Z uveljavitvijo novih vladnih zahtev glede PCT pogoja je občutno manj ljudi na ulici, kar se seveda pozna tudi v žepih članov in članic društva, ki ponujajo ulični časopis. Sama ga vselej ponujam pred izbrano garažno hišo. Ne gre najbolje, ljudje, tisti redki, so postopali naokoli slabe volje in se me bolj kot ne izogibali, le redke, redne stranke so se ustavile in vsaj malo poklepetale z mano. 

Tako je do mene pristopil gospod, ki me redno obiskuje. 

Zaskrbljeno, z nagubanim čelom me je vprašal, če sem cepljena. Pritrdila sem mu. Povedal mi je, da sam ni cepljen in me prosil, če bi mu lahko skočila na bližnjo pošto plačat položnice. Nisem mu mogla reči ne in skupaj sva se odpravila na pošto. In gospod ni bil edini primer. Kar nekaj jih je imelo podobne želje, in ker rada pomagam, mi ni bilo težko skočiti do pošte ali bližnje knjigarne.

^{*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil originalno objavljen v novembrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}