Rakan Mayasi je bil letošnji gost na festivalu Nazra palestinskih kratkih filmov, ki se je odvijal v Trstu, Gorici in Udinah. Prikazali so njegov najnovejši film Ključ o pravici palestinskih begunk in beguncev do vrnitve. Družinski hiši njegovih dedkov in babic sta v Hajfi – po nakbi so si ju prilastili judovski begunci, ki so pribežali pred evropskimi antisemitskimi pogromi in ki so jim Rakanovi predniki ponudili zatočišče.

Mednarodni odvetnik, ki je sodeloval v primerih pregona Pinocheta in vlagal tožbe zoper ameriške uradnike zaradi mučenja muslimanskih zapornikov, pravi, da v času, ko na ekranih v živo spremljamo mednarodna hudodelstva, nimamo pravice, da ne bi imeli upanja – ter da na vse načine zahtevamo spoštovanje prava in človekovih pravic.

Ameriška umetnica, avtorica in profesorica je bila pionirka, ki je orala ledino pri razbijanju tabujev, na polju enakopravnosti in seksualnosti ter radikalne iskrenosti. Kathy je govorila o stvareh, za katere v njenem času družba še ni imela besed, je v Ljubljani dejala Barbara Caspar, avtorica dokumentarnega filma Kdo se boji Kathy Acker?.

Če ne razmišljamo z zavrženimi in odvrženimi ter o njih, potem jih spremenimo v tarčo, ki jo še lažje odstranimo ali ubijemo, pravil Jill H. Cassid. Politika, ki se ne ukvarja s tem, kako ljudem zagotoviti dostojanstveno življenje, ampak kdaj in koga pustiti umreti, je neprijeten a resničen obraz kapitalističnega sistema. Zakaj je smrt s svojo prisotnostjo lahko subverzivna, kako so s tem povezane umetnost, transspolnost in pokrajine izumiranja vrst – pogovarjala se je Lea Sande.

“Oblasti so okrutne. Ljudi zastrašujejo, ker ne vedo, kako drugače ustaviti sedanje proteste,” je dejala Raha Bahreini. Govorila je o šolarkah z dolgimi lasmi, ki gledajo stran od kamere proti tabli z napisanimi sporočili, njihove naglavne rute dvignjene v zrak, dlani, ki z znaki sporočajo sliki vrhovnega verskega voditelja, kaj si mislijo o iranski islamski republiki. Govorila je o učiteljih in trgovkah, delavcih v naftni industriji, ki so z zaustavitvami dela podprli množice protestnic. O glasbenikih, ki so bili zaradi podpore protestom zaprti – in usmrčeni.

Emmanuelle Barozet je sociologinja iz Francije, ki živi in dela v Čilu. Tekom protestov v letih 2019 in 2020 je skupaj s kolegi raziskovala, kako ljudje razumejo družbo, v kateri živijo, in kje vidijo svoje mesto v njej. V intervjuju govori o času vmes in o čem bodo glasovali 4. septembra. Glasovanje bo obvezno, a najbolj jo skrbi ekonomska situacija. Potencial, da ljudi poveže, vidi v nujnostih, ki jih prinaša okoljska kriza.