Na 29. mednarodnem festivalu Mladi levi, ki je potekal od 22. do 29. avgusta 2026 v Stari elektrarni in na drugih prizoriščih v Ljubljani, je v Združenem kraljestvu delujoči palestinski umetnik Basel Zaraa predstavil interaktivno instalacijo Kaj bomo storili brez izgnanstva?

Po drugi svetovni vojni se je znameniti razmislek Theodorja Adorna o barbarski naravi umetnosti po holokavstu globoko vtisnil v našo kolektivno zavest. Danes genocid, ki ga Izrael izvaja nad palestinskim prebivalstvom, ni zgolj nekaj, o čemer beremo – spremljamo ga v živo, ga vidimo in slišimo, hkrati pa smo priča nedelovanju odgovornih, da bi se ustavilo Izrael, ali aktivnemu omogočanju izraelskih hudodelstev s strani vlad po vsem svetu.

Kljub Adornovi mračni ugotovitvi umetnost po drugi svetovni vojni ni prenehala obstajati. Toda kaj umetnosti preostane danes, ko se sooča s humanitarno katastrofo, ki je niti najbolj odločna prizadevanja aktivistk in aktivistov težko zaustavijo?

Basel Zaraa se je na Mlade leve vrnil že tretjič. V svoji prejšnji instalaciji Draga Laila je raziskoval dom družine v begunskem taborišču, in pred tem izkušnje migracije v performansu Do koder me nesejo konice prstov, ki ga je ustvaril skupaj s Tanio el Khoury.

Najnovejša instalacija se odziva na neprestano odvijajoči se genocid v Gazi in na popolno krizo humanitarne pomoči – z razstavljanjem begunskega šotora, ki simbolizira desetletja palestinskega izgnanstva in izgube domov v Palestini. V njem Basel Zaraa ustvarja zamišljeni prihodnji svet – svet, ki je bolj pravičen in poln upanja kot kateri koli svet, ki smo ga poznali.

V senci globoke krutosti je radikalno upanje morda vse, kar nam je še ostalo.

V vaši instalaciji What Will We Do Without Exile? občinstvo stopi v begunski šotor in doživi vizijo osvobojene Palestine. Za vas to ni metafora – rojeni ste bili v begunskem taborišču, tam ste živeli, vaš družinski dom pa je bil uničen. Ko postavite ta šotor in povabite ljudi vanj, kaj jim pokažete o svojem življenju?

Leta 1948 je bilo več kot 750.000 Palestink in Palestincev prisiljenih zapustiti svoja mesta in vasi, potem ko so sionistične oborožene skupine napadle in porušile več kot 500 mest in vasi v zgodovinski Palestini, da bi na palestinski zemlji vzpostavile državo Izrael. Palestinke in Palestinci so postali begunci in živeli v različnih begunskih taboriščih v Siriji, Jordaniji, Libanonu ter na Zahodnem bregu in v Gazi.

Moja stara starša sta živela v vasi Tantura. Ko so sionistične milice napadle našo vas in izvedle pokol, v katerem je bilo ubitih več kot 200 ljudi, sta bila prisiljena zapustiti svoj dom. Znašla sta se med preživelimi in na koncu živela v begunskem taborišču Yarmouk na jugu Damaska.

Sem tretja generacija Palestink in Palestincev, rojenih v begunstvo. Iz generacije v generacijo smo ujeti v neskončni krog izgub in izgnanstva.

Z instalacijo želim pokazati, da se nismo sami odločili za begunstvo. Rodili smo se kot begunci, prikrajšani za svojo zemljo, naravna bogastva in vse, kar nam je bilo odvzeto. Zato šotor, v katerem smo danes, in v njem vse, kar smo izgubili.

What Will We Do Without Exile? je povabilo, da si zamislimo osvoboditev iz notranjosti palestinskega begunskega šotora.

Z vprašanjem sem želel ustvariti prostor za: “Kaj pa, če … – Kaj pa, če bi se okupacija jutri končala?” Kako bi bilo videti življenje? In kako bi lahko po vsem tem pozdravili sebe in zemljo?

Šotor v vaši instalaciji je pravi šotor – takšen, v kakršnem je dejansko živelo in živi na tisoče Palestincev in Sirijk, Palestink in Sirijcev. Njegovo notranjost spremenite v bujen vrt z oljkami in pomarančevci. Toda šotor sam ostaja šotor. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da fizično strukturo begunskega šotora ohranite vidno, namesto da bi jo skrili ali nadomestili z nečim udobnejšim?

Šotor predstavlja surovo in težko resničnost, v kateri palestinsko prebivalstvo živi vsak dan že od leta 1948. Te resničnosti ne moremo skriti ali prezreti, lahko pa jo zavrnemo, je ne sprejmemo in se ji upremo. Tudi če je ne moremo takoj spremeniti, si lahko vsaj zamislimo osvoboditev in življenje onkraj okupacije. To je lahko prvi korak k zavračanju dejstev na terenu.

S to idejo sem želel počastiti palestinsko domišljijo kot dejanje upora.

V instalaciji sedimo med drevesi in beremo “časopis prihodnosti” iz leta 2048, ki poroča o vrnitvi Palestink in Palestincev v vasi, iz katerih so bili izgnani. Rojeni ste bili v palestinskem begunskem taborišču Yarmouk v Damasku v Siriji. Vaši stari starši so prišli iz Tanture – dobesedno so bili od tam izgnani. Niso se mogli vrniti. Ko pišete ta časopis, ali pišete fantazijo ali vztrajate pri pravici, ki je bila vaši družini odvzeta in ji ostaja kršena na najbolj konkreten in krut možen način?

Palestinsko vprašanje je begunsko vprašanje. Milijoni Palestink in Palestincev še vedno živi v begunskih taboriščih, vse od leta 1948. Svet do danes ni našel rešitve za nas. Našo pravico do vrnitve ščiti Resolucija 194 Generalne skupščine Združenih narodov. Resolucija določa načela, da se doseže rešitev in vrnitev palestinskih begunk in beguncev na njihove domove. 11. člen resolucije določa: “beguncem, ki se želijo vrniti na svoje domove in živeti v miru s svojimi sosedi, je treba to omogočiti čim prej, ko bo to praktično izvedljivo; tistim, ki se ne želijo vrniti, pa je treba izplačati odškodnino za njihovo premoženje ter za izgubo ali škodo na premoženju, ki jo je treba v skladu z načeli mednarodnega prava ali pravičnosti povrniti s strani odgovornih vlad ali oblasti.”

Ne pišem fantazije. Palestinke in Palestinci nismo nikoli nehali verjeti, da se bomo vrnili domov. Vse kolonialne države so se končale; obstajali so kolonialni projekti, za katere nikoli nismo verjeli, da bodo propadli, pa so. Ko pišem časopis, poskušam pokazati moč naše povezanosti z zemljo. Smo prvotno prebivalstvo dežele. Kljub vsem poskusom smo Palestinci in Palestinke še vedno vztrajni. Naše korenine so v naši zemlji – niso nas mogli izbrisati.

Časopis priča, da okupacija ni prizadela le ljudi, ampak je vplivala tudi na zemljo – z uničevanjem oljk in citrusov, vodnih sistemov, z gradnjo apartheidskega zidu in z razprševanjem kemikalij po kmetijskih zemljiščih. To ne bi počeli ljudje, ki živijo na zemlji. To je ravnanje kolonizatorjev. Ljudje, ki jim zemlja pripada, zanjo skrbijo. Zato si poskušam v časopisu predstavljati, kako se zemlja zdravi.

Odraščali ste v begunskem taborišču Yarmouk v Damasku. Ali lahko opišete to taborišče – ne kot simbol, temveč kot kraj, kjer ste živeli? Kakšna je bila vaša ulica? Po čem je dišal vaš dom? Kateri zvoki so vas zjutraj prebujali?

Taborišče Yarmouk je eno največjih palestinskih begunskih taborišč zunaj Palestine. Sčasoma se je spremenilo v majhno mesto. Naši starši in stari starši so se zelo trudili ga zgraditi. Postal je prestolnica palestinske kulture in gospodarstva v diaspori. Tam so bile šole, kulturni centri, skupnostni centri, gledališče in kino … Iz Yarmouka je prihajalo veliko najvidnejših osebnosti odpora. Po letu 2000 je Yarmouk postal tudi eno največjih trgovskih središč Damaska.

Naša skupnost tam je bila zelo močna. Ljudje smo se med seboj poznali in stali drug ob drugem tako v veselju kot v žalosti. Yarmouk je bil poln življenja: otroci so se ves čas igrali na ulicah, ob porokah si lahko videl kroge ljudi, ki so na ulicah plesali dabko, tradicionalni palestinski ples.

Tako kot številna palestinska begunska taborišča je tudi Yarmouk predstavljal zavračanje tega, da bi se odrekli upanju. To, da so ljudje v tako kratkem času iz šotorov zgradili takšno življenje, pomeni, da so močni in da ne bodo odnehali, dokler njihove pravice ne bodo uresničene.

Leta 2012 je letalski napad sirske vlade uničil vaš družinski dom v Yarmouku. Takrat vas ni bilo tam – dve leti prej ste se preselili v Veliko Britanijo. Kako ste izvedeli, da vašega doma ni več? Kaj ste izgubili in česa ne boste nikoli dobili nazaj?

16. decembra 2012 se je za Palestinke in Palestince, ki so živeli v Yarmouku, zgodila druga Nakba. V letalskem napadu miga sta bili zadeti mošeja in bolnišnica v naši soseski. Mama mi je povedala, da se je ob napadu stresla cela hiša, zato je pomislila, da so zadeli tudi hišo. Povedala mi je, da so zbežali na ulice, ne da bi vzeli karkoli s seboj, le v oblačilih, ki so jih imeli na sebi, in brez kakršne koli predstave, kam bežijo. Bili so med tisoči Palestink, Sirijcev, Palestincev in Sirijk ki so živeli v Yarmouku.

Odtlej se je za nas vse spremenilo. Vse smo izgubili. Dom, družino, sosede in skupnost. Izgubili smo celo spomine. Sedaj ko se spominjamo, vsakič odpremo veliko rano v naših srcih.

Vaš oče se je vrnil med ruševine in našel družinske fotografije. Te fotografije so predstavljene v vaši drugi prav tako monumentalni interaktivni instalaciji Dear Laila. Svoje hčerke niste mogli peljati domov v Yarmouk, ker je bil ta uničen, zato ste ji izdelali miniaturno maketo vašega doma. Ta maketa ni metafora. Je dobesedna rekonstrukcija hiše, ki ne obstaja več. Ko pogledate to maketo, vidite svoj dom ali svoj grob?

Ko pogledam miniaturo, ne vidim groba. Vidim dom, a tudi žalost, vse, kar smo izgubili. Dom niso bili le opeka, trdo delo in energija generacij. Zgrajen je bil, da bi v njem živela družina ter ustvarjala življenje in spomine. Izgubiti tak prostor pomeni izgubiti vse to.

Čutil sem, da vsega tega ne morem pokazati, ne da bi ta prostor znova ustvaril oziroma zgradil. Fotografije, ki jih je moj oče našel med ruševinami, so bile edini otipljivi predmeti, ki nas povezujejo z domom, ki smo ga izgubili.

Vaše delo ni abstraktno; zgrajeno je iz resničnih fotografij, predmetov in posnetkov. Fotografije v delu Dear Laila so tisto, kar je ostalo med ruševinami vašega doma. Niso simboli – so dokaz, da je vaša družina obstajala, živela in bila srečna. Ali ustvarjate umetnost, da bi ohranili dokaze? Da bi dokazali, da je vaš dom v Yarmouku obstajal in da tega ne smemo pozabiti?

Z delom Dear Laila želim arhivirati zgodbo in zgodovino svojega rojstnega kraja, hkrati pa pokazati naša individualna življenja. Vsak od nas ima svojo zgodbo in včasih te posamezne zgodbe izgubimo, ko pripovedujemo na splošno. Zato sem želel pokazati, da nismo samo številke; vsak od nas ima svojo zgodbo.

Kot umetnik čutim odgovornost, da pripovedujem zgodbo svoje družine in ljudi. Sam živim to izkušnjo – o čem drugem naj bi ustvarjal umetnost?

V delu What Will We Do Without Exile? uporabite šotor, da bi pokazali osvobojeno Palestino – oljke, rdečo zemljo, časopis prihodnosti, zvočno podobo svobode. Toda šotor je še vedno šotor. Zakaj ste se odločili osvoboditev prikazati prav znotraj strukture, ki simbolizira zaprtost in razseljenost? Morda zato, ker osvoboditev ni abstraktna, temveč pomeni fizično spremembo tega, kje Palestinke in Palestinci lahko živite in se gibljete?

Ko razmišljam o ideji osvoboditve, mislim na osvoboditev zemlje in ljudi. Tisti, ki so trpeli zaradi okupacije in kolonializma, še vedno živijo v šotorih v begunskih taboriščih. Rad bi si predstavljal drugačno resničnost.

Ko postavim šotor, poskušam pokazati, da je res, da še vedno živimo v begunskih taboriščih, a tam ljudje to resničnost zavračajo – od samega začetka pa do danes. Begunska taborišča so bila vselej temelj palestinskega odpora. Še vedno so. Zavračamo, da bi bili zgolj humanitarno vprašanje. Vztrajamo, da smo politično vprašanje. Palestinke in Palestinci, ki živimo v teh taboriščih, nismo nikoli prenehali razmišljati o osvoboditvi.

Zato sem se odločil, da v šotor postavim svobodno zemljo.

Naslov What Will We Do Without Exile? izhaja iz pesmi Mahmouda Darwisha. Darwish je to vprašanje zastavil kot pesnik: “Kdo sem brez izgnanstva?” Vi ste umetnik, ki je živel v begunskem taborišču, videl njegovo uničenje in zdaj živite v drugi državi. Ali zastavljate to vprašanje enako kot on ali je vaše vprašanje bolj dobesedno? Kaj boste počeli, ko bodo vaši otroci lahko obiskali Palestino – ko jim boste lahko pokazali oljke, ki ste jih zasadili v svoji instalaciji, vendar tedaj v resničnem življenju?

Morda sem sanjač. Vendar to ne pomeni, da vidim osvoboditev zgolj kot sanje. Ko si v zelo težki resničnosti, ti sanje in pesmi odprejo domišljijo za nekaj drugega. Morda se zdi ta drug prostor zelo oddaljen, če si »realističen«. A to ne pomeni, da gre zgolj za sanje ali poetičnost. Morda poskušam ustvariti resničnost, ki jo želim doseči. V tem trenutku nimam drugih orodij, s katerimi bi lahko prišel do te resničnosti. Zato jo poskušam ustvariti s pomočjo domišljije in poetičnosti. A to ne pomeni, da vidim to resničnost zgolj poetično. Morda sta prav domišljija in poetičnost ključ do preživetja – pomagata ti, da zavrneš sprejetje sedanje resničnosti.

Izgnanstvo je bilo vsiljeno vašim starim staršem. Vsiljeno je bilo vašim staršem. Vsiljeno je bilo vam. Zdaj vaši otroci odraščajo v drugi državi in se še vedno ne morejo vrniti. Je izgnanstvo krog, ki ga je sploh mogoče prekiniti? Je edino, kar dobiva, različna oblika?

Za Palestinke in Palestince, ki nam je bilo življenje v domovini odvzeto, izgnanstvo ni bilo izbira. Bilo nam je vsiljeno. Zato ostaja to vprašanje odprto, dokler se ne bomo mogli vrniti v svojo domovino.

Potem bo vprašanje: sedaj ko je Palestina osvobojena in če se vrnemo, ali bi se počutili kot izgnanci? Bi občutili izgnanstvo v drugi obliki? A tedaj bi izgnanstvo postalo nekaj individualnega, ne kolektivnega. Za zdaj si še nismo mogli privoščiti, da bi o izgnanstvu razmišljali na ta način.

Instalacija izkazuje moč koloniziranih ljudi in slavi naravno ter kulturno bogastvo Palestine. Toda doživeli ste tudi sirsko državljansko vojno. Svojega doma niste izgubili zaradi Izraela, temveč zaradi sirske vlade. Je izgnanstvo ena sama izkušnja ali jih je več? Ste izgnani iz Palestine in iz Sirije? Imate dve izgubi ali eno?

Rodil sem se v Siriji, vendar sem se rodil v begunskem taborišču. Ko sem živel v Siriji, sem se počutil, kot da živim v izgnanstvu. Toda po odhodu iz Sirije in izgubi tega začasnega doma, je izgnanstvo postalo nekaj več. Ne zgolj izgnanstvo iz domovine. Izgnanstvo pomeni tudi izgnanstvo od svoje družine in skupnosti, od sosedov, vsakdanjega življenja – tudi če je bilo to življenje že samo po sebi življenje v izgnanstvu.

Toda s političnega vidika verjamem, da so Sirija, Palestina in Libanon del istega vprašanja. Ideja vzpostavljanja meja med temi državami je kolonialni načrt. Namen tega kolonialnega načrta je razbiti regijo in ločiti njene ljudi. To je del palestinskega vprašanja, saj je prav to omogočilo vzpon izraelskega kolonialnega projekta.

Če se vrnemo v čas pred kolonialno dobo, so Sirci, Jordanke, Libanonci in Palestinke potovali in živeli skupaj brez meja. Bili so en narod in eno ljudstvo. Zato mi je pomembne povedati, da je bolečina palestinskega prebivalstva tudi bolečina sirijskega prebivalstva in obratno. Vse, kar smo v tej regiji pretrpeli in kar trpimo, vključno z vzponom diktatur, je posledica kolonializma.

---