Običajno raje pogledamo stran, ko se nam v bifejih po širnem obrobju naše dežele pogledi srečajo z moškimi, ki samotno objemajo svoje kozarce že dopoldan ter počasi luščijo težo sveta s čela. O škodljivi vseprisotnosti alkohola piše Špela Razpotnik.

Objavljamo slovenski prevod zapisa Ramzyja Barouda, avtorja knjig o Palestini in urednika spletnega portala Palestine Chronicle, ki je bil prvotno objavljen na portalu ZNetwork.

Medtem ko je ministrica za zunanje in evropske zadeve cinično odpravila zadnje proteste zoper zunanjo politiko, ki jo vodi, so pred parlamentom spregovorili nekateri, ki so v Gazi izgubili že skoraj vse.

Objavljamo poziv Stojimo za, ki izhaja iz solidarnosti z ljudmi v Gazi. Pozivu so se pridružili tudi že podpisniki in podpisnice iz Slovenije, poleg njih pa še Boaventura de Sousa Santos, Michael Albert, Renata Avilo, Yanis Varoufakis …

“Med delom je lepo poslušati regljanje, pa še veš, da je ekosistem zadovoljen.” Robert Ž. o izkušnji človeške pomoči drugim bitjem, da jih sodobni svet popolnoma ne povozi.

Objavljamo mirovno izjavo, ki so jo pripravili člani in članice Kreativnega razreda.

Na videz morda zapletena, a vendarle preprosta zgodba, piše Sabina Đeržić, kako oseba, rojena v Sloveniji, ostane brez državljanstva in dokumentov – in brez domovine.

Sistem rabi nove ljudi, ti pa to nisi. Zamenljiv si.

Če v Gazi, na Zahodnem bregu in v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu za Palestinke in Palestince ni kraja, kjer bi lahko bili prepričani, da bodo tam na varnem, potem tudi za vse, ki pasivno ali aktivno podpirajo in sodelujejo pri genocidu, ki ga izvršuje Izrael, ne sme biti prostora, kjer ne bi bili soočeni z neprijetnimi vprašanji o lastni odgovornosti.

Pred letošnjim Velikim lezbičnim branjem objavljamo lani predstavljeno kratko zgodbo o tem, kako policija varuje meje, ljudje pa čuvajo in skrbijo za človečnost. Piše Jelka Zorn.

Sem produktiven član družbe, ki je zlahka psovan – o rasizmu jezika, ki temelji na gramatiki in ne na razumevanju, piše v svojih pesmih Nikolai Jeffs.

O vlogi javnih kulturnih zavodov pri spodbujanju in brzdanju umetnic na primeru razstave Vedno na voljo: Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije v Moderni galeriji (27. 10. 2023–14. 4. 2024) piše Tea Hvala.

“Potepal sem se od Andaluzije do Maroka in egipčanske oaze in pisal in se zaljubljal. Malo v svet, malo v ljudi, malo vase.” O svobodi in bivanju v času grozodejstev in politične skorumpiranosti, o Gazi in domoljubnem iskanju beguncev piše Renato Volker – Rene.

Objavljamo zapis Malcolma X objavljenega 17. septembra 1964 v kairskem časopisu, Egiptovski list (Egyptian Gazette), po njegovem obisku Gaze.

“Me je samo pogledal. Nisem si mogel razložiti tega njegovega pogleda, ker ni bil ne jezen, ne prijazen, pa tudi presenečen ne, bil je samo en siv pogled,” piše Jani Zakrajšek.

Ko duševne stiske postajajo epidemija; ne več izjema, ampak pravilo, je morda treba končno obrniti pogled od tega, kaj lahko storimo kot posamezniki, k temu, v kakšnem skupnem svetu sploh živimo. Piše Špela Razpotnik.

Rešitev ni v iskanju in gradnji novih domov. Čas je, da se Palestinke in Palestinci vrnejo domov.

Ko nimaš kam, je najhujši dan vikend. Piše Aleš Ivanc.

Objavljamo javno pismo ameriškemu predsedniku Joeu Bidenu, ki hkrati nagovarja tudi vse politike, še posebej v Evropi, ki je sredozemska soseda Palestine in Izraela; pismo vsem odločevalkam in uradnikom, prebivalkam ter prebivalcem sveta.

Je pa mojim prav prišlo dejstvo, da je poleg Miklavža naokoli hodil tudi Parkelj. Piše Vid Kmetič.

O privatizaciji zelenice in zgovornosti sneženih skulptur piše Vid Kmetič.

Evropske države lahko ukrepajo, da se zmanjša človeška in humanitarna katastrofa, ki jo s svojimi vojnimi operacijami povzroča izraelska vlada. Zahtevati je potrebno spoštovanje pravice vseh palestinskih begunk in beguncev do vrnitve.

Objavljamo slovenski prevod zapisa Palestinke iz Gaze, ki živi v Sloveniji. V angleščini je bilo besedilo prebrano na prvem Shodu za Palestino: konec nasilja – konec apartheidu 19. oktobra v Ljubljani.

“Z vsakim korakom sva se trudila ustaviti ali pa vsaj upočasniti čas, pa čeprav sva se popoldan spet videla.” O prvih korakih proti ljubezni piše Vid Kmetič.

Čez nekaj let, se je govorilo, bo denar za dokončno preselitev vseh ljudi iz zavodov v skupnost v kratkem zagotovljen, piše Matjaž Oven o še eni od “zgodb o uspehu” institucionaliziranih slovenskih elit, ki gredo na škodo celotne družbe.

Kako potešiti žejo in napolniti spomin s kapljicami nostalgije – piše Vid Kmetič.

Prek Sarajeva, v Havano ali čez prostranstva na drugi strani Atlantika. So razlogi, zakaj v letalih tudi naši želodci dobijo krila. Piše Vid Kmetič.

In ko sedim za volanom, pohlevno odmaknjena ob kraj, in cirkus potuje mimo mene, sploh nočem pogledati teh vozil. Nočem jim potrditi občutka, da so tako pomembni, kot tulijo. Piše Maruša Ivančič.

Danes je svet še bolj bolan kot prej, zato je še zmer’ razlog za pank. To si zapomni, pank je brezkončen. Piše Diego Menendes.

Marsikdo svoja otroška bolezenska stanja povezuje s kamiličnim čajem. Zato je še toliko lepše, ko človek spozna nekoga, ki pije ta čaj tudi za žejo. Piše Vid Kmetič.

Kako bi bilo, če časa ne bi merili v minutah, ampak s tem, ali ljudem in stvarem namenimo čas, ki ga potrebujejo in kot je prav. Objavljamo zapis Klemna Levstika.

So stvari, o katerih ljudske modrosti nimajo pojma. O rdečih gurmanskih užitkih, ko se pomlad že steguje v poletje, piše Vid Kmetič.

V času, ko je evropski portal Politico poročal o slovenskem podjetju, prek katerega naj bi med uradnimi EU sankcijami in embargi potekala prodaja orožja v Rusijo, je Kijev in Moskvo obiskala delegacija afriških voditeljev. Kaj sporoča evropski “sprejem” afriške mirovne delegacije, se sprašuje sociologinja Maja Breznik.

Danes bi človeka, ki bi si izmislil kaj takega, v najboljšem primeru vprašali po njegovem mentalnem zdravju, zagotovo […]

Malenkosti, ki ponižajo in izražajo nespoštovanje, se lahko zdijo banalne. Lovke sistema za podreditev najbolj nepodredljivih delavk in delavcev so praviloma nevidne, a toliko težje. Ilustratorka in umetnica Samira Kentrić skozi refleksijo lastnih izkušenj odpira prostor razmislekom, kaj bi zahteval družbeni sistem, ki bi vsakega posameznika in posameznico spoštoval, upošteval in bi vsem zagotavljal varnost, da svobodno so in iskreno delujejo.

Nekega jutra sem si rekel, da je dovolj. Ni bil niti ponedeljek, niti prvi v mesecu, še škatlice nisem pokadil do konca. Piše Vid Kmetič.

Olajšanje, ki je lani prišlo z novo vlado, je v veliki meri temeljilo na razrahljanju neprestanega kljubovanja njeni družbo-mrzni predhodnici. A vase zagledana nesposobnost oblastnikov dobiva vse bolj škodljive razsežnosti za javna dobra in družbeno-solidarnostni sistem.

Zakaj so prakse in zmage družbeno angažiranih posameznikov izpred dobrega stoletja danes pomembne kot opomin in spomin, katera vprašanja so bistvena in zakaj je edino skupn-ostn-a moč zares nekaj vredna? Analiza post-covidne potrošniško-digitalizirane družbe zgodovinarke Mateje Ratej je nastala za gledališki list ob uprizoritvi predstave Mrtvaški ples v ljubljanski SNG Drami, v katerem je objavljeno tudi celotno dramsko besedilo Augusta Strindberga.

Rdeči, modri, rjavo-rumeni in, v Mariboru sila redki, zeleni. V njih je bilo skoraj vse, kar nam je poželelo otroško ter kasneje najstniško srce, in prepričan sem, da je marsikdo v njih pustil dobršen del svoje žepnine. Piše Vid Kmetič.

Kaj lahko pesem slovenskega pesnika, prepesnjena v sodobne okoliščine, pove o brstečem nacionalizmu, vztrajajočem patriarhalnem šovinizmu in pozabljenem bratstvu v slovenskem prostoru? Zapisal jo je anglist in sociolog kulture Nikolai Jeffs, ki se opiše kot predavatelj na eni najboljših univerz v Kopru-Capodistrii in takisto na eni najboljših univerz v Ljubljani.

Pingvini, rjavi robovi in kisla toplota prikličejo spomine okusov, občutkov in vonjev iz otroštva. Piše Vid Kmetič.

Sedaj se sprašuješ, zakaj nisem odšla. Nimam kam. To je moj dom. Če odidem, grem lahko samo na cesto. Piše Xena.

O nežnosti narave in ostrih ločnicah, ki jih postavlja in podira človeška družba. Piše Vid Kmetič.

Da sem pogumen, sem slišal od ljudi. Pogumen? Ne, niti najmanj.

“Prosim, zaustavite to birokracijo, rad bi izstopil,” piše Taubi. Po več kot polletnih poskusih priti do vozniškega dovoljenja, ugotavlja, da ne živi ne na planetu ne v državi, ki bi bila humana in namenjena ljudem – navaden človek je birokraciji le breme.

“Daljnovidnost snovalcev, ki je bila v popolnem nasprotju z današnjo potrošniško miselnostjo, se je kazala v majhni podrobnosti na spodnji strani …” Piše Vid Kmetič.

V soboto so mladi in stari odprli nov avtonomen prostor za zeleno zaraščeno ograjo. Preizkušajo predvolilne zaveze vladajočih.

Tako toplo ti postane pri srcu, ko ti mimoidoči izkažejo skrb, ker te nekaj dni niso videli.

Grški prostovoljci so bili julija 1995 pred, ob in po srebreniškem genocidu tam, da so pomagali pripadnikom srbskih vojaških sil in se z njimi zabavali. Grško tožilstvo je primer že pred leti arhiviralo. Je to lahko konec zgodbe? Piše Katja Lihtenvalner.

Meduze, ježki in gumijasti sandali za 420 evrov. Piše Vid Kmetič.

Seveda je bila pred njegovim lokalom daleč najdaljša vrsta, “govoril” pa je vsaj pet jezikov, čeprav je meni tistih šest, sedem stavkov, ki jih je znal, v vseh jezikih zvenelo zelo podobno. O sledeh sladoleda piše Vid Kmetič.

Naš svet. Individualiziran, zapleten, strašljiv, negotov. Morda nam je lažje občutiti sočutje do mačk kot do ljudi.

Filozofinja Marina Gržinić opozarja pred “državno-nacionalnim peroksidnim beljenjem” in brisanjem zgodovine. Ubesedovanje delovanja ŠKUC-a je, piše, “tudi oris stičišča med odporniško kulturno držo in zahtevo po pluralnosti zgodovine ter spola – pri čemer so se nam desničarska drža malomeščanske buržoazije in umetno speljani družinski pedigreji vedno zdeli ostudni”.

Polivinil je pomagal le na začetku, po slabi uri je curljalo tudi iz čevljev. Na legendarnem zagrebškem koncertu Davida Bowieja je bil tudi Vid Kmetič.

Kar tako ugrizniti v Munchmallow se je smatralo za zavržno dejanje. Piše Vid Kmetič.