“Izkušnje kažejo, da sta ozaveščanje javnosti in delo z družinami absolutno prednostni področji,” piše o spoprijemanju z brezdomnostjo mladih LGBTIQ+ oseb Jean Nikolič. “Moramo odpreti oči in gledati ljudi s srcem, saj jih ogromno živi v stiskah, ki jih ne vidimo ali pa jih ne želimo videti.”

Mednarodni odvetnik, ki je sodeloval v primerih pregona Pinocheta in vlagal tožbe zoper ameriške uradnike zaradi mučenja muslimanskih zapornikov, pravi, da v času, ko na ekranih v živo spremljamo mednarodna hudodelstva, nimamo pravice, da ne bi imeli upanja – ter da na vse načine zahtevamo spoštovanje prava in človekovih pravic.

Na videz morda zapletena, a vendarle preprosta zgodba, piše Sabina Đeržić, kako oseba, rojena v Sloveniji, ostane brez državljanstva in dokumentov – in brez domovine.

Če v Gazi, na Zahodnem bregu in v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu za Palestinke in Palestince ni kraja, kjer bi lahko bili prepričani, da bodo tam na varnem, potem tudi za vse, ki pasivno ali aktivno podpirajo in sodelujejo pri genocidu, ki ga izvršuje Izrael, ne sme biti prostora, kjer ne bi bili soočeni z neprijetnimi vprašanji o lastni odgovornosti.

O vlogi javnih kulturnih zavodov pri spodbujanju in brzdanju umetnic na primeru razstave Vedno na voljo: Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije v Moderni galeriji (27. 10. 2023–14. 4. 2024) piše Tea Hvala.

V dneh, ko ministrstvo za obrambo pošilja srednješolcem na dom vabila na zabavno-izobraževalni dogodek z besedami “skladno z določili zakona o vojaški dolžnosti ste letos postali vojaški obveznik”, in ko v prestolnici EU rožljajo, da je potrebno zagnati vojno gospodarstvo, civilna družba v Sloveniji poziva na shod za solidarnost in mir.

“Potepal sem se od Andaluzije do Maroka in egipčanske oaze in pisal in se zaljubljal. Malo v svet, malo v ljudi, malo vase.” O svobodi in bivanju v času grozodejstev in politične skorumpiranosti, o Gazi in domoljubnem iskanju beguncev piše Renato Volker – Rene.

Slovenija do danes ni pisno izrazila nestrinjanja z ravnanji izraelskih sil v Gazi ali protestirala pri predstavnikih Izraela zaradi kršitev mednarodnega prava. Na ministrstvu za obrambo ne vedo, da bi navkljub pozivom strokovnjakov Združenih narodov potekala medresorska razprava o uvedbi vojaškega embarga.

Ameriška umetnica, avtorica in profesorica je bila pionirka, ki je orala ledino pri razbijanju tabujev, na polju enakopravnosti in seksualnosti ter radikalne iskrenosti. Kathy je govorila o stvareh, za katere v njenem času družba še ni imela besed, je v Ljubljani dejala Barbara Caspar, avtorica dokumentarnega filma Kdo se boji Kathy Acker?.

Objavljamo drugi zapis palestinske novinarke Bareae Shurrab iz Khan Yunisa v Gazi o boju za preživetje njenih sosed in sosedov med brezkončnim izraelskim bombardiranjem ter uničevanjem. Za prevod iz arabščine je poskrbela Wafaa Kanan.

“Moj cilj je bil razumeti, zakaj je vlada prikrivala storilce, zakaj francoske feministke niso v ospredje boja postavile rasizacije reprodukcije, predvsem pa vpisati ta zločin v dolgo zgodovino rasiziranega nadzorovanja ženskih maternic in boja za reproduktivno pravičnost.” Objavljamo odlomek iz knjige Françoise Vergès, ki je ravnokar izšla pri založbi Sophia – v slovenskem prevodu imamo delo družbeno angažirane politologinje in zgodovinarke, feministke in filmske producentke z naslovom Maternica: Kapitalizem, rasizacija, feminizem.

Če ne razmišljamo z zavrženimi in odvrženimi ter o njih, potem jih spremenimo v tarčo, ki jo še lažje odstranimo ali ubijemo, pravil Jill H. Cassid. Politika, ki se ne ukvarja s tem, kako ljudem zagotoviti dostojanstveno življenje, ampak kdaj in koga pustiti umreti, je neprijeten a resničen obraz kapitalističnega sistema. Zakaj je smrt s svojo prisotnostjo lahko subverzivna, kako so s tem povezane umetnost, transspolnost in pokrajine izumiranja vrst – pogovarjala se je Lea Sande.

Raziskovalka Sarah Walker, ki živi in dela v Italiji, pravi, da bombardiranje Gaze ponovno potrjuje, da so vedno sredstva in volja za krepitev vojaške industrije, ne pa za ukrepe zoper zaostrovanje podnebne krize. Gostja organizacij Humanitas in Umanotera ter govorka na konferenci Podnebne migracije je v Senegalu videla, kako gospodarske politike EU uničujejo možnosti preživetja.

Naša država se je – že pred desetletji – odločila, da je pripravljena zakockati varnost lastnega prebivalstva za nadzor nad milijoni običajnih ljudi, ki jih drži pod okupacijo, piše Avner Gvaryahu, direktor izraelske organizacije Breaking the Silence, ki povezuje nekdanje vojake in vojakinje v želji, da spregovorijo o nasilju, ki ga morajo izvajati kot del okupacijskih sil države Izrael nad palestinskim prebivalstvom.

Ob novih spopadih med Gazo in Izraelom objavljamo pogovor z zdravnikom Izzeldinom Abuelaishem, ki je nastal med njegovim obiskom Slovenije letos maja. Izraelski izstrelki so leta 2009 ubili tri njegove hčerke in nečakinjo v njihovem domu. Odločil se je, da s petimi otroki ne bodo zgolj preživeli. Ustanovil je fundacijo, napisal knjigo, predava po svetu in vztraja, da je upanje realen odpor: “Človeška domišljija ne pozna in ne priznava meja. Nič ni trajno. Vse se spreminja. Noben kolonialni sistem ali okupacijski režim nista nikoli trajala večno. Ni mogoče.”

Čez nekaj let, se je govorilo, bo denar za dokončno preselitev vseh ljudi iz zavodov v skupnost v kratkem zagotovljen, piše Matjaž Oven o še eni od “zgodb o uspehu” institucionaliziranih slovenskih elit, ki gredo na škodo celotne družbe.