Razstava Vesne Bukovec in Ane Čigon Delo v nastajanju. Varljivi delovni čas bo v Galeriji Meduza v Kopru na ogled še do 19. septembra 2025. Razstava ima svojo lastno zgodovino, ki se je začela leta 2022 z razstavo v ljubljanski Galeriji ŠKUC Delo v nastajanju. Razmišljanja o skupnostih onkraj kapitalizma. Vmes je nastalo nekaj izjemnih razstavnih projektov, večletno raziskovanje v nastajanju pa se zdaj predstavlja v Kopru.
V torek, 9. septembra 2025 bo v Galeriji Meduza javni pogovor, ki ga bo moderirala ambasadorka socialne ekonomije in aktivistka Jadranka Vesel z Raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo RISE, ki je tudi ena izmed sodelavk projekta Delo v nastajanju in ena od sogovornic v videu na razstavi. Pogovarjala se bo z raziskovalko socialnih in solidarnostnih ekonomij dr. Karolino Babič, zaposleno na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, in dr. Blažem Kosovelom, urednikom revije Razpotja ter piscem spremne besede k slovenski izdaji Bulšihtov Davida Graeberja.
Vesna Bukovec je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani diplomirala in magistrirala iz kiparstva. Ustvarja v različnih medijih, ob videu postavlja v ospredje predvsem risbo. V svojih projektih se ukvarja s posledicami neoliberalne ideologije, s potrošniško naravnano družbo, z družbenopolitično realnostjo, vlogo žensk v sodobni družbi in begunsko tragedijo. Ana Čigon je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani zaključila študij slikarstva in magistrski študij videa, na avstrijski umetnostni univerzi v Linzu pa še magistrski študij Interface Cultures. Ustvarja na področju videa, performansa in filma. Ukvarja se z različnimi mediji in družbeno-kritičnimi temami, v zadnjih letih pa se posveča predvsem feministični tematiki, kritiki neoliberalizma in kritiki evropskih begunskih politik.
Kdaj sta začeli razvijati koncept dostojnega življenja? Kaj so bili začetni impulzi za njegovo oblikovanje?
Ana Čigon: Prvi nastavki projekta segajo v leto 2020, takrat še v idejni fazi. Veliko sva se videvali na protestih pa tudi nekaj skupnih projektov sva pred tem že oddelali. Pogosto sva v pogovorih razmišljali o družbenem in političnem dogajanju, pa tudi o vlogi umetnosti v njem. Obe sva v svojih samostojnih projektih pogosto premišljevali družbeno-kritične teme, leta 2020 pa sva se odločili, da poskusiva skozi umetniški projekt skupaj motriti aktualno družbeno in politično realnost, pri čemer sva želeli posebno pozornost in preučevanje nameniti področju dela in idejam za prihodnost. Razmišljali sva dolgoročno in hoteli že v začetni fazi odpreti dialog z galerijo, ki bi jo tak projekt zanimal. Naleteli sva na izjemno pozitiven odziv kuratorke Tie Čiček iz Galerije Škuc, ki se je hitro tudi osebno priključila in angažirala pri projektu. Vse tri smo se zavezale dolgoročnemu raziskovalnemu pristopu, učenju in sodelovanju. V tej večletni umetniško-kuratorski raziskavi skozi proces skupnega branja in medsebojnih pogovorov in intervjujev razmišljamo o prekarnem položaju sodobne delavke oziroma delavca, o lastnem odnosu do dela in do obstoječega kapitalističnega družbeno-ekonomskega sistema. Skupno nam je iskanje dobrih praks iz preteklosti in idej za alternativno organiziranje družbe, kjer bi bilo dostojno življenje dostopno vsem. Za izhodišče tokratne razstave pa sva vzeli tri knjige: Bulšihti: teorija Davida Graeberja, Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe Lilijane Burcar in zbornik Odrast. Besednjak za novo dobo.
Na kakšne načine se koncept dostojnega življenja udejanja na razstavi? Katera vajina umetniška dela se nanj referirajo in kako – lahko opišeta nekaj primerov?
Vesna Bukovec: V diagramu Konec kapitalizma sem skušala zajeti vsa področja organizacije družbe, ki so pomembna za dostojno življenje. Dostojno življenje je za vse ljudi – in ne samo privilegiranim – dostopno le v družbi, ki bo po vsem svetu organizirana ob upoštevanju idej odrasti, feminizma, spoštovanja delavskih pravic, skrbi za planet, demokratičnega socializma, samoupravljanja in globalne pravičnosti. Vsem tem konceptom je skupna ideja enakopravnega sobivanja, skrbi za sočloveka in druga živa bitja, vključno s planetom. To bi pomenilo konec izkoriščanja, ki predstavlja temelj kapitalistične ureditve. V aktualni družbeni realnosti zveni to dokaj utopično. A umetnost je tisti prostor, ki omogoča razmišljanje o radikalno drugačnih, pravičnejših družbenih ureditvah.
Vsa ta področja in ideje se med seboj prepletajo in zgolj povezanost vseh prinaša spremembo. V miselnem vzorcu Feminizacija revščine predstavim bistvene elemente hraniteljskega modela, ki predstavlja delitev dela v kapitalističnem patriarhatu. Taka ureditev je za ženske ravno nasprotna od dostojnega življenja. Pomembno pa jo je prepoznati, ker vse bolj prihaja tudi k nam in izpodriva ostanke socialističnih dosežkov enakopravnosti. V miselnem vzorcu Delovni čas prikažem zgodovino in dosežke delavskih bojev, jih primerjam z današnjo negativno prekarno situacijo in si zamišljam pozitivno prihodnost z zajamčeno zaposlitvijo, dostojnim plačilom, manj intenzivnim delom, demokratičnim soupravljanjem, s prosto dostopno javno infrastrukturo in s poudarkom na zaposlitvah, ki vzdržujejo delovanje družbe in ne škodijo planetu. V risbi z naslovom Univerzalni temeljni dohodek obravnavam idejo, da je preživetje treba ločiti od dela, ki jo v knjigi Bulšihti: teorija izpostavi David Graeber. Univerzalni temeljni dohodek bi ob krepitvi univerzalnih in dobro delujočih sistemov javnega zdravstva in šolstva ter ob dostopnih stanovanjih omogočil upor proti izkoriščanju na delovnem mestu in ukinitev nepotrebne birokracije ter bulšihtov. Nujno potrebna in težka dela pa bi morala biti dobro plačana.
Ana Čigon: O dostojnem življenju govoriva tudi v videih na razstavi. S sogovornicami razmišljamo o praksah, ki so že obstajale, ki jih je udejanjal socializem ali so se v izoliranih in krajših zgodovinskih obdobjih udejanjale skozi anarhistične in komunistične poizkuse. Danes pa imamo ideje odrasti, ki se v zadnjem času prav tako odrekajo kapitalizmu in opozarjajo na varljivost kazalnika gospodarske rasti kot tistega, ki prinaša blaginjo za vse. Odrast pravi, da potrebujemo drugačne kazalnike, predvsem pa ponuja številne možne rešitve, ki bi omogočile dostojno življenje večini, predvsem najbolj ranljivim ob hkratni skrbi za okolje. Odrast tako po malem iz že obstoječih konceptov in praks, ob dodatnih novih predlogih ponuja ideje za življenje onkraj kapitalizma. Načini za doseganje dostojnega življenja so različni. Odrast predlaga več načinov za zmanjšanje neenakosti: določitev maksimalnega dohodka, skrajšani delovnik ob enakem plačilu, razlikovanje in dajanje prednosti koristnim dobrinam …
Skozi risbe ponujam primerjave: denimo pogled na tedensko dogajanje v okviru podaljšanega delovnega časa, ki ga delavki in delavcu vrinja kapitalistični sistem, na drugi strani pa pogled na skrajšani delovnik za enako plačilo, kjer imamo v tednu mnogo več časa za počitek, druženje in za skrb za druge.
Kaj pomeni “varljivi delovni čas” v sodobni umetnosti? Kako ga razstavljene prakse tematizirajo ali problematizirajo?
Ana Čigon: Z besedno zvezo “varljivi delovni čas” sva hoteli poudariti raztegljivost delovnika v sodobnem neoliberalizmu ali celo tehnofevdalizmu. Delovni čas postaja vse bolj izmuzljiv. Ne le v umetnosti. Na razstavi odpirava le nekaj vidikov te izmuzljivosti. Najboljšo orientacijsko točko za razmišljanje o delovnem času so nam priborili delavski upori in zahteve po 8-urnem delovniku, pet dni v tednu. Marx bi rekel, ‘trenutki so elementi dobička’. Kapital si skuša na vse pretege prisvojiti več časa delavke ali delavca za čim nižjo ceno, po možnosti zastonj. Rezultat tega so atipične zaposlitve, ki pomenijo ne-varne zaposlitve. Gre za delovna razmerja, ki so ugodnejša za delodajalca in porazna za delavke in delavce. Delodajalci prek njih plačajo manj davkov in prispevkov, delovne ure pa niso jasno zamejene. Delavka ali delavec je zaradi tega vse bolj obremenjen, za svoje delo pa realno prejema vse nižje plačilo. Po drugi strani se tudi v redne zaposlitve infiltrirajo načini, ki delovnik podaljšujejo. Povečuje se norme ali se zahteva stalna razpoložljivosti prek elektronske pošte ali telefona. V kulturi in tudi drugih dejavnostih, denimo v raziskovalni, so znan problem razpisi. Ti odžrejo znaten del delovnega časa, a so pogostokrat brezplodni. Veliko dodatnega dela je opravljenega tudi iz vneme, brez dodatnega plačila. Porabniki ali posredniki umetnosti pogostokrat v kulturi od delavk in delavcev pričakujejo dodatno brezplačno delo iz ljubezni. A na razstavi ne razmišljava specifično o sodobni umetnosti. Zanima naju delo splošneje. Tudi najino delo znotraj umetnosti poskušava razumeti kot eno od področji dela. Razmišljava, kako se razteguje delovni čas v delovnih procesih, a splošna tendenca je, da se delovni čas podaljšuje in da je vse več dela neplačanega.
Kako čas in življenje izstopata iz polja umetnosti? Ali lahko umetnost resnično zajame življenje – ali pa morda umetnost in življenje ostajata na nasprotnih bregovih?
Vesna Bukovec: Razmerje med umetnostjo in življenjem je v stalni napetosti. Umetnost črpa iz življenja, mu nastavlja zrcalo, ga slavi, kritizira ali pa si zamišlja alternative. Življenje se lahko pri umetnosti navdihuje, lahko pa jo tudi zavrača. Predvsem pri družbenokritični umetnosti je pogosto prisotno vprašanje, ali lahko z umetnostjo spreminjamo svet na bolje. Verjamem, da ima umetnost lahko dolgoročen pozitiven vpliv, ki se v življenje preliva počasi, po kapljicah.
Ana Čigon: Odvisno je tudi od umetniških praks. Nekatera umetniška gibanja, kot sta recimo tretji film in avantgarda, so se neposredno vpela v življenja. Pomembno se mi zdi raziskovati ali vsaj preizkušati povezovanje življenja in umetnosti. Predvsem, ko gre za družbeno-kritično umetnost. A pri tem je potrebno biti izjemno potrpežljiv in vztrajen. Če lahko umetnost kakorkoli podpre iniciative in organizirana gibanja za boljši svet, je to super. A taka umetnost verjetno ne bo ekonomsko uspešna, vprašanje tudi, če se bo vpisala v kanon, njen merilec uspeha bi verjetno lahko bile družbene spremembe. Za začetek se mi zdi pomembno vsaj razmišljati in raziskovati to vlogo umetnosti, menim pa, da ima umetnik ali bi imela umetnica v taki produkciji povsem drugačno vlogo. Postala bi del organiziranega gibanja, kar pomeni, da v tem primeru ideja umetnika kot genija razpade. To zna biti dobro.
Kako se vajina konceptualna zasnova umešča lokalno in globalno? Koliko je v razstavi prisotna lokalna, torej slovenska specifika in koliko mednarodni, globalno-kapitalistični kontekst?
Vesna Bukovec: Pri premišljevanju o boljšem svetu imava pred seboj vedno oba vidika, tako lokalnega kot globalnega. Lastna izkušnja seveda izhaja iz lokalnega okolja, vendar se ves čas zavedava vpetosti v globalni kontekst in kapitalističnega izkoriščanja tako imenovanega globalnega juga. Tudi omenjene knjige, ki smo jih vzele za izhodišče, prinašajo različne poglede. Knjiga Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe Liljane Burcar predstavlja dosežke socialistične ureditve za sistemsko emancipacijo žensk in vzpostavlja primerjave z zahodnim kapitalističnim modelom, ki se ga danes večkrat postavlja za zgled, pa je v resnici precej slabši od preteklih socialističnih rešitev. Bulšihti: teorija se osredotoča predvsem na odnos do dela v zahodni družbi, zbornik Odrast pa je nabor različnih konceptov in praks s celega sveta, ki jim je skupen odpor do logike nenehne rasti in izkoriščanja v kontekstu globalnega predatorskega kapitalizma, pri čemer vključuje tudi predloge boljših rešitev. Sogovornice v videih so lokalne osebnosti, ki v svojih razmišljanjih govorijo o lokalnih specifikah, a jih umeščajo v širiši evropski in globalni kontekst.
Ana Čigon: Vsekakor se je pomembno ukvarjati z lokalno specifiko, saj ta prostor najbolj poznamo. Tudi najbolj učinkovito je lokalno delovanje. Po drugi strani postaja vse bolj jasno, da je celoten svet izjemno povezan, zato je pomembno razmišljati globalno. Že v začetku smo prepoznale glavni problem v kapitalizmu, možnih rešitev pa je več. V okviru našega prostora smo zgodovinsko gledano domislili in realizirali nekaj pomembnih in učinkovitih rešitev, na katere se je vredno spomniti. V risbah in videih govoriva o doprinosu denimo porodniškega dopusta, vrtčevske oskrbe otrok, toplih obrokov v šolah in na delovnih mestih, omejenih razlik med plačami … Te socialne dobrine in storitve so prinesle socialistične ureditve zelo zgodaj in v dosti širšem obsegu, kot jih v drobcih in omejene na ozek krog ljudi, navadno višji sloj družbe, vidimo na kapitalističnem zahodu. Ti dosežki so pomembni za tako majhen prostor kot je naš, ki se danes žal prepogosto zgleduje zgolj po zahodnih članicah EU oziroma jim kar slepo sledi.
Kako v vajino delo vstopajo vprašanja razreda, spola in rase? Kako se te dimenzije strukturirajo znotraj umetniških del in kuratorske zasnove?
Vesna Bukovec: Obe sva feministični avtorici in v svojih delih na kritičen način obravnavava problematiko intersekcionalnosti, prepletanja vprašanj družbene determinacije spola, razrednih razlik in rasizma. Umetniško-kuratorsko raziskavo Delo v nastajanju smo skupaj s Tio Čiček v izhodišču zasnovale kot skupinsko učenje, branje in pogovor, s katerimi iščemo alternative obstoječemu patriarhalnemu kapitalističnemu sistemu. Raziskovale smo zgodovino delavskih bojev za osem urni delovnik in zgodovinske razloge za feminizacijo revščine ter prekarnost današnjega življenja. Poudarek je na iskanju socialističnih, feminističnih in ekoloških alternativ ter dobrih praks družbenega organiziranja z upoštevanjem globalne pravičnosti. K sodelovanju na diskurzivnih dogodkih in v videih vabimo predvsem sogovornice in ustvarjamo feministični prostor izrekanja. To se odraža tudi v besedilu miselnih vzorcev in pri risbah.
Ana Čigon: Lilijana Burcar v knjigi Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe lepo pokaže prepletenost patriarhata in kapitalizma. Kapitalizem izkorišča neenak položaj žensk v družbi in ga ustvarja. Z vklenjanjem žensk v gospodinjstvo in opredeljevanjem reproduktivnega dela kot naravnega, spolu primernega, se njihovo delo razvrednoti. Vse več dobička se kopiči z ukinjanjem vseh vrst kolektiviziranga skrbstvenega dela, ki se ga prestavlja na ženske, ki naj ga opravljajo same in zastonj. V sodobnem času so postali multimiljarderji še bolj eksplicitni in ženskam velevajo, naj čim več rojevajo, da bodo lahko imeli poceni delovno silo. V najinem delu skušava pokazati, kako so vse te družbene okoliščine v kapitalizmu izkoriščane v prid kapitala in kako jih različni drugi sistemi, na razstavi omenjamo socializem, odrast, pa tudi komunizem, anarhizem in specifične ukrepe, kot so maksimalna plača, UTD …, skušajo razreševati.
Vsekakor pa bi se bilo smiselno posebej ukvarjati tudi z vprašanjem rase, saj današnja družba postaja vse bolj brezsramno rasistična. Pomembno pa se nam zdi hkrati videti prečenje teh dimenzij. Danes rasizem omogoča, da se delavke tujke še bolj izkorišča in iz njih ekstrahira še več brezplačnega dela. Največja sramota pa je, da je postal zelo dobičkonosen celo genocid.
Kako bereta vlogo institucije v produkciji in recepciji vajinega dela? Je razstava tudi komentar na razmerje med umetnikom in institucijo – in če da, kako se to razmerje vzpostavlja ali ruši?
Ana Čigon: Vse bolj ugotavljava, da je pri razstavi pomemben širši vidik nagovarjanja. Potrebno je tesno sodelovanje z galerijami in v tem smislu je še veliko prostora za napredek in večje ter bolj dolgoročno sodelovanje. Produkcijska podpora institucij je žal občutno premajhna. Za lastna dela sem redko prejela zadostna produkcijska sredstva. Za tako kompleksen projekt, kot smo si ga zadale z Delom v nastajanju, bi bilo potrebno obširnejše financiranje za nemoteno in osredotočeno produkcijo. Če projekt ne bi bil naravnan dolgoročno, etapno in razvojno, ne bi bil izvedljiv. Vanj veliko vlagamo same. Raziskava, študija teoretskih tekstov, raziskovanje v mediju … vse terja veliko časa. Produkcijskih sredstev je v najboljšem primeru za tisoč ali malo več evrov oziroma najpogosteje gre le za honorar oziroma razstavnino. Razpisi tudi praviloma ponujajo največ nekaj tisoč evrov. Povprečna bruto plača je 2500 evrov, minimalna 1300. Delavka ali delavec v kulturi tako za pripravo ene razstave prejmeta plačilo za en mesec dela. V enem mesecu pa ne moreš narediti povsem nove razstave. Menda se ne pričakuje od nas, da jih bomo imeli 12 na leto.
Že sam prenos obstoječe razstave, kar ni običajna praksa, terja dodatni angažma, novo besedilo, in prilagoditev postavitve, izbora del … Logika financiranja razstav očitno ne predvideva, da bodo od tega avtorji ali avtorice živeli. To prinese mnoge probleme. Ustvarjanje ni dosegljivo vsem, ampak le tistim, ki si lahko to privoščijo. To vpliva na to, kaj v galerijah gledamo. Po drugi strani je malo priložnosti in časa za skupno sodelovanje in dolgoročno načrtovanje z institucijami. Ta odnos bi bilo potrebno temeljiteje premisliti in dogovoriti. Kratkoročno se mi zdi najpomembneje, da si skušamo stopiti nasproti in vzpostavljati čim boljše sodelovanje.
A kot sva omenili, gre tudi za nek splošen fenomen: kako iz delavk in delavcev iztisniti čim več dela za čim manj denarja. V šolstvu se to dosega z višanjem normativov …
Vesna Bukovec: Hiperprodukcija projektov in razstav, ki jo spodbuja obstoječi tekmovalni sistem zbiranja referenc in točk na razpisih, ob tem da so mediji nezainteresirani za objave kritik, ki se jih je popolnoma prekariziralo, prispeva k temu, da gre večina razstav neopazno mimo javnosti. Umetnice in umetniki moramo sami promovirati svoje razstave na družabnih omrežjih, a tam se informacije izgubljajo v mnoštvu objav. Vsekakor bi si želela bolj aktivne vloge galerij. Celotno področje sodobne umetnosti je področje prekarnega dela in različnih razmerij moči, pri čemer smo umetnice in umetniki večinoma na zadnjem mestu. Kot je omenila Ana, so honorarji za razstave zelo nizki, poleg tega se ne upošteva števila sodelujočih. V primeru, da se dela v tandemu ali skupini, si moramo pač razdeliti honorar, ki je bil namenjen za eno osebo.
Kako lahko umetniško delo razstavlja svojo lastno ekonomijo? Katere prakse na razstavi razgaljajo nevidne oblike dela, afektivne ekonomije ali pogoje (ne)plačanega ustvarjanja?
Vesna Bukovec: O bolj konkretni obravnavi izkoriščanja in neplačanega dela v umetnosti sva veliko razmišljali. Tokratna razstava tega eksplicitno ne prikazuje, saj sva hoteli dati prostor širšemu družbenemu kontekstu in ne pogojem lastnega dela. A to želiva vključevati v prihodnje različice projekta.
Vsaka razstava ima pač svojo lastno ekonomsko specifiko. Ta je vedno problematična. Vsi stroški niso nikoli pokriti. Razstavnine komajda pokrijejo potne stroške in materialno produkcijo. Zato smo projekt zasnovale kot večletno umetniško-kuratorsko raziskavo. Financirati jo poskušamo prek različnih razpisov, a vseeno projekta ne bi mogle razvijati brez številnih neplačanih ur, vloženih v raziskovanje, branje in razvoj konceptov, risanja, snemanja in montiranja videa … Posamezno izvedbo razstave pa prilagajamo produkcijskim in finančnim zmožnostim galerij. Zato se nekatera obstoječa dela ponovijo v novih verzijah projekta. Ne podlegamo diktatu vedno nove produkcije. Zavestno razmišljamo o načinu prezentacije del. To odraža tudi naša izhodišča o alternativah potrošniško-fetišistični družbi in odklon od proizvodnje prestižnih objektov. Risbe zato niso v dragih okvirjih, ampak so obešene z lesenimi ščipalkami. Ročne risbe kombinirava z digitalnimi, tisk se prilagaja prostoru in sredstvom, vključena pa je tudi neposredna risba na steno.
Ali je razstava tudi prostor etične infrastrukture?
Vesna Bukovec: Razstavna dejavnost bi morala kot vsaka druga biti etična v skrbi za vse vpletene. Kot ustvarjalki si v procesu snovanja in priprave za to prizadevava. Upoštevava želje ali zahteve vključenih. Sama se pri vseh svojih projektih trudim, da razstava na noben način ne potrjuje izkoriščanja živali, zato ne uporabljam materialov živalskega izvora in za pogostitev ob odprtju na mojo izrecno prošnjo ni hrane živalskega izvora.
Produkcije razstav žal še vedno nimajo zadostnega financiranja, da bi se lahko zagotovilo etično plačilo za vse opravljeno delo. Veliko dela je neplačanega in nevidnega. Galerije bi se morale truditi delovati etično, a k tem jih umetnice in umetniki ne moremo prisiliti. Lahko pa nismo tiho in javno izrazimo pričakovanja, zahteve in nestrinjanja.
Ana Čigon: Pomemben vidik je tudi skupno delo in sodelovanje, ki omogoča sprotno preizpraševanje pogojev dela in etičnosti. Ob vsaki razstavi se sprašujeva, ali je povedano na mestu, ali je razstava vključujoča, ali smo spoštljive do izjav sodelavk in kako predstaviti vse naše poglede. Sproti tudi skušamo odkrivati pomanjkljivosti in smo odprte novim predlogom in razmislekom.
Kako se v vajinih delih oblikuje performativnost? Zdi se, da veliko akcije poteka prek naslovov, besedil ob risbah in komentarjev – kot da se pomen stalno preoblikuje skozi besedilne intervencije. Branje in gledanje se zlivata – kako to zavestno uporabljata?
Ana Čigon: Res ima tekst v najinih delih pomembno vlogo. Podati poskušava čim bolj jasno sporočilo. V risbah in videih z njim ustvarjava napetost med podobo in besedilom, ki odpira prostor širši interpretaciji, humorju in novim vprašanjem. Tekst je v primerjavi z videom in risbo zelo hiter medij, z njim najlažje eksperimentirava, hkrati pa so najine intervencije jedrnate. Lahko gre za naslov, kratko izjavo, vprašanje, miselni vzorec … To so kratki zapisi, ki so bolj usmeritev, preblisk, zgoščene in odprte izjave, ki dajejo prostor za nadaljnje motrenje, še posebej ko se jih sooči s spremljajočo podobo.
Delo v nastajanju je dolgoročen projekt, ki se razvija, in zato so risbe, videi in besedila tudi drugačni, v drugačnih kontekstih … Pomen sproti nadgrajujeva, aktualizirava in premišljujeva.