Česar ne znaš, se naučiš, prisiljen si, da nisi lačen

Fotografija: mozaik iz muzeja v Gaziantepu; Dosseman, wikimedia

Kar naprej poslušam to tragedijo o Romih. Ne jih vse metati v isti koš. Tudi oni so ljudje kot vsi ostali: Slovenci, Nemci, Italijani, Rusi …

Po očetu sem “Sintica” (Sinti ali Zinti so ena od podskupin Romov, op. a.), po mami pa Štajerka, torej Slovenka. Do svojega osmega leta sem živela s svojimi Sinti, potem je oče umrl in z mamo smo se preselili v Ljubljano, da je mama dobila službo, jaz pa sem šla v šolo. Za obe je bilo zelo težko psihično in fizično, saj sva bili povsod zapostavljeni, sčasoma pa so naju le sprejeli medse. Mama je bila zelo pridna in ponižna, nikoli se ni spuščala v prepire, raje je vse pogoltnila, in tako sem bila vzgojena tudi jaz – in še danes sem takšna. Vse žaljivke in krivice tiščim v sebi in, ja, velikokrat je težko.

Hotela sem povedati še nekaj glede šolanja Romov. Nihče jih ne sprejme, preveč je zapostavljanja, zato nočejo v šolo. Tudi mene so zapostavljali, češ glej jo ciganko, vojaški nahrbtnik, pa gazunje (v štajerskem narečju se beseda “gazunje” včasih uporablja v povezavi s čevlji, op. ured.). Bila sem čista bolj kot kateri koli slovenski otrok. Ampak hi hi hi, so se mi smejali. Še tistim, ki so se imeli željo družiti z menoj, so starši to prepovedali. Do četrtega ali petega razreda v šoli nisem imela družbe. Ko je mama dobila prvo plačo, me je peljala v mesto in mi kupila prve škornje, kostimček in torbo. Moja mama je delala vse, da bi le mene, revico, zadovoljila. Kolikokrat sem se naskrivaj zjokala, ker sem se zavedela, koliko je morala garati in trpeti. Morala je oskrbovati živali, od prašičev do krav, in ko sem prišla iz šole, sem šla takoj na njivo, da sem lahko spala v senu. Ko sem šla v šolo, nisem znala govoriti slovensko, razumela sem pa vse. V pol leta sem se naučila govoriti slovensko in iz srca se zahvaljujem ravnatelju šole in njegovi ženi. Vsak dan po pouku sta me učila in me tudi naučila. Tako da veste, vsak izmed nas potrebuje podporo, da dobi voljo do življenja – in to boljšega.

Če bi bila bolj požrešna na bogastvo, bi imela veliko več – priložnosti so prihajale, a sem jih zavračala. Danes mi je po eni strani žal, po drugi pa sem vesela, saj sem si pridobila veliko pravih prijateljic in prijateljev, znala sem jim pomagati, oni pa meni, in življenje je lepo. Ni vse v bogastvu in nepoštenju. Bodi pošten do sebe in do drugih pa boš živel skromno in zadovoljno. Veliko prijateljic in prijateljev ni več med nami in vedno bolj jih pogrešam, postala sem osamljena, hudo mi je, velikokrat.

Pa še nekaj, Romi imajo različna ozadja, romunsko, madžarsko, srbsko, slovensko in še in še, cel svet jih je poln, razlika je v načinu preživljanja in – jasno – vzgoje. Še vedno imam očetovo dovoljenje za delo v vsaki občini. Kjer je delal, je moral namreč imeti dovoljenje – bil je brusač. Veliko tega bi lahko napisala, saj sem že kar dolgo na tem svetu in bom še nekaj časa, upam. In kdo so hipiji? Jaz pravim, da so to moji Cigani iz vsepovsod. Živijo od vsega, kar pač znajo početi, znajdejo se. Česar ne znaš, se naučiš, prisiljen si, da nisi lačen.

Že celo življenje živim po “slovensko”: zakon, otroci, svoj dom, služba. A je tudi to mimo, sedaj sem sama, otroke sicer imam, sem v pokoju in mi ni lepo. Ostala sem sama in bolna. Včasih mi je zelo dolgčas, samota ubija, vsaj mene. Vse prijateljice in prijatelji so že pokojni, kar je pa še živih, so pa še slabšega zdravja kot jaz, tako da pojejo samo telefoni. Pogrešam vse te svoje ljudi, pri meni vedno gori svečka za pokojne.

Ja, res je, da imam veliko sorodnikov po celem svetu, a nimam veliko kontaktov z njimi, ogromno jih sploh ne poznam, pa mi nečakinja razlaga … Uh, zastonj se trudiš, si mislim. Ta mladih pa sploh ne poznam, oni meni tetka, jaz njim, pa čigavi ste, sestriči. Vprašam in mi povejo, haha. Pa spet vem toliko kot prej.

Življenje je kratko in jedrnato. Človeku je dano doživeti marsikaj lepega in grdega, vse sorte se dogaja.

Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni različici objavljen v januarski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.