Trideseta obletnica osamosvojitve Slovenije je dobra priložnost za širok in poglobljen premislek o družbenih procesih, ki so se na tem prostoru odvijali ne le v zadnjih treh desetletjih, temveč v daljšem zgodovinskem loku, ki pomembno zaznamuje sodobno dogajanje. V zdajšnjih družbenih in političnih razmerah obstaja upravičen strah, da bo ta zgodovinska priložnost izgubljena v enodimenzionalnih predstavah hegemoničnih pripovedi o samostojnosti države in namenjena utrjevanju obstoječih družbenih odnosov moči in vpliva. Zato je namen članka prispevati k tem diskusijam s ponovnim opozarjanjem na v resnici neugledno dogajanje ob slovenski osamosvojitvi, ki pa je prav tako zaznamovalo razvoj države in še danes s svojo umeščenostjo v drobovje njene politične zasnove določa možnosti za sobivanje njenega mnogoterega prebivalstva.
* Besedilo je izsek članka, objavljenega v reviji Borec, št. 787–789. Objava je nastala v sodelovanju z založbo Sophia.
Prispevek se tako vrača k analizi, kako je potekalo izključevanje dela prebivalk in prebivalcev iz slovenskega državljanstva v devetdesetih letih 20. stoletja, saj tedaj vzpostavljeni mehanizmi onemogočanja njihove polne participacije v družbi še danes odzvanjajo v sodobnih načinih izključevanja oseb, ki zaradi dominantnih predstav o tem, “kdo je Slovenija”, veljajo za nezaželene. Ta tematika je pomembna, ker ključno vpliva na prevladujoče zmožnosti razmišljanja o tem, kdo sestavlja družbo in na kakšen način jo s svojim sodelovanjem v njej dejavno izboljšuje za vse prebivalce.
Načrtno, sistematično in pravno podprto strukturno nasilje, ki se je v Sloveniji odvijalo po letu 1991 nad delom prebivalstva (predvsem nad nekdanjimi jugoslovanskimi sodržavljani), ter poznejše kontinuirano ustvarjanje družbene amnezije v zvezi s tem dogajanjem lahko prištejemo k poskusom brisanja oziroma poustvarjanja zgodovine o slovenski državnosti. Ker so sprejete zgodovinske interpretacije vedno rezultat obstoječih razmerij moči, je treba zapisati tudi tiste dele zgodb, ki so v uradnih interpretacijah manj prisotni, a bistveno opredeljujejo družbeno dogajanje. V tem primeru lahko navedem nekaj možnih pozitivnih učinkov preseganja amnezije v zvezi z vzpostavljanjem “državljanskega telesa” po osamosvojitvi Slovenije: spominjanje oblastnih postopkov, ki so ustvarili nove tujce, prispeva k odpravljanju posledic nasilja, ki je nujno vključeno v te procese; ugotavljanje razmerja med prvotnimi mehanizmi izključevanja dela prebivalstva iz državljanstva in izključevanjem, ki se izvaja nad vsakokratno novo skupino nezaželenih prebivalcev, omogoča kontekstualizirano, na zgodovinskem spominu utemeljeno analizo; in ne nazadnje, razmislek, na kakšen način je oblastno upravljanje posameznikov in posameznic, ki so bili vrženi na sito nove slovenske demografije po letu 1991, umeščeno v horizont globalnih mehanizmov upravljanja ljudi, nam pomaga pri premišljevanju, kako na videz specifično lokalni družbeni procesi odzvanjajo s širšimi svetovnimi smernicami. Vzdrževanje vseh teh premislekov pa je nujno tudi za zmožnost razmišljanja o trenutni družbeni situaciji in prispeva h kolektivni razpravi o tem, v kakšni družbi želimo živeti.
Institucionalnost in sistematičnost izključevanja
Ko omenjam izključevanje dela nekdanjih jugoslovanskih sodržavljanov v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja, je bržkone očitno, da bom pisala o izbrisu. Vendar pa menim, da je dobro razširiti pogled in si ogledati tedanje dogajanje tako, da izkušnjo oseb, ki so preživele izbris, širše umestimo v mehanizme, s katerimi so oblasti ustvarile novo slovensko “državljansko telo” v specifični kategorizaciji prebivalstva, ki je posegla v življenja bistveno širše množice. To ponuja možnost, da se izognemo nekritičnemu prevzemanju pravnih definicij različnih kategorij prebivalstva – da jih torej ne vzamemo kot dejstvo, ki naj bi opredeljevalo nekakšne temeljne značilnosti prebivalcev – in da sočasno zajamemo različne primere oseb, ki so ostale brez dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ne da bi ob tem hierarhično presojali njihove partikularne situacije. Na ta način pravni predpisi, ki so zanikali ali odmerjali del pravic ljudem, postanejo združevalni in ne, kot je njihov inherentni namen, ločevalni. Tovrstni horizontalni pristop omogoča dva uvida. V celotnem desetletju se je za večino oseb, ki so bile odrinjene od državljanske enakopravnosti, ne glede na to, kako so bile poimenovane, v njihovi živeti izkušnji pomembno spremenilo razmerje z državo, s samostojno Slovenijo in drugimi državami, nastalimi na območju nekdanje Jugoslavije. Številni so namreč formalno ali pa vsaj izkustveno ostali brez države, ki bi zagotavljala in varovala njihov dostop do pravic, ta fokus pa nam odpre možnost primerjave na ravni človeške izkušnje. Poleg upoštevanja subjektivne ravni razpre ta pristop tudi več prostora za premišljevanje o splošnejših smernicah upravljanja populacije v Sloveniji v specifičnem državljanskem režimu, kar je tudi v središču pričujočega teksta.
Nekateri avtorji so analizirali slovensko državljansko zakonodajo po letu 1991 kot proces, v katerem se zrcalijo različne ideje o tem, kdo sestavlja novo slovensko “državljansko telo”. Denimo, Tomaž Deželan jo je opisal kot nihanje med civilno/državljansko oziroma liberalno koncepcijo nacije ter etnično oziroma komunitarno koncepcijo nacije. Jelka Zorn pa je opozorila na premik v slovenski politiki od začetne politične egalitarnosti pred letom 1991 k državnemu etnocentrizmu, ki se je razrasel po tej prelomnici. Razlogov za izbris in druge prakse razdržavljanja ljudi po osamosvojitvi Slovenije tako ne moremo zvesti samo na porast slovenskega nacionalizma, povezanega z razpadom nekoč skupne države, in še manj na posledico sovražnega vedenja posameznih oseb. Uničevalnost teh procesov za številna življenja je utemeljena v institucionalnosti izključevanja, ki je ne smemo interpretirati kot enkratni dogodek, ampak kot sistematično delovanje državljanskega režima, četudi je bilo to deloma nekoherentno ali paradoksalno. Ti procesi izključevanja so se namreč prek niza pravnih, administrativnih in drugih praks sprožili in ohranjali v družbeni ureditvi nove države, nato pa so se kapilarno razraščali v množici formalnih in neformalnih družbenih institucij ter še danes posegajo v različne vidike življenja. Zato uporabljam koncept strukturnega nasilja za opis procesov heterogene kategorizacije, ki je v samostojni državi umetno vzpostavil in vzdrževal različne pravne kategorije prebivalstva ter njihov dostop do pravic, tudi s pomočjo pravnih fikcij, ki so potvarjale življenjske situacije oseb in vsiljevale novo realnost njihove umeščenosti v okolje, v katerem so prebivale.
To dogajanje je povezano s širšimi okoliščinami, saj se je istočasno temeljito spreminjala družbena ureditev, ki je med drugim pravice dostopa do različnih družbenih podsistemov (in s tem virov za polnopravno družbeno življenje) tesneje pripela na pravni status oseb. To je še posebno zadelo tiste prebivalce Slovenije, nekdanje jugoslovanske sodržavljane, ki so nenadoma postali “tujci” brez pravnega statusa, in begunke ter begunce iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Kosova, ki so se v državo zatekli v devetdesetih letih, ko so velik del nekdanje Jugoslavije zajeli vojni spopadi. Če povzamem, so slovenske oblasti s kategoriziranjem prebivalstva zaradi približevanja ureditvi, značilni za sodobne liberalne nacionalne države, lahko institucionalizirale razlikovanje med nekdanjimi jugoslovanskimi sodržavljani. Institucionalizacija razlikovanja je ločila življenja na inherentno večvredna in manjvredna ob omogočanju bolj ali manj polnopravne vključitve v družbene podsisteme. V nadaljevanju se je to razlikovanje zato avtomatično in vsakodnevno utrjevalo z delovanjem uradov za tujce, represivnega aparata, zdravstvenega, socialnega in izobraževalnega sistema ter družbe na splošno. Tako ni bilo niti ni danes abstraktno, rezultat naključij ali pomot, temveč posrednih in neposrednih človeških dejanj. Z njimi se je utrdilo v državnem in družbenem ustroju, ki organizira življenje v Sloveniji in še naprej kroji usode različnih oseb, saj ta sistem nenehno s številnimi mehanizmi poustvarja “tujce”, deležne posebne obravnave oblasti.
Kot primer
Ker na tem mestu ni prostora, da bi analizirala vsako specifično situacijo posebej, bom v nadaljevanju navedla le dva primera, ki naj ilustrirata diskrepanco med uvedeno kategorizacijo prebivalstva prek državljanskega statusa ter realnostjo, v katero so bili potisnjeni nekateri nekdanji sodržavljani. V obeh primerih je bila posledica novega državljanskega režima ustvarjanje oseb brez učinkovitega državljanstva ali celo popolna apatridnost. Vse države naslednice Socialistične federativne Republike Jugoslavije (SFRJ) so po njenem razpadu sicer sprejele državljanske predpise, ki naj bi preprečevali, da bi katerikoli nekdanji državljan SFRJ postal apatrid. Vsi jugoslovanski državljani naj bi bili namreč v prejšnji ureditvi zavedeni kot zvezni, torej jugoslovanski in obenem republiški državljani, nove države pa so svoje republiške državljane razglasile za “nacionalne” državljane, ne da bi jim bilo ob tem treba sprožiti kakršenkoli uraden postopek. Ti postopki pa vseeno niso zajeli vseh oseb, ki so bile leta 1991 prepričane, da bodo slovensko državljanstvo pridobile avtomatično. Igor Mekina je tako v začetku devetdesetih let v Mladini zapisal: “Po oceni ministrstva za notranje zadeve je brez slovenskega državljanstva ostalo med 1500 in 2500 ljudi slovenskega rodu, ki so rojeni v Sloveniji in tukaj živijo. Mogoče jih je še veliko več. Mnogi med njimi so se zavedeli, da nimajo slovenskega državljanstva, šele nedavno, ko niso dobili potrdila o državljanstvu. Po večini so upokojenci, starejši od 70 let.” Razlog za njihov položaj je bil v zakonu iz leta 1945, ki je opredelil domovinsko pristojnost v določenem kraju kot osnovni kriterij za republiško državljanstvo. V uvodnih pojasnilih k Predpisom o državljanih in tujcih iz leta 1997 je ta položaj takole pojasnjen: “V praksi to pomeni, da se na primer osebe, ki so po poreklu nesporno slovenske narodnosti, zaradi predpisov o domovinstvu pa so bile 6. aprila 1941 domovinsko pristojne v katero od republik bivše SFRJ […], ne štejejo za državljane Republike Slovenije v smislu določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije”, po kateri bi državljanstvo pridobile avtomatično. Jugoslovansko državljanstvo se je namreč vzpostavilo po koncu druge svetovne vojne, zato se je dogajalo, da so se nekatere osebe iz različnih razlogov, denimo službenih dolžnosti ali razselitve, tedaj nahajale v drugih republikah nekdanje SFRJ in so bile tam vpisane v državljanske knjige, čeprav so se zatem preselile nazaj v Slovenijo. Ker nadaljnjih petdeset let republiško državljanstvo ni imelo posebnega pomena, si prepisa v slovenske evidence niso uredile, tudi če so zanj vedele. Za te osebe so bile pozneje sprejete dopolnitve zakonodaje, a prvih nekaj let so imele pri urejanju svojega državljanstva precejšnje težave.
V povezavi s težavami pri avtomatičnem pridobivanju državljanstva na podlagi republiškega državljanstva je treba omeniti še eno skupino oseb, ki so živele v Sloveniji. Nekatere izmed njih so postale dejansko apatridne, čeprav naj bi bile po mnenju slovenskih oblasti državljani ene izmed držav naslednic, ki so nastale na ozemlju SFRJ. Besedno zvezo “naj bi bile” uporabljam zato, ker so slovenske oblasti po osamosvojitvi enostransko prekinile odnos med državo in posameznikom, zato slovenski upravni organi niso vedeli, ampak so le predvidevali, da je oseba državljan ene izmed republik nekdanje Jugoslavije, ne da bi se o tem kakorkoli prepričali. Brez državljanstva so tako ostale nekatere osebe, rojene v Sloveniji po letu 1965, v – glede na republiško državljanstvo – mešanih zakonih oziroma zakonih, kjer so imeli starši republiško državljanstvo drugih republik, in katerih rojstvo po tedanjih predpisih ni bilo nikoli zabeleženo v državljanske knjige njihovih “matičnih” (sic!) republik, saj je bilo vpisano v slovenske evidence. Te osebe so se izognile apatridnosti, če so imele v Sloveniji stalno prebivališče in so zaprosile za državljanstvo leta 1991, saj za to še niso potrebovale potnega lista druge države. Če pa niso izpolnile teh dveh pogojev, so se lahko znašle brez vsakršnega državljanstva. Četudi so te osebe – nekatere vse življenje – živele v Sloveniji, slovenski državni aparat ni uradno priznaval, da imajo kakršenkoli tesen in pristen odnos z državo, zato jim urejanja državljanstva drugih držav, nastalih na ozemlju nekdanje SFRJ, ni skušal na noben način olajšati. Aparat nove države je tako namerno spregledal njihovo dejansko vez z državo Slovenijo, ki se je utrjevala v neštetih aktivnostih vsakdanjega življenja. To potrjuje paradoks, da če so si te osebe želele naknadno urediti slovensko državljanstvo, niso mogle vedno izpolniti pogoja odpusta iz drugega državljanstva, saj ga niso nujno imele, zato niso mogle ustrezati postopkovnim zahtevam in postopka niso mogle izpeljati. Ta problem je bil tako aktualen, da se je že leta 1995 pojavil v prvem poročilu varuha človekovih pravic. Slovenski uradniki so namreč v poskusu uveljavljanja novih predpisov, s katerimi so ustvarjali novo “državljansko telo”, te osebe silili v urejanje državljanstva, ki ga niso želele – kar je vključevalo tudi potvarjanje osebnih podatkov, kot je vpis stalnega prebivališča na naslovu, kjer niso nikoli živele –, le zato, da so lahko nato v procesu pridobivanja slovenskega državljanstva zaprosile za odpust iz njega.
Poleg teh dveh primerov, ki kažeta na ukrivljanje posamičnih življenj po zasnovi novega državljanskega režima na ravni pridobivanja slovenskega državljanstva, je sočasno potekalo uveljavljanje novih zakonov, internih navodil, pravilnikov in drugih predpisov na ravni urejanja dovoljenj za začasno in stalno prebivanje, ki so pogosto imeli enak namen. Področje obravnave nedržavljanov v Sloveniji je bilo v prvem desetletju po razpadu nekdanje skupne države izjemno vitalno. Ves čas se je razvijalo in dopolnjevalo. Ob razglasitvi samostojnosti leta 1991 sta bila temeljna zakona, namenjena obravnavi pravnega položaja “tujcev”, Zakon o državljanstvu ter Zakon o tujcih. Slednji je urejal tudi položaj beguncev in predvidel vzpostavitev Prehodnega doma Republike Slovenije za tujce, brez razlikovanja pri nastanitvi tako oseb, ki so bile v postopku priznanja statusa begunca, tistih, za katere je tekel postopek za ugotavljanje identitete, kot tistih, ki jih ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države. Poleg teh dveh zakonov so slovenske oblasti leta 1992 sprejele Zakon o zaposlovanju tujcev, ki je podrobneje določal postopke za pridobitev delovnih dovoljenj. Ta so bila predpogoj za ureditev dovoljenja za bivanje na podlagi delovnega vizuma. Vsebina vseh treh zakonov je bila pozneje mnogokrat spremenjena ali dopolnjena in danes predstavlja veliko bolj kompleksno področje pravne ureditve. Leta 1997 je bil sprejet še Zakon o začasnem zatočišču, vendar pa je bilo iz Zakona o tujcih dokončno izločeno urejanje položaja beguncev šele s sprejemom Zakona o azilu leta 1999, ki je pomenil kvalitativni premik glede na predhodno urejanje begunske problematike, medtem ko so bili begunci iz Bosne in Hercegovine ter Kosova še naprej obravnavani kot osebe z začasnim zatočiščem. Oblasti so istega leta sprejele še en zakon, ki je obravnaval do tedaj neurejen del področja bivanja “tujcev” v Sloveniji, in sicer Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic bivše SFRJ v Republiki Sloveniji. Ta je omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje izbrisanim osebam ter drugim, ki so v Sloveniji neprekinjeno živeli od osamosvojitve dalje.
Po tem hitrem pregledu zakonodaje, ki je zaznamovala področje državljanskih statusov v devetdesetih letih 20. stoletja, želim poleg zgoraj omenjenih situacij izpostaviti še vprašanje položaja tako imenovanih začasnih beguncev iz Bosne in Hercegovine, ki so bili najštevilnejša skupina ljudi s tem statusom. Na prvi pogled gre za osebe, ki nimajo neposredne povezave z do sedaj opisanimi kategorijami, saj naj ne bi bile slovenski prebivalci pred letom 1991, njihov položaj pa je urejala ločena zakonodaja. Vendar pa nam podrobnejša analiza različnih virov pokaže, da so se v to pravno kategorijo uvrstile tudi osebe, ki so v Sloveniji živele pred letom 1991, oziroma njihovi ožji družinski člani, bodisi ker jih je kot begunce obravnaval državni aparat bodisi ker so si le na ta način lahko uredile državljanski status v Sloveniji. Tako so si uredile status začasnega zatočišča posamezne izbrisane osebe, saj jim je omogočil pravni status, torej začasno varovalko pred izgonom, osebni dokument in dostop do nekaterih pravic. Po drugi strani pa je raziskava, ki je zajela učence osmih razredov osnovne šole za begunce (1309 otrok iz 423 družin), razkrila, da so se v Slovenijo zatekle družine predvsem iz podeželskih predelov, z nižjo izobrazbo staršev, med njimi zlasti matere z večjim številom otrok, pri čemer so bile v več kot tretjini primerov to družine, katerih očetje so bili zaposleni v Sloveniji že pred osamosvojitvijo in so tako imeli določeno vez z državo.
Iz navedenega izhaja, da moramo na različne posledice slovenskega državljanskega režima po razpadu nekdanje SFRJ nujno gledati v preseku različnih pravnih kategorij, saj s fokusom na posamične skupine, opredeljene z različnimi državljanskimi ali pravnimi statusi – denimo izbrisani, apatridi, begunci, delavci migranti in drugo –, zlahka reproduciramo način kategorizacije, ki so ga tem ljudem vsilile slovenske oblasti, četudi se je morda njihova dejanska izkušnja od pravnih opredelitev precej razlikovala. Kot sem že omenila, je pomembno razumeti, da tovrstne pravne opredelitve določajo obseg pravic in s tem položaj različnih oseb v družbi. Denimo, v primeru beguncev so imele slovenske oblasti zaradi svojega mednarodnega položaja najprej težave s tem, kako jih sploh pravno opredeliti, nato pa so se odločile za možnost, ki sicer ni del ustaljenega mednarodnega prava na področju begunstva, a je predvidevala začasnost, tako imenovanim začasnim beguncem pa ni dajala veliko pravic. Nastanitev v zbirnih centrih, kjer je ponekod na začetku veljala prepoved prostega izhoda, ali pri družinah, kjer jih je živel večji del, a sta bili pogosto prisotni tudi prostorska in materialna stiska, sta spremljala prepoved dela in omejevanje drugih pravic. Vse to je zaznamovalo vsakdanje možnosti še ene skupine oseb, ki je, kljub temu da med njimi velika večina prej ni bila slovenskih prebivalcev, do leta 1991 veljala za sodržavljane, zaradi česar bi morda lahko pričakovali bolj vključevalno obravnavo. Tako pa je sklicevanje na njihovo previsoko število za slovenske oblasti postalo legitimen argument za zaprtje državne meje avgusta 1992, ko so se na ozemlju Bosne in Hercegovine odvijali spopadi, urejanje njihovega položaja pa je bilo zelo dolgotrajno, kar je sprožalo negotovost. Za tiste, ki so v Sloveniji ostali dovolj dolgo, se je namreč situacija počasi začela izboljševati šele z letom 1997– dve leti po koncu vojne v Bosni in Hercegovini –, ko je bil sprejet prvi zakon, ki je urejal začasno zatočišče. Bolj celostno pa se je njihov položaj uredil leta 2002, ko so slovenske oblasti osebam z začasnim zatočiščem, ki so po desetletju še živele v Sloveniji s tem statusom, naposled omogočile pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. V vmesnem času so ostajale na robu družbe, imobilizirane v začasnosti, ki ni spodbujala vključitve, razen če so si kot nedržavljani iz Bosne in Hercegovine uredile kateri drugi status, s katerim so se znašle v spet drugačnem pravnem registru.