Kolaboracija s temo: kje se začne odgovornost človeka?

Sojenje neonacistom politične stranke Zlata zora v Atenah.

V dneh, ko se približuje 30. obletnica izbrisa, sem ob branju in pisanju zgodb o tem zločinu večkrat naletela na razmišljanja o vlogi politikov, pa tudi uradnikov v tem procesu. Tistih uradnikov, ki so prizadetim preluknjali dokumente, se do njih obnašali osorno, pa tudi tistih, ki so izbrisanim prebivalcem in prebivalkam pomagali pri urejanju dokumentacije za pridobitev državljanstva ali stalnega bivališča.

“Iz izkušenj izbrisanih oseb je opaziti, da je bilo vedenje uradnikov in uradnic od upravne enote do upravne enote različno. Ponekod so se vedli neprijazno in diskriminatorno, drugje so se trudili pomagati, če je to bilo v njihovi moči,” piše o tem Neža Kogovšek v knjigi Zgodbe izbrisanih.

Podobno je bilo s policisti in drugimi uradnimi osebami, ko so ugotovili, da so izbrisani brez dokumentov. Kot ti pričajo, so jih včasih enostavno izpustili, drugič so jim vzeli prostost ali pa jih celo deportirali.

To me je vrnilo k vsaj dvema večjima zgodovinskima dogodkoma, ki sem ju spremljala tekom bivanja v Grčiji.

“Jaz samo opravljam svoje delo”

V Atenah sem v zadnjih desetih letih spremljala preko 500 sodnih zaslišanj. Veliko jih je bilo povezanih z rasističnimi umori, posilstvi, požigi in napadi, predvsem na migrante, njihove domove, molilnice ali na socialne centre.

Tekom opazovanja sodnih procesov sem opazila, da sta se v grških sodnih dvoranah spontano oblikovali temna in svetla stran.

Svetla je bila pogosto nabito polna s podporniki žrtev, pogosto je šlo za aktiviste različnih starosti, ki so spremljali sojenja. Sedeli so na levi. Za njih je bil značilen smeh, izžarevali so spokojnost – ne pa umirjenosti –, bili so skoncentrirani in glasno so se odzivali na dogajanje v dvorani.

Na desni strani je sedela tema. Stran morilcev, agresorjev, posiljevalcev in požigalcev. Njihovi odvetniki so bili pogosto v črnem, nekateri z velikimi trebuhi, ženske zagovornice so bile redke, če že, so imele blede obraze, v očeh pa mračnost. Med podporniki so bili tako nacistični mišičnjaki, oskubljeni in poklapani prijatelji kot starši obtoženih, ki so včasih obtožene branili.

Obe strani sta bili polni jeze in zamer. Ni bilo samo enkrat, da sta si skočili v lase, pretepi so bili pogosti. Nasilje v sodnih dvoranah je bilo sestavni del zaslišanj, policija ga je preprečila, če je zmogla, pogosto pa tega ni znala ali hotela.

“Naj opozorim, da nisem član Zlate zore in sem tukaj striktno službeno,” se spomnim vztrajnega zatrjevanja zagovornika neonacistov Aggelosa Aggeletosa na sojenju proti Zlati zori jeseni 2015. Zbrani v sodni dvorani atenskih zaporov Koridalos so se začeli glasno zgražati. Predsednica sodišča temnolasa Maria Lepenioti je množico opozorila, naj ne povzročijo prekinitve sojenja.

Odvetniki, ki niso hoteli, da bi bilo njihovo ime v javnosti povezano z branjenjem nacističnih zločincev, morilcev in rasističnih nasilnežev, so v svoj zagovor radi ponavljali, da “samo opravljajo svoje delo”.

Poskusi upravičevanja so bili pred krvavimi in invalidnimi žrtvami jalovi. Ti zagovorniki v sodni dvorani niso našli razumevanja. Zato so se ali še bolj pogreznili v temo ali pa jo zapustili in prenehali braniti obtožene.

Bradati Aggeletos ni bil odvetnik kogarkoli. Zagovarjal je “grško Evo Braun”, Eleno Zaroulia, življenjsko sopotnico vodje in ustanovitelja Zlate zore, Nikosa Michaloliakosa.

Zaroulia je skupaj z 69 člani, podporniki in poslanci stopila na zatožno klop, obsojena, da je bila članica in operativni člen pri vodenju neonacistične Zlate zore. V svojih javnih nastopih ni skrivala grobih obtožb, sovražnega antisemitizma in rasizma. 

“Sramotno je, da boste pogrčili nezakonite pritepence, podljudi, ki nosijo vse vrste bolezni v našo državo,” je bila Zaroulia jasna v enem svojih prvih govorov v parlamentu, katerega članica je bila vse od leta 2012 pa do pravnomočne obsodbe Zlate zore leta 2020.

Na glavnem sojenju proti Zlati zori je vse od leta 2015 izstopal odvetnik, ki je zagovarjal podčastnika v grški vojski Jorgosa Kalpitzisa. Mlad pravnik je nosil staromoden suknjič, rjave čevlje in se premikal nekako nerodno. Nikoli se ni družil s preostalimi zagovorniki neonacistov, ampak je sedel na levi strani sodne dvorane, med odvetniki žrtev, vendar dovolj oddaljen od njih, da mu ni bilo potrebno z njimi komunicirati.

Obtoženi, ki ga je zagovarjal, je sodeloval v več nasilnih napadih, sledi pa je pustil tudi na napadu na socialni center Sinergio leta 2012 v južnem delu Aten, ko je bil aretiran. Tam se je pridružil nasilnim nacističnim uličarjem, ki so napadli, razbili in terorizirali učence iz socialno ogroženih skupin, ki so se popoldne učili s pomočjo prostovoljcev. Uničili so učilnico in razbili glavo enemu od prisotnih, medtem ko je učiteljica z učenci uspela pobegniti ter se zakleniti v toaletne prostore.

Ta nerodni človek se je verjetno tudi zaradi prisotnosti javnosti in medijev zdaj želel distancirati od mračnih sil na desni ter je ves čas sojenja s sramom pogledoval v tla.

“Zakaj gospod Stamatios sedi med odvetniki žrtev?” so po nekaj mesecih protestirali zagovorniki na levi strani. Sodnica Lepenioti mu je naročila, naj se takoj presede med branilce neonacistov.

Nikoli nisem izvedela, ali je bil poslan ali najet. Mogoče je delal za vojsko; mogoče bi drugače stradal in se je odločil, da bo požrl moralo in branil nacista; mogoče so ga k obrambi vezali osebni dolgovi do organiziranih kriminalnih vajeti nacistov Zlate zore, ki so imeli izreden vpliv in so bili nevarni.

V mojih zapiskih ter zapisih novinarskih kolegov bo ta siva miš ostala znana kot zagovornik nacistov. Morda si je želel sedeti na svetli strani, vendar je zastopal temno – in na koncu je sodna avtoriteta od njega zahtevala, da upošteva pravila igre, ki jim je bil pokoren.

Ljudska podpora vojnim zločinom

V 90-ih, ko je bila na Balkanu vojna, je Grčija sodelovala in prikimavala propagandi srbskega vodje Slobodana Miloševića ter zločinom bosansko-srbskega vojnega zločinca Radovana Karađića. Ne samo to, domači politiki ter grška cerkev so oba vabili v Grčijo, kjer sta uživala posebni status zvezdnikov z velikimi sprejemi.

“Ni nerazumljivo, da je Grčija stala na strani Srbije in sodelovala z njeno temno stranjo,” piše o tem grški avtor in novinar Takis Michas. Njegova knjiga Nesveta zaveza: Grčija in Miloševićeva Srbija je v Grčiji nepriljubljena. 

Po tem, ko se je ves svet zgrozil ob zločinih vojske Ratka Mladića v Bosni in Hercegovini, so grški mediji domače plačance, naciste, pripadnike paramilic ter prostovoljce, ki so sodelovali v vojnih zločinih na strani srbskih sil, obravnavali kot heroje. Izvajalo se je dobro organizirano propagando, v zakulisju katere je ves čas stala grška ortodoksna cerkev, pa tudi vse grške vlade na čelu z desničarskimi nacionalisti Nove Demokracije ter s socialdemokrati Pasoka.

Vendar Michas v svoji knjigi opozori, da v primeru Grčije – edine članice Nata, ki je podpirala Srbijo – ni šlo samo za orkestrirano kampanjo političnih elit, priznanih glasbenikov, kot je bil Makis Theodorakis, ter vseh množičnih medijev, vključno z javno grško televizijo ERT.

“Fenomen podpore režimoma v Palah in Beogradu, hkrati pa zatiskanje oči ob nedolžnih žrtvah v Bosni in na Kosovu, je bil konec koncev “ljudski pojav”. Prihajal je od spodaj gor in ne od zgoraj dol. Mediji in politiki so se samo podredili splošni govorici in zahtevam ljudstva,” piše Michas.

V svojem pisanju grški novinar pogosto pokaže na odgovornost množice. Ob tem velja spomniti, da je v Grčiji v 90-ih srbske sile podpirala tudi levica na čelu s Komunistično stranko, ki je tedaj popolnoma obvladovala levi politični pol. 

Vseeno pa so obstajale izjeme. Takšne, ki v koalicijo s srbsko temo niso želele. Ki so na glas povedale, da podpiranje srbskega nasilja ni sprejemljivo. Svetlikajoče se izjeme, ki so glasno nasprotovale množičnemu slavju v podporo srbskim vojnim zločincem.

“Vržite klavca Karadžića iz Grčije!” je pisalo na transparentu, ki so ga leta 1993 razprostrli člani majhne maoistične skupine OAKKE – Organizacije za obnovo Komunistične partije Grčije, preden je na povabilo grške ortodoksne cerkve in ob udeležbi političnih elit ter sindikatov Karadžić priletel v Atene. Vsi protestniki so bili aretirani.

Jeseni 2021 mi je v Atenah aktivist Vassilis Tsarnas dejal, da grška levica že vrsto let neuspešno pere svojo vpletenost v podporo vojnih zločincev iz jugoslovanske vojne.

“Sredi 90-ih, mnogi pa že precej prej, smo vedeli, da Srbija izvaja vojne zločine na območju Jugoslavije in da ji Grčija pri tem pomaga. Četudi so bili grški mediji nekredibilni, smo dobivali informacije iz tujine,” mi je pojasnil Tsarnas, ki je sodeloval pri izdelavi plakatov ter letakov, s katerimi je politična skupina, s katero je sodeloval, obveščala javnost, kaj se na Balkanu v resnici dogaja.

Uporniki, med njimi redki novinarji, so bili in so v Grčiji nepriljubljeni. Michas je redno prejemal grožnje, njegovi teksti so bili v nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje med grškim prebivalstvom, in zato nezaželjeni. Desničarji so mu grozili, levičarji so ga zmerjali, da je “neoliberalec”.

Michas, ki je eden najbolj lucidnih grških avtorjev in izjemen analitik, danes živi v Ekvadorju. V enem od pogovorov mi je dejal, da grške družbe ne prenaša in da si zato raje želi umreti v krajih, ki jih poganja življenjska energija.

“Grška družba nima sposobnosti refleksije in prevzemanja odgovornosti. Tega ne zmorejo oblastniki, kot bi se to za zrelo demokracijo spodobilo – zakaj bi potem od ljudi pričakovali kaj več?” se je spraševal.

“Na kateri strani si?”

“Na kateri strani si? Na kateri strani si?” je razbijalo iz zvočnikov na shodih levičarske Sirize v zlatih predvolilnih časih v letih 2014 in 2015, ko so tedaj priljubljeni politiki obljubljali “proti-memorandumski boj, novo Grčijo ter drugačne čase”.

Siriza si je to rudarsko pesem iz leta 1931 prilastila za himno. Slišali smo jo v različnih izvedbah in Grke je nagovarjala, naj se odločijo za eno in edino smer: volijo naj sile, ki bodo stopile na pot politične ter ekonomske revolucije in bodo spremenile odnos ostalih evropskih akterjev. Samo pol leta po izvolitvi se je izkazalo, da je stala na sivi strani. Bila je v senci teme.

Siriza odgovornosti za svoja dejanja ni sprejela vse do danes. Njeni predstavniki so mi nedavno zagotovili, da je bila odločitev za sporazum s posojilodajalci poleti 2015 “pravilna in edina možna odločitev” ter mi zagotovili, “da jim bo zgodovina dala še kakšno priložnost”.

***

Sami sprejemamo vsak dan znova odločitev, na kateri strani zgodovine bomo; sprejeli so jo odvetniki nacistov leta 2015 v Atenah, Grki v 90-ih, ko so slavili srbske vojne zločince, kot tudi uradniki, policisti in politiki v Sloveniji leta 1992 ter kasneje, ki so sodelovali pri administrativnem etničnem čiščenju več kot 25.000 prebivalcev in prebivalk Slovenije. Od “samo opravljanja svojega dela” do kolektivnega podpiranja vojnih zločincev in brezglavega sledenja administrativnim navodilom.

“Zakaj se ustavimo? Kdo nas ustavi?” razmišlja Esad Babačić in odgovarja: “Nihče nas ne ustavi! Sami se ustavimo! Sami iz sebe, proti sebi.”

V zgodovini so vedno obstajali ljudje, ki so hodili proti vetru, izjeme, ki niso bili “opazovalci popolnega propada družbenih vrednot”, ampak so tudi v času ekonomskih, socialnih in političnih kriz želeli v prvi vrsti biti – ljudje. Ljudje, ki nosijo odgovornost.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.

Priporočamo tudi: