je nastajala skozi skupno soustvarjanje in sodelovanje ožje ekipe petnajstih oseb, je delo Mance Šetinc Vernik, vodje projektov pri društvu Humanitas. Ravnokar so izdali tudi drugo knjižico sporočil, ki jih mladi ob koncu predstave in pogovora, namenijo beguncem, ljudem na poti. “Toliko lepote in modrosti je v teh sporočilih, da smo sklenili, da ta ne morejo ostati zgolj pri nas. So protiutež sovraštvu. Glas, ki ne sme biti tiho, sploh ko obstaja in se nadaljuje tudi zlo.” Pojasni, da so knjižice s sporočili v šestih jezikih poslali tako v azilni dom kot v integracijske hiše.
Verjamem, da se še vedno počutite kot tujci in prav to bi želela, da veste, da obstajajo gostoljubni ljudje in da nikoli ne obupajte.
murskosoboška srednješolka, knjižica Ko sem pogledal skozi oči begunca 2
“Mladi o teh temah še nimajo dovolj znanja,” je opisal Habte Tareke zadovoljstvo, da je sodeloval pri predstavi in prispeval v skupnost. Njegov prihod v Slovenijo je bil izraz solidarnosti in razumevanja skupnih odgovornosti v Evropi, ki je trajal kratek čas. Spomladi 2016 je s še šestimi begunci prišel iz Italije v okviru relokacijskega programa. Pred tem je preživel teror eritrejske oblasti, okrutnost saharske puščave in nehumanost libijskih taboriščih. Iz Sredozemlja ga je rešila ladja italijanske obalne straže, ki je tedaj še izpolnjevala svoje dolžnosti pomoči na morju. “Premnogi ljudje pozabljajo, da ne bi odšli, če bi bilo, kjer smo bili doma, v redu,” se spomni presenečenja mladih, ko jim je opisal svoje življenje do sedaj.
Učiteljica geografije Kristina Šturm, ki je pred leti v okviru poučevanja etike osnovnošolske učence in učenke devetega razreda odpeljala na predstavo, se strinja, da v šoli pogostokrat zmanjka časa za resne debate z mladimi, ki si jih ti želijo. “A mladi tudi spoznajo, da marsikdaj nimajo dovolj informacij, da bi se zares lahko opredelili,” opozori na kratek dih populističnih krilatic sovraštva. Po desetletju dela v razredih vidi, da se mladi obkrožajo predvsem z lahkotnimi temami, težjih zagonetnih, ki odpirajo tudi vprašanja odgovornosti, pa se izogibajo. A po predstavi so vendar k njej pristopili tudi drugi učenci in učenke, ki so si želeli, da bi lahko predstavo izkusili tudi sami. “Izjemno dragoceno je, da so med nami begunci in begunke, ki so o svoji izkušnji pripravljeni spregovoriti in jo podeliti,” pravi geografinja. Mladi vedno vprašajo, kaj pa lahko sploh naredimo, doda. “Vprašajo, če sploh pomaga, če so prijazni? Nato vprašajo, zakaj tega država ne uredi, kaj dela EU, mar nismo v Evropi, zakaj se tako nasilje policije dopušča?” Pomolči. “In včasih tudi sama ne vem, kaj naj jim odgovorim.”
Tudi novomeška profesorica sociologije Nina Arnuš se spomni, kako se dijaki in dijakinje niso mogli nehati pogovarjati o predstavi. Opiše živ spomin, ki ostaja z njo, da lahko nasilje pride tudi s kričanjem v jeziku, ki ga ne razumeš. Glavno vrednost ogleda predstave vidi prav v prostoru, ki se odpre, da si mladi ustvarijo lastno mnenje, ter v argumentih, ki jih taka izkušnja ponudi mladim, da se zoperstavijo hujskaštvu in širjenju sovraštva. “Igra in pogovor, ki sledi, dosežeta, da se obrne slika, da pride do premika v glavah. Mladi dobijo priložnost, da si na podlagi lastne izkušnje oblikujejo svoje stališče, ne glede na to, kaj slišijo od drugod.” Spomni se hvaležnosti mladih, da so sodelovali v predstavi, četudi je morda pomenila tudi šok in nelagodje. “V času, ko se širi nestrpnost, je tako poučevanje izjemnega pomena. Da lahko pogledamo drugače, da dobimo prostor, da razmislimo sami pri sebi,” opiše sociologinja in opozori, da sistemske umeščenosti takih vsebin v izobraževalne programe primanjkuje.
Za Paymana Qasimiana je možnost sodelovanja pri predstavi predstavljala predvsem zelo zaželjen stik z ljudmi in okolico, kjer se je znašel. “Edini kraj, kjer smo se lahko družili zunaj azilnega doma, je bila tovarna Rog in manjkala so mi srečevanja z ljudmi,” se spomni časa pred petimi leti. Mislil je, da se bodo zaradi teže tematike, mladi obrnili stran, a ga je presenetila vedoželjnost in bistrost mladih. Še vedno ima občasno težave z rokami in nogami zaradi mučenja, pred katerim je zbežal. Komedijant dela sedaj tudi kot pleskar, v predstavi pa prevzame vlogo tako vodje tihotapcev kot policista. “To je bilo nekaj najtežjega, kar sem moral v življenju narediti,” se nasmehne. “Vsi so mi razlagali, da sem premehak, da moram biti strog in osoren,” se spomni. Tudi sam je prepričan, da predstava odmeva onkraj same izvedbe. “O tem slišijo nato tudi bratje in starši, prijateljice in sorodniki. Mladi izvedo in zgodbe, ki so jih spoznali, povedo naprej.”
Človeštvo kar naprej hote pozablja na svojo primarno in najpomembnejšo dolžnost – ohranjati človečnost. Ponuditi roko sočloveku v stiski je jedro celice, ki ohranja celoten organizem živ … vsak posameznik lahko prinese spremembo. In ta posameznik preprosto moraš biti ti. Brez izgovorov, brez odlašanj, brez kazanja s prstom na druge.
dijakinja gimnazije Ptuj, knjižica Ko sem pogledal skozi oči begunca 2
Prav o pomenu podpore takim vsebinam, ki pride iz širšega okolja in kolektiva, spregovori profesorica na srednji zdravstveni šoli v Murski Soboti, medicinska sestra Jana Bučar. Spomni se, da je po odzivih in prebranih sporočilih, ki so jih po predstavi zapisali dijaki in dijakinje, ravnateljica potrdila, da je bila odločitev za predstavo pravilna. “Vseh se je zelo dotaknilo. Zagotovo bi bilo dobro, če bi to tehniko podajanja snovi, lahko vpeljali tudi pri drugih temah,” je prepričana Jana Bučar, da je gledališka pedagogika področje, ki bi ga bilo treba krepiti. Molk nekaterih mladih po predstavi je ni presenetil. “Da, ljudje se umaknemo in se ne želimo takoj pogovarjati, če se nam zamaje svet, ki smo ga do tedaj gradili. Stvari, ki so jih mladi morda slišali od ljudi, ki jim zaupajo in jih imajo radi, se izkaže, da niso resnične.” A srednješolska profesorica je prepričana, da je prav širjenje sporočil, kot ga nosi predstava Skozi oči begunca, naloga izobraževalnih institucij. “Učitelji bi morali in moramo biti zgled. Predstava omogoči mladim, da bolj suvereno predstavijo svoje argumente, se zoperstavijo sovraštvu in predsodkom,” je prepričana. “O tem, da spoštujemo soljudi in jih sprejemamo, se žal ne kriči na ves glas,” opozori Jana Bučar.
Safiullah Ebadi Safiullah se nerad spominja stvari, ki jih je moral preživeti in pustiti za sabo na poti. A ko je videl, koliko ljudi sodeluje pri predstavi, ki je v zadnjih petih letih doživela več kot 60 ponovitev, ter da lahko skozi njo pojasni, kdo je in zakaj je prebegnil v Slovenijo, se je odločil, da je vredno. “Po pogovoru, ki sledi predstavi, je enkrat pristopil nekdo do mene in me vprašal, če me lahko objame. Rekel sem, da lahko. Pojasnil je, da je imel popolnoma napačne predstave in da mu je žal,” se spomni. Ljudje začutijo iskrenost in prepoznajo humanost, je prepričan. Ko mu je prenehal začasni status mednarodne zaščite, je zaprosil za podaljšanje, ker v Afganistanu še vedno ni varno. Že štiri leta živi v Ljubljani, dela v restavraciji, se preživlja in plačuje davke brez urejenega statusa. Organi notranjega ministrstva kljub večkratnim sodbam upravnega sodišča nočejo podaljšati njegovega statusa zaščite. “Spomnim se mladih v Mariboru. Pred predstavo so se smejali in niso vsega skupaj jemali resno, a ko smo se nato začeli pogovarjati, so nekateri zajokali in pojasnili, da razumejo, da smo mi morali preživeti, kar so oni le izkusili med predstavo. Rekli so, da nas cenijo.”
Na mariborski srednji šoli za oblikovanje so za oder predstave uporabili kar šolsko zaklonišče. Tudi profesor zgodovine in geografije Renato Flis se spomni, da so nekaterim dijakom in dijakinjam med pogovorom po predstavi tekle solze. “Povezava med ravnokar doživetim in resničnimi ljudmi, s katerimi se pogovarjaš in so podobne stvari morali dejansko preživeti, je izjemno močna izkušnja,” pojasni. “Mladi so bili jasni, da bi si želeli takega izobraževanja več,” pravi. Doda, da resničnost in iskrenost spomnita tudi, da ljudje nismo številke, stereotipiziran del mase, ampak osebe z imenom in priimkom ter lastno zgodbo. “Gre za človečnost, humanost in empatijo, za to, da vsak od nas je in ostane človek,” poudari Renato Flis.
To sporočilo in nauk poudarjajo tudi na gimnaziji Ptuj. “Vsi hodimo skozi življenje v iskanju varnosti, sreče, sprejetosti. Skozi predstavo pa postane jasno, kako pomembni so dom, sanje in jezik, s katerimi se lahko izraziš ter spregovoriš s sočlovekom,” pravi Darja Rokavec. “Mladi razumejo, da njihova naloga ni ta trenutek spremeniti sistema, da je veliko že, če znajo povedati naprej in razložiti, da je resnica drugačna od propagande sovraštva. Naši dijaki so tudi kasneje, pri pripravi drugih nalog kontaktirali igralce in sodelujoče v predstavi, ter jih prosili za pomoč, saj so imeli izkušnjo, ki je sami niso imeli. Za to gre. Za sodelovanje,” poudari pedagoginja.
Gledajo. Ne glej vstran. Kričijo v brezupu. Poslušaj jih. Želijo biti del naše družbe. Sprejmi jih. Govorijo v tujem jeziku. Skušaj se ga naučiti. Zaželi jim dobrodošlico. Če nisi čisti altruist pa bodi altruegoist, dovolj bo. Nauči se kričati in zakriči: Hočem državljanstvo sveta! Pomagaj.
dijak gimnazije Ptuj, knjižica Ko sem pogledal skozi oči begunca 2
Zadovoljstvo in premik, pravi režiser Jaka Andrej Vojevec, je, če predstava nagovori že zgolj enega posameznika. “Najhujše bi bilo dvigniti roke in se predati propagandi,” pravi. Politiki, policisti in drugi odločevalci se predstave še niso udeležili. “To bi bil zagotovo izziv. Dobrodošel. Ker to bi bil predvsem izziv zanje,” pojasni kulturni delavec.
Vabila na predstavo so iz društva Humanitas pošiljali tako na ministrstva kot predsedniku države, Borutu Pahorju. “Žal ni nihče prišel,” se spomni. Čeprav se končuje financiranje projekta, v okviru katerega je predstava zadnjega pol desetletja živela, v Humanitasu vedo, da so že nekajkrat rekli, da je to zadnja predstava. “A nato, čez nkeaj mesecev si rečemo, pa bomo naredili še eno, kajne?” Slovenska izkušnja s predstavo Skozi oči begunca bo kot primer dobre prakse vključena tudi v znanstveno monografijo založbe Routledge Engaging with Historical Traumas, ki bo posvečena inovativnim izkustvenim metodam učenja zgodovinskega spomina in soočanja s travmami.
Habte Tareke pravi, da se v Sloveniji počuti dobro. A slišal je tudi že psovke, naj se vrne, od koder je prišel. “Ljudje moramo spoznati, da barva kože ne pove nič o tem, ali je nekdo dober ali slab človek. Barvo določi narava,” opomni Mariborčan. In doda, da mu je najpomembneje, ko vidi, da ga ljudje sprejemajo. “To je najboljše.”