Danes bi človeka, ki bi si izmislil kaj takega, v najboljšem primeru vprašali po njegovem mentalnem zdravju, zagotovo […]

Malenkosti, ki ponižajo in izražajo nespoštovanje, se lahko zdijo banalne. Lovke sistema za podreditev najbolj nepodredljivih delavk in delavcev so praviloma nevidne, a toliko težje. Ilustratorka in umetnica Samira Kentrić skozi refleksijo lastnih izkušenj odpira prostor razmislekom, kaj bi zahteval družbeni sistem, ki bi vsakega posameznika in posameznico spoštoval, upošteval in bi vsem zagotavljal varnost, da svobodno so in iskreno delujejo.

Nekega jutra sem si rekel, da je dovolj. Ni bil niti ponedeljek, niti prvi v mesecu, še škatlice nisem pokadil do konca. Piše Vid Kmetič.

Olajšanje, ki je lani prišlo z novo vlado, je v veliki meri temeljilo na razrahljanju neprestanega kljubovanja njeni družbo-mrzni predhodnici. A vase zagledana nesposobnost oblastnikov dobiva vse bolj škodljive razsežnosti za javna dobra in družbeno-solidarnostni sistem.

Zakaj so prakse in zmage družbeno angažiranih posameznikov izpred dobrega stoletja danes pomembne kot opomin in spomin, katera vprašanja so bistvena in zakaj je edino skupn-ostn-a moč zares nekaj vredna? Analiza post-covidne potrošniško-digitalizirane družbe zgodovinarke Mateje Ratej je nastala za gledališki list ob uprizoritvi predstave Mrtvaški ples v ljubljanski SNG Drami, v katerem je objavljeno tudi celotno dramsko besedilo Augusta Strindberga.

Rdeči, modri, rjavo-rumeni in, v Mariboru sila redki, zeleni. V njih je bilo skoraj vse, kar nam je poželelo otroško ter kasneje najstniško srce, in prepričan sem, da je marsikdo v njih pustil dobršen del svoje žepnine. Piše Vid Kmetič.

Kaj lahko pesem slovenskega pesnika, prepesnjena v sodobne okoliščine, pove o brstečem nacionalizmu, vztrajajočem patriarhalnem šovinizmu in pozabljenem bratstvu v slovenskem prostoru? Zapisal jo je anglist in sociolog kulture Nikolai Jeffs, ki se opiše kot predavatelj na eni najboljših univerz v Kopru-Capodistrii in takisto na eni najboljših univerz v Ljubljani.

Pingvini, rjavi robovi in kisla toplota prikličejo spomine okusov, občutkov in vonjev iz otroštva. Piše Vid Kmetič.

Sedaj se sprašuješ, zakaj nisem odšla. Nimam kam. To je moj dom. Če odidem, grem lahko samo na cesto. Piše Xena.

O nežnosti narave in ostrih ločnicah, ki jih postavlja in podira človeška družba. Piše Vid Kmetič.

Da sem pogumen, sem slišal od ljudi. Pogumen? Ne, niti najmanj.

“Prosim, zaustavite to birokracijo, rad bi izstopil,” piše Taubi. Po več kot polletnih poskusih priti do vozniškega dovoljenja, ugotavlja, da ne živi ne na planetu ne v državi, ki bi bila humana in namenjena ljudem – navaden človek je birokraciji le breme.

“Daljnovidnost snovalcev, ki je bila v popolnem nasprotju z današnjo potrošniško miselnostjo, se je kazala v majhni podrobnosti na spodnji strani …” Piše Vid Kmetič.

V soboto so mladi in stari odprli nov avtonomen prostor za zeleno zaraščeno ograjo. Preizkušajo predvolilne zaveze vladajočih.

Tako toplo ti postane pri srcu, ko ti mimoidoči izkažejo skrb, ker te nekaj dni niso videli.

Grški prostovoljci so bili julija 1995 pred, ob in po srebreniškem genocidu tam, da so pomagali pripadnikom srbskih vojaških sil in se z njimi zabavali. Grško tožilstvo je primer že pred leti arhiviralo. Je to lahko konec zgodbe? Piše Katja Lihtenvalner.

Meduze, ježki in gumijasti sandali za 420 evrov. Piše Vid Kmetič.

Seveda je bila pred njegovim lokalom daleč najdaljša vrsta, “govoril” pa je vsaj pet jezikov, čeprav je meni tistih šest, sedem stavkov, ki jih je znal, v vseh jezikih zvenelo zelo podobno. O sledeh sladoleda piše Vid Kmetič.

Naš svet. Individualiziran, zapleten, strašljiv, negotov. Morda nam je lažje občutiti sočutje do mačk kot do ljudi.

Filozofinja Marina Gržinić opozarja pred “državno-nacionalnim peroksidnim beljenjem” in brisanjem zgodovine. Ubesedovanje delovanja ŠKUC-a je, piše, “tudi oris stičišča med odporniško kulturno držo in zahtevo po pluralnosti zgodovine ter spola – pri čemer so se nam desničarska drža malomeščanske buržoazije in umetno speljani družinski pedigreji vedno zdeli ostudni”.

Polivinil je pomagal le na začetku, po slabi uri je curljalo tudi iz čevljev. Na legendarnem zagrebškem koncertu Davida Bowieja je bil tudi Vid Kmetič.

Kar tako ugrizniti v Munchmallow se je smatralo za zavržno dejanje. Piše Vid Kmetič.

Skrbno opravljeno delo in premišljen izbor, ko pride do prenosa znanj in vedenj, pustita za sabo nepredstavljive, a tudi neizbrisljive odmeve in sledi. Piše Vid Kmetič.

Zahodni mediji poenostavljajo konflikt v Ukrajini na načine, ki nas razdvajajo. Kaj če se namesto tega odločimo, da se združimo zoper tiste, ki žanjejo dobičke od vseh vojn po celem svetu?

Znala sem kuhati, pospravljati, šivati, pa tudi uporabljati mizarska orodja. Sama sem zbila ptičjo hišico ali popravila zlomljeno omarico … Tako sem se pri sedemnajstih končno odselila na svoje.

Ukrajinski mirovnik je in ostaja v Ukrajini. V dogovoru z njim poobjavljamo sežetek pogovora, ki ga je imel z Amy Goodman v začetku marca za oddajo Democracy Now!

Sedanji že dozorjeni grški neonacisti so v devetdesetih pomagali zločincem, ki so izvršili genocid v Srebrenici. Grška družba jim je pri tem izkazovala podporo. Slovenija je v začetku devetdesetih izvedla najbolj množično kršitev človekovih pravic. Kaj pomeni, če molčimo? Piše Katja Lihtenvalner.

Že prvi dan je postalo jasno, da so težave, s katerimi se srečujejo socialno ogroženi, po vsej Evropi povsem enake ter da je ni države, v kateri se revščina v zadnjih dveh letih ne bi poglobila. Piše Jean Nikolič.

Potem pa je prišel eden izmed najbolj revolucionarnih izumov, ki je spremenil poslušanje glasbe za vedno – walkman. Košček svobode. Piše Vid Kmetič.

Kaj pomeni biti mlad par brez otrok, ki išče stanovanje na trenutnem nepremičninskem trgu, in zakaj bi otroka lahko dala zgolj v rejništvo – piše Katja Muršič iz društva Kralji ulice.

Danes postaja vse bolj aktualno delo od doma, zato morda ni odveč, da povem nekaj osebnih izkušenj. Piše Alenka Sottler.

In potem … potem … potem sva ob morju zagledala kamniti zid … in na zidu … na zidu … na zidu trije bronasti kipi! Piše Vid Kmetič.

Od doma mi je prinesla pečeno kokoš, ki sem si jo zaželel. Raztrgal sem jo z rokami ter si lakomno tlačil v usta kose sočnega hladnega mesa in okus po domu. Gledala me je razširjenih oči in odprtih ust. Piše Vid Kmetič.

Javne telefonske govorilnice so danes neme priče preteklosti, relikt nekih drugih, za marsikoga brezskrbnejših časov, dinozavri, ki ne […]

Smo res zgolj neuki potrošniki, ki konzumiramo vse, kar nam nasujejo v korito? Smo morda živina, ki se ravnokar zbira v ograde in žigosa? Ali smo ljudje, ki zavestno živimo v sedanjosti, se s spoštovanjem spominjamo preteklosti in odgovorno gledamo v prihodnost?

Najprej sva se zatekla pod prvo streho, a je veter zapihal v smeri, da nama zatočišče ni pomagalo kaj dosti. Kmalu sva bila mokra – ravno toliko, da nama je postalo vseeno. Piše Vid Kmetič.

Koalicijske stranke vladajo na podlagi 416.591 glasov iz leta 2018, ki jih nimajo več. Proti vladajočim politikam je na en sam dan julija 2021 oddalo glas več kot 677.000 volivk in volivcev.

Večkrat povem, da je bilo to jako pomembno leto. Leta 1969 so se končala šestdeseta in tisti, ki so jih preživeli tako, kot je treba, se te dekade ne spomnijo najbolj. Piše Vid Kmetič.

Od vseh prevoznih sredstev imam za potovanja najraje vlak, piše Vid Kmetič o prevoznem sredsvu, ki je združevalo vso Evropo.

Njega je bilo z vsako pesmijo manj, nas pa vedno več, kos za kosom nas je sestavljal, postavljal in takrat sem bil prvič čisto zares zadet, piše Vid Kmetič.

Kratka zgodba Fuada Hrustića je lanskoletna zmagovalka mednarodnega literarnega natečaja Lapis Histriae v okviru Foruma Tomizza.

Razmišljanje ponovno postaja stvar preživetja, piše filozof Marko Štempihar. Delirij je namreč v jedru neoliberalizma kot prevladujočega tipa politike danes.

Azro sem spoznal neko čudežno toplo jesen. Čistila je stranišča in prostore na avtobusni postaji. Bil je oktober […]

“Seveda razumem, odraščala sem v Grosuplju,” je vse, kar odgovorim, ko me vprašajo, če razumem, kaj se nam […]

Slovenska vlada zna napovedati prihodnost, njeni člani bodo odmerili, koliko delovnih mest in kje jih bo treba zapolniti čez pet let, je pojasnil njen vodja.

V kaj silijo vladni ukrepi in kaj pomenijo za starše ter delavce.

Zapis ameriške pisateljice in protivojne aktivistke o delovanju v Alžiru med in po alžirski osvobodilni vojni zoper francosko kolonialno oblast, ko je Alžirija sprejela politiko odprtih vrat in solidarnosti z vsemi zatiranimi. Vsi so bili dobrodošli. Elaine Moktefi si danes še naprej prizadeva za zaščito okolja in podnebja, za družbeno pravičnost in pravice Palestincev.

Piše akademska slikarka, mednarodno priznana in nagrajena ilustratorka Alenka Sottler. V eseju se vprašuje, ali sedanji sistem ne spodbuja in nagrajuje napačnih vedenjskih vzorcev ter opominja na potenciale sodelovanja, pravičnosti, delitve dobrin in sočutnosti, ki so zapisani v naše evolucijske gene.

Dvaindvajseti julij 2006 je bil za čas pred epidemijo koronavirusne bolezni povsem običajna, javno in zasebno negibna sobota, […]

Spet se bo treba slačiti pred policisti. Prinesti nove kavbojke čez mejo je od ponedeljka prepovedano. Tudi vinilke. […]

Živimo v času, v katerem si mora družboslovje povrniti akcijsko sposobnost, ki jo je nekoč že imelo in […]

Danes mineva osem mesecev, odkar je bila v Sloveniji razglašena epidemija koronavirusa. Dan kasneje je prisegla nova desna […]