Jaša Pignoni Čebron, ki je vodič po Rimu napisal kot zaključni osnovnošolski projekt, ima posebej rad kavarno in restavracijo Betto e Mary, kjer na stenah visijo tudi kravate, ki jih odrežejo gostom, ki si z njimi drznejo vstopiti. Sam je večno mesto odkrival kot otrok, ko je hodil po utrjenih stopinjah poznavalcev, poslušal in gledal, ter odraščal. Prepričan je, da koristnost turističnega vodiča, sploh takega, ki je vsakemu dobesedno na dlani, tudi danes, v 21. stoletju, ni preživeta. Predvsem pa verjame v odkrivanje mest vsakega zase, po svoje. Večnost mest ustvarjajo ljudje vseskozi znova.
“Želel sem si predstaviti tudi nekatere lokacije po Rimu, ki niso tako znamenite, kot sta na primer Kolosej ali Rimski forum, ampak so vseeno prekrasne in si zaslužijo, da si jih ljudje ogledajo.” – Jaša Pignoni Čebron
Od palač do kosti – za umetnost
“Z zgradnjo te palače Scipione ni želel zgraditi prostorov za svoje domovanje, temveč je hotel ustvariti kraj, ki je namenjen izključno umetniškim delom, kot so slike in kipi. V tem se Galerija Borghese razlikuje od mnogih drugih zgradb, saj je bila ena prvih namenjena izključno umetniškim zbirkam. V nasprotju s številnimi drugimi umetnostnimi galerijami, ki so umetniška dela po prostorih razstavljale glede na zvrst in tako določile posamezno sobo za “sobo kipov”, so bila umetniška dela v Galeriji Borghese razvrščena po vseh sobah. Najpomembnejše umetnine – od antičnih kipov do Berninijev del – so postavljene na sredino prostorov, ki so poimenovani po umetninah, na primer, “La Sala del Vaso” ali “Dvorana vaze”, “La Sala del Ermafrodito” ali “Hermafroditova dvorana”. Celo pohištvo je bilo izbrano glede na tematiko umetniških del v posameznem prostoru.”
…
“… poleg Caravaggia je razlog, zaradi katerega sem vam predlagal ogled Kapucinskega samostana, kripta na koncu muzeja. Polna okrasja ter podob iz človeških kosti, med tem okrasjem se nahajajo seveda tudi okostnjaki. Ne gre za prevaro, ampak za prave človeške kosti umrlih, ki so spadali v kapucinski red. To mrakobno umetniško delo so ustvarili v 18. stoletju, med letoma 1732 in 1775, z namenom, da bi na novo umrlim našli kraj, kjer bi lahko shranili njihova okostja, saj je bilo pokopališče samostana polno. Mnogi kapucini so zapustili svoje samostane in prišli živet sem ter tako prepustili svoje ostanke za gradnjo tega temačnega kraja. Oče Mihael da Bergamo piše v svojih Spominih, da je aprila leta 1631 v samostan prenesel ostanke sv. Feliceja da Cantalice in drugih duhovnikov ter svetnikov kapucinskega redu. V celotni kripti se tako nahajajo ostanki okoli 3.700 mrličev.”
Rim – stara ljubezen; recenzija Marka Trobevška
Vodič po Rimu – najzanimivejši kraji in znamenitosti večnega mesta Jaše Pignonija Čebrona je izvirno zamišljena knjiga, namenjena odprtemu obiskovalcu, dovzetnemu za kulturnozgodovinske razsežnosti bivanja v Rimu. Logističnim vidikom turizma se ne posveča, pač pa ponuja izbor vélikih rimskih znamenitosti; vsaki od njih posveti po eno fotografijo in poglavje. Fotografije so pretehtano izbrane, zgovorne, in opozarjajo na nekaj bistvenega v zvezi z znamenitostmi. Besedila po eni strani prinašajo smiselno količino zgodovinskih in drugih podatkov, po drugi pa odpirajo subjektivno doživljanje videnega. Knjiga ne skriva avtorjeve ljubezni do večnega mesta, vendar ga bolj neposredno izrazi le v vodu in je glavnina besedila simpatično stvarna. Posveča se večinoma osnovni vednosti, nekako pa avtorju uspeva opozarjati na reči, ki bodo nove ravno tako za bralca, ki mu je Rim stara ljubezen.
Pignonijeva zamisel je prožna in, denimo, kot znamenitost Rima obravnava tudi Caravaggia – ravno tako kot ga ljubitelji slikarstva in Rima doživljamo –, na koncu pa dodaja še širši izbor znamenitosti, ki so predstavljene malo bolj na hitro. Ena od očitnejših kvalitet knjige je ekonomičnost; prav lahko si predstavljamo bralca, ki hodi po Rimu in jo drži v rokah – sploh ker jo lahko odpre na telefonu.