Objavljamo zapis palestinske novinarke Bareae Shurrab iz Gaze. Ljudje ji pripovedujejo, kako poskušajo preživeti med vsesplošno vojno proti palestinskim ljudem. “Uporablja se različna orožja: tudi orožje lakote in orožje odrekanja čistoče ter higiene,” opisujejo smrtonosnost.

O palestinskih umetnikih in umetnicah na razstavah beneškega bienala piše Lilijana Stepančič.

Objavljamo nov zapis palestinske novinarke Bareae Shurrab, ki ji je bil dom Khan Yunis v Gazi. Čez Sredozemsko morje prinaša glasove Palestincev, ki jih izraelska uničevanje in vojaški teror silijo iz njihovih domov v razseljenost in ponižanje. Zapis je iz arabščine prevedla Wafaa Kanan.

Dnevni pokoli civilistov v Gazi, dnevni napadi nezakonitih izraelskih naseljencev in izraelske vojske na Palestinke in Palestince v Vzhodnem Jeruzalemu in na Zahodnem bregu, mučenje palestinskih zapornikov in preprečevanje dostopa v izraelske zapore Mednarodnemu odboru Rdečega križa – slovensko zunanje ministrstvo si želi nadaljevanje dialoga. 

“Izkušnje kažejo, da sta ozaveščanje javnosti in delo z družinami absolutno prednostni področji,” piše o spoprijemanju z brezdomnostjo mladih LGBTIQ+ oseb Jean Nikolič. “Moramo odpreti oči in gledati ljudi s srcem, saj jih ogromno živi v stiskah, ki jih ne vidimo ali pa jih ne želimo videti.”

Slovenske političarke in političarji odlično razumejo situacijo na okupiranih palestinskih ozemljih. A Slovenija z dosedanjimi ukrepi posledice kršitev blaži, namesto da bi bil cilj, da se končajo.

Bežanje Slovenije od odgovornosti, ki jih ima kot suverena članica mednarodne skupnosti, še ni bilo očitnejše, kot je ob genocidu, ki smo mu priča v Gazi.

Avstralska profesorja opozarjata na povezanost naseljenskega kolonializma z genocidi. Nujno je, sta prepričana, da se Evropa sooči z lastno preteklostjo naseljensko-kolonialnih zločinov.

V dneh, ko ministrstvo za obrambo pošilja srednješolcem na dom vabila na zabavno-izobraževalni dogodek z besedami “skladno z določili zakona o vojaški dolžnosti ste letos postali vojaški obveznik”, in ko v prestolnici EU rožljajo, da je potrebno zagnati vojno gospodarstvo, civilna družba v Sloveniji poziva na shod za solidarnost in mir.

Slovenija do danes ni pisno izrazila nestrinjanja z ravnanji izraelskih sil v Gazi ali protestirala pri predstavnikih Izraela zaradi kršitev mednarodnega prava. Na ministrstvu za obrambo ne vedo, da bi navkljub pozivom strokovnjakov Združenih narodov potekala medresorska razprava o uvedbi vojaškega embarga.

Objavljamo drugi zapis palestinske novinarke Bareae Shurrab iz Khan Yunisa v Gazi o boju za preživetje njenih sosed in sosedov med brezkončnim izraelskim bombardiranjem ter uničevanjem. Za prevod iz arabščine je poskrbela Wafaa Kanan.

Objavljamo prvi zapis palestinske novinarke Bareae Shurrab iz Khan Yunisa v Gazi o njenih sosedih in sosedah, o pacientkah in žrtvah, ki poskušajo preživeti in živeti med brezkončnim izraelskim bombardiranjem ter uničevanjem. Za prevod iz arabščine je poskrbela Wafaa Kanan.

V pogovoru za Mešanec Yahav Erez, ki dela pri izraelski organizaciji za človekove pravice Yesh Din, pojasnjuje, zakaj so na Meddržavno sodišče oddali izjavo o nezakonitosti izraelske okupacije palestinskih ozemelj na Zahodnem bregu ter kako gibanje nezakonitih izraelskih naseljencev že dolgo časa načrtuje vrnitev v Gazo.

Diplomat Vladimir Simič je leta 1947 kot jugoslovanski član Posebne komisije Združenih narodov za Palestino ponudil razmisleke, ki še danes ohranjajo relevantnost pri iskanju rešitev navkljub drugačnim razmeram.

“Moj cilj je bil razumeti, zakaj je vlada prikrivala storilce, zakaj francoske feministke niso v ospredje boja postavile rasizacije reprodukcije, predvsem pa vpisati ta zločin v dolgo zgodovino rasiziranega nadzorovanja ženskih maternic in boja za reproduktivno pravičnost.” Objavljamo odlomek iz knjige Françoise Vergès, ki je ravnokar izšla pri založbi Sophia – v slovenskem prevodu imamo delo družbeno angažirane politologinje in zgodovinarke, feministke in filmske producentke z naslovom Maternica: Kapitalizem, rasizacija, feminizem.

Raziskovalka Sarah Walker, ki živi in dela v Italiji, pravi, da bombardiranje Gaze ponovno potrjuje, da so vedno sredstva in volja za krepitev vojaške industrije, ne pa za ukrepe zoper zaostrovanje podnebne krize. Gostja organizacij Humanitas in Umanotera ter govorka na konferenci Podnebne migracije je v Senegalu videla, kako gospodarske politike EU uničujejo možnosti preživetja.

Kaj počne slovenska politika, medtem ko se nadaljuje izraelsko bombardiranje Gaze, stopnjuje izraelsko nasilje na okupiranem Zahodnem bregu in v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu?

K popolnoma drugačnemu vzdušju v muslimanski četrti Jeruzalema prispeva tudi obrnjen varnostni sistem. Tukaj ne skrbijo za varnost prebivalcev kot v judovski četri, ampak prebivalce nadzorujejo. Piše Ana Lah.

Zakaj je leto dni po prvem načrtu za povojno obnovo ukrajinska pot v podrazvitost vse bolj začrtana? Piše sociologinja in raziskovalka Maja Breznik.

Naša država se je – že pred desetletji – odločila, da je pripravljena zakockati varnost lastnega prebivalstva za nadzor nad milijoni običajnih ljudi, ki jih drži pod okupacijo, piše Avner Gvaryahu, direktor izraelske organizacije Breaking the Silence, ki povezuje nekdanje vojake in vojakinje v želji, da spregovorijo o nasilju, ki ga morajo izvajati kot del okupacijskih sil države Izrael nad palestinskim prebivalstvom.

Ob novih spopadih med Gazo in Izraelom objavljamo pogovor z zdravnikom Izzeldinom Abuelaishem, ki je nastal med njegovim obiskom Slovenije letos maja. Izraelski izstrelki so leta 2009 ubili tri njegove hčerke in nečakinjo v njihovem domu. Odločil se je, da s petimi otroki ne bodo zgolj preživeli. Ustanovil je fundacijo, napisal knjigo, predava po svetu in vztraja, da je upanje realen odpor: “Človeška domišljija ne pozna in ne priznava meja. Nič ni trajno. Vse se spreminja. Noben kolonialni sistem ali okupacijski režim nista nikoli trajala večno. Ni mogoče.”

Bil je deveti maj, ko je po reki priplavalo truplo. A da bi zbudilo široko družbeno ogorčenje, je bilo napačne barve. Bilo je neizbežna posledica delovanja naših zahodnih družb in evropskih politik za preprečevanje migracij, so prepričane raziskovalke. 

Filozofinja in znanstvena svetnica na ZRC Sazu Marina Gržinić opozarja na elitistični populizem sodobnih politik, ki se prvenstveno ukvarjajo zgolj še z upravljanjem s smrtmi: družbenimi, ekonomskimi ali telesnimi. Spremembe v stranki Levica postavlja v širši okvir dosedanjih izkušenj in pasti levih političnih strank v Evropi.

Indijski zgodovinar in novinar postavlja posledice ruske vojne v Ukrajini v širši okvir: milijarde ljudi po svetu živijo v lakoti in pomanjkanju hrane ne zaradi te vojne ampak zaradi finančnih špekulacij na svetovnih trgih s hrano.

Tehnologija je kot vse ostalo, minljiva, je prepričan ganski aktivist, ki že skoraj dve desetletji sodeluje pri gradnji mostov med Slovenijo in Gano. Njegove izkušnje izhajajo tako iz modrosti malih vaških okolij kot iz sistema mednarodnih korporacij, ki prek financiranja nadzorujejo različne razvojne projekte. Utrjujejo ga v prepričanju, da skromna dejanja ponujajo boljšo prihodnost.

Šest let po zadnjem boju zoper deportacije družin in posameznikov na Hrvaško se posamezniki, organizacije in kolektivi ponovno trudijo prepričati vlado, da sta človečnost in logika lahko temelj najučinkovitejših politik.

V nasprotju s poceni hrano je zdrava hrana nesramno draga. Piše Maja Klemenčič.

V sodelovanju z Založbo /*cf. objavljamo izsek iz nove monografije Ane Podvršič Iz socializma v periferni kapitalizem: neoliberalizacija Slovenije. Posledice Washingtonskega in Bruseljskega konsenza, ki so preoblikovale slovensko gospodarstvo in družbo v manj solidarni in enakopravni, čutimo danes in jih velja razumeti.

Delavke in delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju so se lani organizirali v sindikat Zasuk. Njegova aktivna člana sta tudi fotograf Jaka Babnik in sociologinja Katja Praznik, ki je ob fotografski razstavi Pigmalion v Jakopičevi galeriji pripravila besedilo za spremljajoči katalog. Njena analiza, kako institucionalni sistem povzdiguje idejo o poklicanosti delavk in delavcev v kulturi k ustvarjanju, nato pa jo zlo-uporabi za izoriščevalsko podplačanost njihovega dela ob odsotnosti delavskih standardov, ostaja žal boleče aktualna.

“V društvu Kralji ulice sem se našla, počutim se sprejeto,” piše Špela Blatnik o nepripadanju v nobeno stereotipno skupino in pomenu okolja, kjer lahko ponudiš – in veš, da ti bo, ko boš potreboval, ponujena – pomoč.

Objavljamo poziv k izrazom solidarnosti delavsko vodene tovarne VIOME v Solunu. V zadrugi je 24 članov, ki si služi denar za preživetje s svojim delom, da bi tovarna, ki so jo izigrani delavci zasedli leta 2011, še naprej ostala zatočišče izkoriščanih in vozlišče bojev za boljšo alternativo. V zadnjih tednih so del množičnih protestov po vsej državi zoper politike vnemara oblasti, ki že leta vodijo zgolj v vse več smrti: potnikov na vlakih, migrantk ali obolelih za covidom.

Sindikat Tuš ni star še niti dve leti. Beleži pomembne uspehe in zmage. Njegova predsednica poudarja demokratičnost in transparentnost, komunikacijo in delovanje članov in članic. Večkrat poudari, da lahko moč, ki je v številčnosti delavk in delavcev, doseže marsikaj. Iluzij, da je preprosto, nima.

Dobro desetletje potem, ko so Mariborčanke in Mariborčani navdihnili celo Slovenijo s tem, da so lokalnega samodržca “odnesli vun”, pomemben del prebivalstva razvija naprej prakse samoorganiziranega delovanja in odločanja v okviru desetih zborov samoorganiziranih četrtnih skupnosti. Ob jubileju so zbrali izkušnje in načela, ki jih vodijo naprej.

Februarska številka časopisa Kralji ulice je dvestota. Ob tem mejniku in prihajajočem dogodku v Kinu Šiška objavljamo zapisa kralja in kraljice iz januarske številke. Skupnost in dom s(m)o ljudje. Da bomo lahko vsi tudi ostali ljudje, pa velja prisluhniti izkušnjam: najprej stanovanje – varen in dostojen prostor za vsakega in vse.

Zdelo bi se mi lepo, da bi se okoli te dejavnosti ustvarila še bolj povezana skupnost, da bi lahko o ponovni uporabi smeti sproščeno kramljali in izmenjevali izkušnje. O potencialih prihodnosti piše Špela Razpotnik.

V okviru Inštituta novejše zgodovine obstaja Git repozitorij – digitalno arhivsko mesto, kjer v prostoranstvih možnosti že domuje nekaj arhivskih sklopov. “Brez arhiva ni spomina,” pravi filozofinja Marina Gržinić, ki je idejno zasnovala enega od njih.

Kot najpomembnejši razstavni dogodek moderne umetnosti, ki se zgodi v Kaslu vsakih pet let, je bila letošnja documenta “teritorij uresničitve utopije”. Zakaj se je okoli nje zagnalo moralno paniko, pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Lilijana Stepančič.

O privatizaciji in razgradnji delovnopravnih zaščit med vojno vihro ter o posledicah, ki jih bo to imelo za delavke in delavce onkraj meja Ukrajine, piše raziskovalka Maja Breznik.

V sodelovanju z revijo Ekran objavljamo del članka iz nove, jubilejne številke revije ob 60. obletnici o stavki na javni radioteleviziji – o delavskem boju za možnost avtonomne prihodnosti. “Stavka sporoča, da ne mislimo, da nas bo rešila politika. Vemo, da si moramo prihodnost izboriti sami,” pravi ena od sogovornic.

Uklonitev v obup in apatijo ne bo za nas nikoli možna izbira, organizirati se moramo na množični ravni in si zamisliti svet, ki si ga želimo – ki bo imel v središču življenje, ne dobičke, pišejo v javnem pismu okoljski aktivisti z vseh koncev sveta.

Najdaljša slovenska in druga najdaljša severno-ameriška reka povezujeta bregove uničenj in izkoriščanj, ki jih je za seboj pustil zahodni človek s posegi v naravo in poskusi njene podreditve. A obe reki sta tudi kljubovalni in navdihujoči junakinji svežih umetniško-dokumentarnih projektov.

V okviru svetovnega dneva vida in mednarodnega dneva bele palice je bila pod okriljem Kulturno-prosvetnega in športno rekreativnega društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj v javno uporabo dana mobilna aplikacija z imenom BlindBus.

Podaljševanje delovne dobe je neoliberalna formula za ustvarjanje dereguliranih gospodarstev, v katerih so delavci prisiljeni sprejeti katero koli delo, s kakršno koli plačo in pod katerimi koli pogoji. O priporočilih OECD pišeta Otto in Tomaž Gerdina.

Na svetovni dan družbene pravičnosti je evropska civilna družba sprožila Evropsko državljansko pobudo za prepoved trgovanja z okupiranimi območji. Odzivi na ruski vdor v Ukrajino dokazujejo, da pot vedno je – sploh če je politična volja – tako za ekonomske sankcije kot za bojkot.

Po trideset letih samostojne Republike Slovenije se ne moremo izogniti pojmu tranzicije. Piše Žan Zupan.

Trideset let po osamosvojitvi Slovenije mineva tudi dvanajst let od stečaja oblačilne tovarne Mura. Piše raziskovalka Nina Vodopivec.

Opozorilo na neugledno dogajanje ob slovenski osamosvojitvi, ki je zaznamovalo razvoj države in še danes s svojo umeščenostjo v drobovje njene politične zasnove določa možnosti za sobivanje njenega mnogoterega prebivalstva. Piše Sara Pistotnik.

Povedal mi je, da sam ni cepljen in me prosil, če bi mu lahko skočila na bližnjo pošto plačat položnice.

Trije soustanovitelji poljske iniciative Svobodno sodstvo so v intervjuju govorili o dobljenih zmagah zoper avtoritarno oblast in naukih boja za vladavino prava in človekove pravice.

Glede na to, da nas že dolgo poznate – in vsak dan nas je več –, smo se […]

Soočeni z največjim izzivom v zgodovini človeštva nas v Sloveniji vladne politike silijo v nazadovanje pri ključni nalogi – prehodu v brezogljično družbo.

Revščina, nasilje, izključenost niso naravni, so vsakokrat človeško ustvarjeni pojavi.

V okviru festivala Mesto žensk se bo konec tedna odvilo osem pogovorov mednarodne platforme Building Conversation. Njihovo delovanje že slabo desetletje opozarja na nujne spremembe, ki so potrebne tako v medčloveških odnosih, kako ljudje ravnamo drug z drugim, kot tudi v našem odnosu do okolja in drugih živih bitij ter organizmov.

Pri opozarjanju na posledice podnebne krize je projekt gibanja Mladi za podnebno pravičnost podprl tudi rektor ljubljanske univerze, ki pravi, da ima znanost odgovornost, da si izbori vidnejše mesto pri uresničevanju potrebnih ukrepov za ustavitev in ublažitev podnebne krize.

Delegacija, ki je pristala na Dunaju, je prišla v Evropo, da bi se pridružila zapatističnemu “Potovanju za življenje”. Piše filozofinja Marina Gržinić.