Malenkosti, ki ponižajo in izražajo nespoštovanje, se lahko zdijo banalne. Lovke sistema za podreditev najbolj nepodredljivih delavk in delavcev so praviloma nevidne, a toliko težje. Ilustratorka in umetnica Samira Kentrić skozi refleksijo lastnih izkušenj odpira prostor razmislekom, kaj bi zahteval družbeni sistem, ki bi vsakega posameznika in posameznico spoštoval, upošteval in bi vsem zagotavljal varnost, da svobodno so in iskreno delujejo.

Olajšanje, ki je lani prišlo z novo vlado, je v veliki meri temeljilo na razrahljanju neprestanega kljubovanja njeni družbo-mrzni predhodnici. A vase zagledana nesposobnost oblastnikov dobiva vse bolj škodljive razsežnosti za javna dobra in družbeno-solidarnostni sistem.

Zakaj so prakse in zmage družbeno angažiranih posameznikov izpred dobrega stoletja danes pomembne kot opomin in spomin, katera vprašanja so bistvena in zakaj je edino skupn-ostn-a moč zares nekaj vredna? Analiza post-covidne potrošniško-digitalizirane družbe zgodovinarke Mateje Ratej je nastala za gledališki list ob uprizoritvi predstave Mrtvaški ples v ljubljanski SNG Drami, v katerem je objavljeno tudi celotno dramsko besedilo Augusta Strindberga.

Rdeči, modri, rjavo-rumeni in, v Mariboru sila redki, zeleni. V njih je bilo skoraj vse, kar nam je poželelo otroško ter kasneje najstniško srce, in prepričan sem, da je marsikdo v njih pustil dobršen del svoje žepnine. Piše Vid Kmetič.

Kaj lahko pesem slovenskega pesnika, prepesnjena v sodobne okoliščine, pove o brstečem nacionalizmu, vztrajajočem patriarhalnem šovinizmu in pozabljenem bratstvu v slovenskem prostoru? Zapisal jo je anglist in sociolog kulture Nikolai Jeffs, ki se opiše kot predavatelj na eni najboljših univerz v Kopru-Capodistrii in takisto na eni najboljših univerz v Ljubljani.

“Prosim, zaustavite to birokracijo, rad bi izstopil,” piše Taubi. Po več kot polletnih poskusih priti do vozniškega dovoljenja, ugotavlja, da ne živi ne na planetu ne v državi, ki bi bila humana in namenjena ljudem – navaden človek je birokraciji le breme.

Seveda je bila pred njegovim lokalom daleč najdaljša vrsta, “govoril” pa je vsaj pet jezikov, čeprav je meni tistih šest, sedem stavkov, ki jih je znal, v vseh jezikih zvenelo zelo podobno. O sledeh sladoleda piše Vid Kmetič.

Filozofinja Marina Gržinić opozarja pred “državno-nacionalnim peroksidnim beljenjem” in brisanjem zgodovine. Ubesedovanje delovanja ŠKUC-a je, piše, “tudi oris stičišča med odporniško kulturno držo in zahtevo po pluralnosti zgodovine ter spola – pri čemer so se nam desničarska drža malomeščanske buržoazije in umetno speljani družinski pedigreji vedno zdeli ostudni”.

Polivinil je pomagal le na začetku, po slabi uri je curljalo tudi iz čevljev. Na legendarnem zagrebškem koncertu Davida Bowieja je bil tudi Vid Kmetič.

Že prvi dan je postalo jasno, da so težave, s katerimi se srečujejo socialno ogroženi, po vsej Evropi povsem enake ter da je ni države, v kateri se revščina v zadnjih dveh letih ne bi poglobila. Piše Jean Nikolič.

Potem pa je prišel eden izmed najbolj revolucionarnih izumov, ki je spremenil poslušanje glasbe za vedno – walkman. Košček svobode. Piše Vid Kmetič.

Od doma mi je prinesla pečeno kokoš, ki sem si jo zaželel. Raztrgal sem jo z rokami ter si lakomno tlačil v usta kose sočnega hladnega mesa in okus po domu. Gledala me je razširjenih oči in odprtih ust. Piše Vid Kmetič.

Smo res zgolj neuki potrošniki, ki konzumiramo vse, kar nam nasujejo v korito? Smo morda živina, ki se ravnokar zbira v ograde in žigosa? Ali smo ljudje, ki zavestno živimo v sedanjosti, se s spoštovanjem spominjamo preteklosti in odgovorno gledamo v prihodnost?

Najprej sva se zatekla pod prvo streho, a je veter zapihal v smeri, da nama zatočišče ni pomagalo kaj dosti. Kmalu sva bila mokra – ravno toliko, da nama je postalo vseeno. Piše Vid Kmetič.

Koalicijske stranke vladajo na podlagi 416.591 glasov iz leta 2018, ki jih nimajo več. Proti vladajočim politikam je na en sam dan julija 2021 oddalo glas več kot 677.000 volivk in volivcev.

Slovenska vlada zna napovedati prihodnost, njeni člani bodo odmerili, koliko delovnih mest in kje jih bo treba zapolniti čez pet let, je pojasnil njen vodja.

Zapis ameriške pisateljice in protivojne aktivistke o delovanju v Alžiru med in po alžirski osvobodilni vojni zoper francosko kolonialno oblast, ko je Alžirija sprejela politiko odprtih vrat in solidarnosti z vsemi zatiranimi. Vsi so bili dobrodošli. Elaine Moktefi si danes še naprej prizadeva za zaščito okolja in podnebja, za družbeno pravičnost in pravice Palestincev.

Piše akademska slikarka, mednarodno priznana in nagrajena ilustratorka Alenka Sottler. V eseju se vprašuje, ali sedanji sistem ne spodbuja in nagrajuje napačnih vedenjskih vzorcev ter opominja na potenciale sodelovanja, pravičnosti, delitve dobrin in sočutnosti, ki so zapisani v naše evolucijske gene.

Sodobna umetnost je ujetnica tipično znanstvenega načina mišljenja, ki teži k nenehnemu napredku, ki časovno poslednje in zadnje […]