V pogovoru za Mešanec Yahav Erez, ki dela pri izraelski organizaciji za človekove pravice Yesh Din, pojasnjuje, zakaj so na Meddržavno sodišče oddali izjavo o nezakonitosti izraelske okupacije palestinskih ozemelj na Zahodnem bregu ter kako gibanje nezakonitih izraelskih naseljencev že dolgo časa načrtuje vrnitev v Gazo.

“Moj cilj je bil razumeti, zakaj je vlada prikrivala storilce, zakaj francoske feministke niso v ospredje boja postavile rasizacije reprodukcije, predvsem pa vpisati ta zločin v dolgo zgodovino rasiziranega nadzorovanja ženskih maternic in boja za reproduktivno pravičnost.” Objavljamo odlomek iz knjige Françoise Vergès, ki je ravnokar izšla pri založbi Sophia – v slovenskem prevodu imamo delo družbeno angažirane politologinje in zgodovinarke, feministke in filmske producentke z naslovom Maternica: Kapitalizem, rasizacija, feminizem.

Če ne razmišljamo z zavrženimi in odvrženimi ter o njih, potem jih spremenimo v tarčo, ki jo še lažje odstranimo ali ubijemo, pravil Jill H. Cassid. Politika, ki se ne ukvarja s tem, kako ljudem zagotoviti dostojanstveno življenje, ampak kdaj in koga pustiti umreti, je neprijeten a resničen obraz kapitalističnega sistema. Zakaj je smrt s svojo prisotnostjo lahko subverzivna, kako so s tem povezane umetnost, transspolnost in pokrajine izumiranja vrst – pogovarjala se je Lea Sande.

Raziskovalka Sarah Walker, ki živi in dela v Italiji, pravi, da bombardiranje Gaze ponovno potrjuje, da so vedno sredstva in volja za krepitev vojaške industrije, ne pa za ukrepe zoper zaostrovanje podnebne krize. Gostja organizacij Humanitas in Umanotera ter govorka na konferenci Podnebne migracije je v Senegalu videla, kako gospodarske politike EU uničujejo možnosti preživetja.

Naša država se je – že pred desetletji – odločila, da je pripravljena zakockati varnost lastnega prebivalstva za nadzor nad milijoni običajnih ljudi, ki jih drži pod okupacijo, piše Avner Gvaryahu, direktor izraelske organizacije Breaking the Silence, ki povezuje nekdanje vojake in vojakinje v želji, da spregovorijo o nasilju, ki ga morajo izvajati kot del okupacijskih sil države Izrael nad palestinskim prebivalstvom.

Ob novih spopadih med Gazo in Izraelom objavljamo pogovor z zdravnikom Izzeldinom Abuelaishem, ki je nastal med njegovim obiskom Slovenije letos maja. Izraelski izstrelki so leta 2009 ubili tri njegove hčerke in nečakinjo v njihovem domu. Odločil se je, da s petimi otroki ne bodo zgolj preživeli. Ustanovil je fundacijo, napisal knjigo, predava po svetu in vztraja, da je upanje realen odpor: “Človeška domišljija ne pozna in ne priznava meja. Nič ni trajno. Vse se spreminja. Noben kolonialni sistem ali okupacijski režim nista nikoli trajala večno. Ni mogoče.”

Čez nekaj let, se je govorilo, bo denar za dokončno preselitev vseh ljudi iz zavodov v skupnost v kratkem zagotovljen, piše Matjaž Oven o še eni od “zgodb o uspehu” institucionaliziranih slovenskih elit, ki gredo na škodo celotne družbe.

Filozofinja in znanstvena svetnica na ZRC Sazu Marina Gržinić opozarja na elitistični populizem sodobnih politik, ki se prvenstveno ukvarjajo zgolj še z upravljanjem s smrtmi: družbenimi, ekonomskimi ali telesnimi. Spremembe v stranki Levica postavlja v širši okvir dosedanjih izkušenj in pasti levih političnih strank v Evropi.

Indijski zgodovinar in novinar postavlja posledice ruske vojne v Ukrajini v širši okvir: milijarde ljudi po svetu živijo v lakoti in pomanjkanju hrane ne zaradi te vojne ampak zaradi finančnih špekulacij na svetovnih trgih s hrano.

Tehnologija je kot vse ostalo, minljiva, je prepričan ganski aktivist, ki že skoraj dve desetletji sodeluje pri gradnji mostov med Slovenijo in Gano. Njegove izkušnje izhajajo tako iz modrosti malih vaških okolij kot iz sistema mednarodnih korporacij, ki prek financiranja nadzorujejo različne razvojne projekte. Utrjujejo ga v prepričanju, da skromna dejanja ponujajo boljšo prihodnost.

Kako bi bilo, če časa ne bi merili v minutah, ampak s tem, ali ljudem in stvarem namenimo čas, ki ga potrebujejo in kot je prav. Objavljamo zapis Klemna Levstika.

Malenkosti, ki ponižajo in izražajo nespoštovanje, se lahko zdijo banalne. Lovke sistema za podreditev najbolj nepodredljivih delavk in delavcev so praviloma nevidne, a toliko težje. Ilustratorka in umetnica Samira Kentrić skozi refleksijo lastnih izkušenj odpira prostor razmislekom, kaj bi zahteval družbeni sistem, ki bi vsakega posameznika in posameznico spoštoval, upošteval in bi vsem zagotavljal varnost, da svobodno so in iskreno delujejo.

V sodelovanju z Založbo /*cf. objavljamo izsek iz nove monografije Ane Podvršič Iz socializma v periferni kapitalizem: neoliberalizacija Slovenije. Posledice Washingtonskega in Bruseljskega konsenza, ki so preoblikovale slovensko gospodarstvo in družbo v manj solidarni in enakopravni, čutimo danes in jih velja razumeti.

Delavke in delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju so se lani organizirali v sindikat Zasuk. Njegova aktivna člana sta tudi fotograf Jaka Babnik in sociologinja Katja Praznik, ki je ob fotografski razstavi Pigmalion v Jakopičevi galeriji pripravila besedilo za spremljajoči katalog. Njena analiza, kako institucionalni sistem povzdiguje idejo o poklicanosti delavk in delavcev v kulturi k ustvarjanju, nato pa jo zlo-uporabi za izoriščevalsko podplačanost njihovega dela ob odsotnosti delavskih standardov, ostaja žal boleče aktualna.

“V društvu Kralji ulice sem se našla, počutim se sprejeto,” piše Špela Blatnik o nepripadanju v nobeno stereotipno skupino in pomenu okolja, kjer lahko ponudiš – in veš, da ti bo, ko boš potreboval, ponujena – pomoč.

Olajšanje, ki je lani prišlo z novo vlado, je v veliki meri temeljilo na razrahljanju neprestanega kljubovanja njeni družbo-mrzni predhodnici. A vase zagledana nesposobnost oblastnikov dobiva vse bolj škodljive razsežnosti za javna dobra in družbeno-solidarnostni sistem.

Zakaj so prakse in zmage družbeno angažiranih posameznikov izpred dobrega stoletja danes pomembne kot opomin in spomin, katera vprašanja so bistvena in zakaj je edino skupn-ostn-a moč zares nekaj vredna? Analiza post-covidne potrošniško-digitalizirane družbe zgodovinarke Mateje Ratej je nastala za gledališki list ob uprizoritvi predstave Mrtvaški ples v ljubljanski SNG Drami, v katerem je objavljeno tudi celotno dramsko besedilo Augusta Strindberga.