“Oblasti so okrutne. Ljudi zastrašujejo, ker ne vedo, kako drugače ustaviti sedanje proteste,” je dejala Raha Bahreini. Govorila je o šolarkah z dolgimi lasmi, ki gledajo stran od kamere proti tabli z napisanimi sporočili, njihove naglavne rute dvignjene v zrak, dlani, ki z znaki sporočajo sliki vrhovnega verskega voditelja, kaj si mislijo o iranski islamski republiki. Govorila je o učiteljih in trgovkah, delavcih v naftni industriji, ki so z zaustavitvami dela podprli množice protestnic. O glasbenikih, ki so bili zaradi podpore protestom zaprti – in usmrčeni.

V okviru Inštituta novejše zgodovine obstaja Git repozitorij – digitalno arhivsko mesto, kjer v prostoranstvih možnosti že domuje nekaj arhivskih sklopov. “Brez arhiva ni spomina,” pravi filozofinja Marina Gržinić, ki je idejno zasnovala enega od njih.

Kot najpomembnejši razstavni dogodek moderne umetnosti, ki se zgodi v Kaslu vsakih pet let, je bila letošnja documenta “teritorij uresničitve utopije”. Zakaj se je okoli nje zagnalo moralno paniko, pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Lilijana Stepančič.

V sodelovanju z revijo Ekran objavljamo del članka iz nove, jubilejne številke revije ob 60. obletnici o stavki na javni radioteleviziji – o delavskem boju za možnost avtonomne prihodnosti. “Stavka sporoča, da ne mislimo, da nas bo rešila politika. Vemo, da si moramo prihodnost izboriti sami,” pravi ena od sogovornic.

“Prosim, zaustavite to birokracijo, rad bi izstopil,” piše Taubi. Po več kot polletnih poskusih priti do vozniškega dovoljenja, ugotavlja, da ne živi ne na planetu ne v državi, ki bi bila humana in namenjena ljudem – navaden človek je birokraciji le breme.

Emmanuelle Barozet je sociologinja iz Francije, ki živi in dela v Čilu. Tekom protestov v letih 2019 in 2020 je skupaj s kolegi raziskovala, kako ljudje razumejo družbo, v kateri živijo, in kje vidijo svoje mesto v njej. V intervjuju govori o času vmes in o čem bodo glasovali 4. septembra. Glasovanje bo obvezno, a najbolj jo skrbi ekonomska situacija. Potencial, da ljudi poveže, vidi v nujnostih, ki jih prinaša okoljska kriza.

Seveda je bila pred njegovim lokalom daleč najdaljša vrsta, “govoril” pa je vsaj pet jezikov, čeprav je meni tistih šest, sedem stavkov, ki jih je znal, v vseh jezikih zvenelo zelo podobno. O sledeh sladoleda piše Vid Kmetič.

Filozofinja Marina Gržinić opozarja pred “državno-nacionalnim peroksidnim beljenjem” in brisanjem zgodovine. Ubesedovanje delovanja ŠKUC-a je, piše, “tudi oris stičišča med odporniško kulturno držo in zahtevo po pluralnosti zgodovine ter spola – pri čemer so se nam desničarska drža malomeščanske buržoazije in umetno speljani družinski pedigreji vedno zdeli ostudni”.

Polivinil je pomagal le na začetku, po slabi uri je curljalo tudi iz čevljev. Na legendarnem zagrebškem koncertu Davida Bowieja je bil tudi Vid Kmetič.

Podaljševanje delovne dobe je neoliberalna formula za ustvarjanje dereguliranih gospodarstev, v katerih so delavci prisiljeni sprejeti katero koli delo, s kakršno koli plačo in pod katerimi koli pogoji. O priporočilih OECD pišeta Otto in Tomaž Gerdina.

Že prvi dan je postalo jasno, da so težave, s katerimi se srečujejo socialno ogroženi, po vsej Evropi povsem enake ter da je ni države, v kateri se revščina v zadnjih dveh letih ne bi poglobila. Piše Jean Nikolič.

Potem pa je prišel eden izmed najbolj revolucionarnih izumov, ki je spremenil poslušanje glasbe za vedno – walkman. Košček svobode. Piše Vid Kmetič.