Od posledic podnebnega zloma do nasilja sodobnih migracijskih politik in etničnega čiščenja Palestine – eden od mislecev, ki sto let po svojem rojstvu ponuja orodja in povezuje boje ljudi za pravičnejšo, skupno prihodnost, je nedvomno Frantz Fanon, piše filozofinja Marina Gržinić.

Naključno nasilje, imperialna logika mej, uničevanje človeških in nečloveških življenj ter populistična toksičnost so danes najbolje vidni v Gazi. Genocid, ki ga tam izvršuje Izrael, ni prelom logike holokavsta, ampak njegovo strukturno, tehnološko dodelano nadaljevanje, piše filozofinja Marina Gržinić. “Namesto, da bi to prekinilo vsakdan, te novice vsakdan posrka vase. Podobe izstradanih otrok obkrožajo svet, učinek pa je – normalizacija.”

Občutek, da imaš moč manipulirati z drugimi, je zagotovo zapeljiv. A slovenski uradniki bodo svoje lahkotno podpiranje Izraela, medtem ko ta izvaja genocid v Gazi, morali nekoč pojasnjevati svojim vnukom in nečakinjam. Ali pa bodo zgolj, nerazumljeni, sovražili cel svet.

Palestinski novinar in kmetovalec Fareed Taamallah piše, kako so, medtem ko je predsednik predstavniškega doma ZDA trosil visokoleteče besede, naseljenci požigali polja v bližnjih palestinskih vaseh, in potrjevali njegovo preroštvo, ko je zatrjeval, da so oni tisti, ki imajo izključno pravico do palestinske zemlje, in da z vidika Amerike na njej ni mesta za Palestinke in Palestince. Kot Palestinec, ki živi v Palestini, sporoča kolonialni gospodi: mi, Palestinke in Palestinci, resnični skrbniki in lastniki te zemlje, bomo ostali tu.

Filozofinja Marina Gržinić ponuja razmislek ob pogovornem večeru s posebno poročevalko ZN Francesco Albanese o vztrajajočih rasizmih kot posteljici kapitalizma. Na sistemsko logiko izključevanja ni mogoče odgovoriti drugače kot s kritičnim razmislekom in udejanjem upora sistemu, ki uničuje človeka, je prepričana.

Naša raprava je v svojem bistvu o vrednosti palestinskih življenj; o vrednosti naših šol, raziskovalnih središč, knjig, umetnosti in sanj; o vrednosti domov, za katere smo delali vsa svoja življenja, da smo jih zgradili, in kjer so spomini generacij; o vrednosti naše človečnosti in naše moči delovanja; o vrednosti teles in ambicij. Kajti če bi bile vloge obrnjene … Objavljamo slovenski prevod celotnega govora palestinske pisateljice Susan Abulhawa, ki ga je imela v elitnem debatnem društvu The Oxford Union – in ki je bil kasneje na posnetku, ki ostaja na internetu, deloma cenzuriran.

Najbogatejši človek na svetu nima težav uničevati naravo za množično proizvodnjo svojih električnih vozil. O tem, kako v Nemčiji ljudje, ki se borijo za varstvo okolja in delavske pravice, niso pozabili niti predali boja, piše Andraž Rožman.

Objavljamo zapis Abu Sameha iz Jayyousa o oljkah, ki so iz njega naredile kmeta, a ki so jih nato izruvali pred 22 leti izraelski buldožerji, da bi lahko zgradili apartheidski zid.

Običajno raje pogledamo stran, ko se nam v bifejih po širnem obrobju naše dežele pogledi srečajo z moškimi, ki samotno objemajo svoje kozarce že dopoldan ter počasi luščijo težo sveta s čela. O škodljivi vseprisotnosti alkohola piše Špela Razpotnik.

Rakan Mayasi je bil letošnji gost na festivalu Nazra palestinskih kratkih filmov, ki se je odvijal v Trstu, Gorici in Udinah. Prikazali so njegov najnovejši film Ključ o pravici palestinskih begunk in beguncev do vrnitve. Družinski hiši njegovih dedkov in babic sta v Hajfi – po nakbi so si ju prilastili judovski begunci, ki so pribežali pred evropskimi antisemitskimi pogromi in ki so jim Rakanovi predniki ponudili zatočišče.

“Izkušnje kažejo, da sta ozaveščanje javnosti in delo z družinami absolutno prednostni področji,” piše o spoprijemanju z brezdomnostjo mladih LGBTIQ+ oseb Jean Nikolič. “Moramo odpreti oči in gledati ljudi s srcem, saj jih ogromno živi v stiskah, ki jih ne vidimo ali pa jih ne želimo videti.”

Mednarodni odvetnik, ki je sodeloval v primerih pregona Pinocheta in vlagal tožbe zoper ameriške uradnike zaradi mučenja muslimanskih zapornikov, pravi, da v času, ko na ekranih v živo spremljamo mednarodna hudodelstva, nimamo pravice, da ne bi imeli upanja – ter da na vse načine zahtevamo spoštovanje prava in človekovih pravic.

Na videz morda zapletena, a vendarle preprosta zgodba, piše Sabina Đeržić, kako oseba, rojena v Sloveniji, ostane brez državljanstva in dokumentov – in brez domovine.