Olajšanje, ki je lani prišlo z novo vlado, je v veliki meri temeljilo na razrahljanju neprestanega kljubovanja njeni družbo-mrzni predhodnici. A vase zagledana nesposobnost oblastnikov dobiva vse bolj škodljive razsežnosti za javna dobra in družbeno-solidarnostni sistem.
Zakaj so prakse in zmage družbeno angažiranih posameznikov izpred dobrega stoletja danes pomembne kot opomin in spomin, katera vprašanja so bistvena in zakaj je edino skupn-ostn-a moč zares nekaj vredna? Analiza post-covidne potrošniško-digitalizirane družbe zgodovinarke Mateje Ratej je nastala za gledališki list ob uprizoritvi predstave Mrtvaški ples v ljubljanski SNG Drami, v katerem je objavljeno tudi celotno dramsko besedilo Augusta Strindberga.
Objavljamo poziv k izrazom solidarnosti delavsko vodene tovarne VIOME v Solunu. V zadrugi je 24 članov, ki si služi denar za preživetje s svojim delom, da bi tovarna, ki so jo izigrani delavci zasedli leta 2011, še naprej ostala zatočišče izkoriščanih in vozlišče bojev za boljšo alternativo. V zadnjih tednih so del množičnih protestov po vsej državi zoper politike vnemara oblasti, ki že leta vodijo zgolj v vse več smrti: potnikov na vlakih, migrantk ali obolelih za covidom.
Rdeči, modri, rjavo-rumeni in, v Mariboru sila redki, zeleni. V njih je bilo skoraj vse, kar nam je poželelo otroško ter kasneje najstniško srce, in prepričan sem, da je marsikdo v njih pustil dobršen del svoje žepnine. Piše Vid Kmetič.
Sindikat Tuš ni star še niti dve leti. Beleži pomembne uspehe in zmage. Njegova predsednica poudarja demokratičnost in transparentnost, komunikacijo in delovanje članov in članic. Večkrat poudari, da lahko moč, ki je v številčnosti delavk in delavcev, doseže marsikaj. Iluzij, da je preprosto, nima.
Dobro desetletje potem, ko so Mariborčanke in Mariborčani navdihnili celo Slovenijo s tem, da so lokalnega samodržca “odnesli vun”, pomemben del prebivalstva razvija naprej prakse samoorganiziranega delovanja in odločanja v okviru desetih zborov samoorganiziranih četrtnih skupnosti. Ob jubileju so zbrali izkušnje in načela, ki jih vodijo naprej.
Februarska številka časopisa Kralji ulice je dvestota. Ob tem mejniku in prihajajočem dogodku v Kinu Šiška objavljamo zapisa kralja in kraljice iz januarske številke. Skupnost in dom s(m)o ljudje. Da bomo lahko vsi tudi ostali ljudje, pa velja prisluhniti izkušnjam: najprej stanovanje – varen in dostojen prostor za vsakega in vse.
Kaj lahko pesem slovenskega pesnika, prepesnjena v sodobne okoliščine, pove o brstečem nacionalizmu, vztrajajočem patriarhalnem šovinizmu in pozabljenem bratstvu v slovenskem prostoru? Zapisal jo je anglist in sociolog kulture Nikolai Jeffs, ki se opiše kot predavatelj na eni najboljših univerz v Kopru-Capodistrii in takisto na eni najboljših univerz v Ljubljani.
V začetku leta je Vrhovno sodišče objavilo prelomno sodbo, v kateri je ugotovilo dolgoletno sistemsko kršenje ustavnih pravic delavcev v primeru Luke Koper. Zastopnik delavcev Marko Blatnik v intervjuju pojasnjuje, zakaj je sodba pomembna za vse delavke in delavce v Sloveniji.
“Oblasti so okrutne. Ljudi zastrašujejo, ker ne vedo, kako drugače ustaviti sedanje proteste,” je dejala Raha Bahreini. Govorila je o šolarkah z dolgimi lasmi, ki gledajo stran od kamere proti tabli z napisanimi sporočili, njihove naglavne rute dvignjene v zrak, dlani, ki z znaki sporočajo sliki vrhovnega verskega voditelja, kaj si mislijo o iranski islamski republiki. Govorila je o učiteljih in trgovkah, delavcih v naftni industriji, ki so z zaustavitvami dela podprli množice protestnic. O glasbenikih, ki so bili zaradi podpore protestom zaprti – in usmrčeni.
Zdelo bi se mi lepo, da bi se okoli te dejavnosti ustvarila še bolj povezana skupnost, da bi lahko o ponovni uporabi smeti sproščeno kramljali in izmenjevali izkušnje. O potencialih prihodnosti piše Špela Razpotnik.
V okviru Inštituta novejše zgodovine obstaja Git repozitorij – digitalno arhivsko mesto, kjer v prostoranstvih možnosti že domuje nekaj arhivskih sklopov. “Brez arhiva ni spomina,” pravi filozofinja Marina Gržinić, ki je idejno zasnovala enega od njih.
Po več kot desetletju je sarajevska umetnica ponovno osebno predstavila svoja dela tudi v Ljubljani. Z izostrenim občutkom za pomen skupnega in z jasno individualno odgovornostjo je v pogovoru pojasnila, zakaj so včasih odmiki dobri in zakaj moramo predvsem več poslušati drug drugega.
Pingvini, rjavi robovi in kisla toplota prikličejo spomine okusov, občutkov in vonjev iz otroštva. Piše Vid Kmetič.
Sedaj se sprašuješ, zakaj nisem odšla. Nimam kam. To je moj dom. Če odidem, grem lahko samo na cesto. Piše Xena.
Profesor filozofije in literature iz Tuzle pojasnjuje pomen 47 ton vnetljivega propilenoksida, posledice privatizacije vojnih izgub ter zakaj ne gre pozabiti na možnosti, ki jih odpira družbena lastnina, ki je od vseh in nikogar.
Kot najpomembnejši razstavni dogodek moderne umetnosti, ki se zgodi v Kaslu vsakih pet let, je bila letošnja documenta “teritorij uresničitve utopije”. Zakaj se je okoli nje zagnalo moralno paniko, pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Lilijana Stepančič.
O nežnosti narave in ostrih ločnicah, ki jih postavlja in podira človeška družba. Piše Vid Kmetič.
Da sem pogumen, sem slišal od ljudi. Pogumen? Ne, niti najmanj.
O privatizaciji in razgradnji delovnopravnih zaščit med vojno vihro ter o posledicah, ki jih bo to imelo za delavke in delavce onkraj meja Ukrajine, piše raziskovalka Maja Breznik.
V sodelovanju z revijo Ekran objavljamo del članka iz nove, jubilejne številke revije ob 60. obletnici o stavki na javni radioteleviziji – o delavskem boju za možnost avtonomne prihodnosti. “Stavka sporoča, da ne mislimo, da nas bo rešila politika. Vemo, da si moramo prihodnost izboriti sami,” pravi ena od sogovornic.
“Prosim, zaustavite to birokracijo, rad bi izstopil,” piše Taubi. Po več kot polletnih poskusih priti do vozniškega dovoljenja, ugotavlja, da ne živi ne na planetu ne v državi, ki bi bila humana in namenjena ljudem – navaden človek je birokraciji le breme.
“Daljnovidnost snovalcev, ki je bila v popolnem nasprotju z današnjo potrošniško miselnostjo, se je kazala v majhni podrobnosti na spodnji strani …” Piše Vid Kmetič.
V soboto so mladi in stari odprli nov avtonomen prostor za zeleno zaraščeno ograjo. Preizkušajo predvolilne zaveze vladajočih.
Tako toplo ti postane pri srcu, ko ti mimoidoči izkažejo skrb, ker te nekaj dni niso videli.
Emmanuelle Barozet je sociologinja iz Francije, ki živi in dela v Čilu. Tekom protestov v letih 2019 in 2020 je skupaj s kolegi raziskovala, kako ljudje razumejo družbo, v kateri živijo, in kje vidijo svoje mesto v njej. V intervjuju govori o času vmes in o čem bodo glasovali 4. septembra. Glasovanje bo obvezno, a najbolj jo skrbi ekonomska situacija. Potencial, da ljudi poveže, vidi v nujnostih, ki jih prinaša okoljska kriza.
Grški prostovoljci so bili julija 1995 pred, ob in po srebreniškem genocidu tam, da so pomagali pripadnikom srbskih vojaških sil in se z njimi zabavali. Grško tožilstvo je primer že pred leti arhiviralo. Je to lahko konec zgodbe? Piše Katja Lihtenvalner.
Meduze, ježki in gumijasti sandali za 420 evrov. Piše Vid Kmetič.
Uklonitev v obup in apatijo ne bo za nas nikoli možna izbira, organizirati se moramo na množični ravni in si zamisliti svet, ki si ga želimo – ki bo imel v središču življenje, ne dobičke, pišejo v javnem pismu okoljski aktivisti z vseh koncev sveta.
Z Vesno Štefanec, vodjo programa za zmanjševanje tveganja za brezdomnost in stanovanjsko izključenost LGBTIQ+ mladih ter raziskovalko pri društvu Parada ponosa se je pogovarjal Jean Nikolič, urednik revije Kralji ulice.
Seveda je bila pred njegovim lokalom daleč najdaljša vrsta, “govoril” pa je vsaj pet jezikov, čeprav je meni tistih šest, sedem stavkov, ki jih je znal, v vseh jezikih zvenelo zelo podobno. O sledeh sladoleda piše Vid Kmetič.
Hana Radilovič, članica Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter novinarka radia Študent v intervjuju govori o delavskem povezovanju, pravljicah in podrejanju.
Naš svet. Individualiziran, zapleten, strašljiv, negotov. Morda nam je lažje občutiti sočutje do mačk kot do ljudi.
Filozofinja Marina Gržinić opozarja pred “državno-nacionalnim peroksidnim beljenjem” in brisanjem zgodovine. Ubesedovanje delovanja ŠKUC-a je, piše, “tudi oris stičišča med odporniško kulturno držo in zahtevo po pluralnosti zgodovine ter spola – pri čemer so se nam desničarska drža malomeščanske buržoazije in umetno speljani družinski pedigreji vedno zdeli ostudni”.
Najdaljša slovenska in druga najdaljša severno-ameriška reka povezujeta bregove uničenj in izkoriščanj, ki jih je za seboj pustil zahodni človek s posegi v naravo in poskusi njene podreditve. A obe reki sta tudi kljubovalni in navdihujoči junakinji svežih umetniško-dokumentarnih projektov.
Polivinil je pomagal le na začetku, po slabi uri je curljalo tudi iz čevljev. Na legendarnem zagrebškem koncertu Davida Bowieja je bil tudi Vid Kmetič.
Lucija Klun o otroštvu na poti, stalni nestalnosti, namernem pozabljanju in koliko izobraževalni sistem vzame, koliko pa da.
V okviru svetovnega dneva vida in mednarodnega dneva bele palice je bila pod okriljem Kulturno-prosvetnega in športno rekreativnega društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj v javno uporabo dana mobilna aplikacija z imenom BlindBus.
Irena Ilešič Čujovič je predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Pojasnjuje, zakaj so se letos z delavkami in delavci odločili za stavko, zakaj verjame v dialog in kaj zameri oblastem.
Kar tako ugrizniti v Munchmallow se je smatralo za zavržno dejanje. Piše Vid Kmetič.
Podaljševanje delovne dobe je neoliberalna formula za ustvarjanje dereguliranih gospodarstev, v katerih so delavci prisiljeni sprejeti katero koli delo, s kakršno koli plačo in pod katerimi koli pogoji. O priporočilih OECD pišeta Otto in Tomaž Gerdina.
Skrbno opravljeno delo in premišljen izbor, ko pride do prenosa znanj in vedenj, pustita za sabo nepredstavljive, a tudi neizbrisljive odmeve in sledi. Piše Vid Kmetič.
Jan Hasselman, na obisku v Ljubljani, je odvetnik, ki je pripomogel k temu, da so na zahodni ameriški obali ustavili izvoz premoga, v protestih zoper naftovod North Dakota pa je zadnjih šest let ustvarjal prostor, tudi v sodnih dvoranah, da se je slišalo argumente staroselcev Standing Rock Sioux.
Zahodni mediji poenostavljajo konflikt v Ukrajini na načine, ki nas razdvajajo. Kaj če se namesto tega odločimo, da se združimo zoper tiste, ki žanjejo dobičke od vseh vojn po celem svetu?
Znala sem kuhati, pospravljati, šivati, pa tudi uporabljati mizarska orodja. Sama sem zbila ptičjo hišico ali popravila zlomljeno omarico … Tako sem se pri sedemnajstih končno odselila na svoje.
Yurii Sheliazhenko iz Kijeva: Vojni dobičkarji zahoda so enako velika grožnja kot avtoritarci vzhoda
Ukrajinski mirovnik je in ostaja v Ukrajini. V dogovoru z njim poobjavljamo sežetek pogovora, ki ga je imel z Amy Goodman v začetku marca za oddajo Democracy Now!
Na svetovni dan družbene pravičnosti je evropska civilna družba sprožila Evropsko državljansko pobudo za prepoved trgovanja z okupiranimi območji. Odzivi na ruski vdor v Ukrajino dokazujejo, da pot vedno je – sploh če je politična volja – tako za ekonomske sankcije kot za bojkot.
Sedanji že dozorjeni grški neonacisti so v devetdesetih pomagali zločincem, ki so izvršili genocid v Srebrenici. Grška družba jim je pri tem izkazovala podporo. Slovenija je v začetku devetdesetih izvedla najbolj množično kršitev človekovih pravic. Kaj pomeni, če molčimo? Piše Katja Lihtenvalner.
Mirjana Učakar po mnogih preživetih izkušnjah neenakopravnosti in krivic pravi, da ji je boj za pravice izbrisanih tudi osmislil to, kdo je, in ji pokazal, kaj pomeni tovarištvo.
Že prvi dan je postalo jasno, da so težave, s katerimi se srečujejo socialno ogroženi, po vsej Evropi povsem enake ter da je ni države, v kateri se revščina v zadnjih dveh letih ne bi poglobila. Piše Jean Nikolič.
Potem pa je prišel eden izmed najbolj revolucionarnih izumov, ki je spremenil poslušanje glasbe za vedno – walkman. Košček svobode. Piše Vid Kmetič.
Svetlani Slapšak bo v naslednjih tednih izšla knjiga, ki ji je posvetila zadnjih nekaj let in v kateri analizira propagandna glasila, povezana s stranko SDS. V intervjuju govori o kantah smeti, govorici sovraštva in zakaj jo pred volitvami navdajajo tako upanje kot strahovi.
Kaj pomeni biti mlad par brez otrok, ki išče stanovanje na trenutnem nepremičninskem trgu, in zakaj bi otroka lahko dala zgolj v rejništvo – piše Katja Muršič iz društva Kralji ulice.
Asmir Bećarević iz Sindikata delavcev rudarstva in energetike Slovenije o poklicu, ki si mora kopati lastni konec, in kaj vemo danes, da se ne ponovijo zgodbe privatizacije in izigravanj ljudi.
Po trideset letih samostojne Republike Slovenije se ne moremo izogniti pojmu tranzicije. Piše Žan Zupan.