Sem Palestinec, ki živi v Ramali s predniki iz vasi Qira v pokrajini Salfit – moje življenje je bilo vseskozi prepleteno z zemljo. Moja družina goji oljke že generacije – tradicija, ki predstavlja tako preživetje kot kulturno dediščino. A letos visi nad obiranjem oljk več groženj kot kdajkoli – ne zgolj zaradi suše in škodljivcev, ampak zaradi sistematičnih ovir, ki jih vzpostavlja izraelski okupacijski režim.
Vsakič, ko želim obiskati svojo domačo vas – da bi videl družino, se sprehodil po ulicah, kjer sem odrasel, ali da bi preveril in poskrbel za oljčne nasade – naletim na ograje in vojaške nadzorne točke. Kar je bila nekoč 30-minutna vožnja, lahko sedaj traja ure dolgo ali se izkaže za nepremostljivo. Kot tisoči drugi Palestinke in Palestinci imam občutek, da se življenje vse bolj oža – ne naključno, ampak načrtno.
Vojaške nadzorne točke in ograje: orodja razlastitve
Pisarna Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) beleži 849 vojaških kontrolnih točk, ki jih je vzpostavil Izrael kot okupator do leta 2024 širom nezakonito okupiranega Zahodnega bega. Med njimi je tretjina ograj, ki preprečujejo prehod po cestah. V letošnjem letu se je njihovo število skokovito povečalo. Približno 1000 ograj in vojaških nadzornih točk drobi Zahodni breg, ki meri zgolj okoli 5000 kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da je vojaška nadzorna točka ali ograja, ki zapira cesto, na vsakih par kilometrov. Za palestinsko prebivalstvo ta statistika ni abstraktnost. Vsaka ograja je kraj, ki nas duši v našem vsakdanu.
Ograje, ki zapirajo ceste, niso zgolj neprijetnost in nadloga, ampak pomenijo gospodarsko sesutje, odrekanje osnovnih storitev in lomljenje družbenega življenja. Vasi, ki so bile nekoč povezane s tržnicami in trgovskimi potmi, sedaj ukinjajo pridelavo in prodajo v trgovinah, mladi pa ostajajo brezposelni. Če so ceste zaprte, delavci in delavke ne morejo na delo v mesta ali Izrael. Kmetje in kmetice ne morejo do njiv in nasadov ali prodajati svoje pridelke.
V Salfitu, kjer je Qira, so razmere posebej slabe. Omejitve gibanja, ki jih predstavljajo ograje in vojaške nadzorne točke, režejo globoko. Skoraj 90 000 ljudi ovirajo pri dostopanju do zemlje, zdravstvenih uslug, šolanja in do zagotavljanja preživetja. Ograje so odrezale vaške skupnosti od mesta Salfit, kjer so bolnice, uradi in tržnica. Dostop do mojega rojstnega kraja že mesece preprečuje zaprta ograja na cesti in prebivalke ter prebivalci so prisiljeni uporabljati daljše, neasfaltirane in slabše urejene poti, da pridejo do Qire.
Morda najhuje je, da ograje raztrgajo družine. Poroke, pogrebi in dnevni obiski, ki so nekoč pomenili kratko vožnjo, so sedaj logistične nočne more ali nemogoča popotovanja. Občutek negotovosti – ker nikoli ne vemo, ali bo cesta odprta ali ne – se je zajedel v tkivo palestinskih življenj – vseprisoten opomnik naše nemoči.
Nasilje naseljencev: vse večja grožnja
Izzive, ki jih predstavljajo vojaške nadzorne točke in ograje, zaostruje tudi vse hujše nasilje izraelskih naseljencev: fizični napadi, grožnje in uničevanje oljk. Po podatkih OCHA je lani med obiranjem oljk prišlo do več kot 200 napadov naseljencev. Poškodovanih, posekanih ali požganih je bilo več kot 1600 oljk. Pokradli so orodja in pridelek, napadli in ranili kmete.
Med januarjem in marcem letos je bilo nasilja nasljencev za 30 odstotkov več kot v istem obdobju lani. To spremlja nekaznovanost, saj izraelske okupacijske sile pogostokrat ne posredujejo niti ne zaščitijo napadenih palestinskih skupnosti.
Moja vas je preživela že številne zločine naseljencev, zadnjega marca, ko je skupina naseljencev pod krinko teme napadla hišo na robu vasi in zažgala kmetov avto. Okupacijske sile niso zaradi tega nikogar postavile pred sodišče in napadalec je ostal kot ponavadi neznan.
Čas trganja oljk se bliža. A za mojo družino in zame, kot za mnoge Palestinke in Palestince, ostaja negotovo, ali bomo sploh lahko prišli do nasadov.
Oljčni nasad: simbol upora
Za palestinsko prebivalstvo je čas obiranja oljk del naše dediščine, identitete in odpornosti. Čas obiranja oljk je čas družinskih srečanj in skupnega dela, običaj, ki se ohranja že generacije. Oljke so priče stoletjem zgodovine, spremljale so trud in garanje naših prednikov in prednic ter njihovo vztrajanje.
Oljka, simbol palestinske identitete in odpornosti, je tarča širše strategije prisilne razselitve in razlastitve. Poročilo, ki ga je izdal Palestinski center za raziskave pokrajine in zemlje, je pokazalo, da so izraelski naseljenci ali vojska zgolj leta 2024 uničili več kot 59 000 dreves in zaplenili približno 50 kvadratnih kilometrov zemljišč na Zahodnem bregu.
Številke so šokantne: med leti 1967 in 2011 so uničili več kot 800 000 oljk. Od 2010 do 2023 še dodatnih 278 000. Vsako drevo potrebuje leta, da zraste. Vsak uničen oljčni nasad ni zgolj izguba preživetja, ampak izguba zgodovine in identitete.
Psihološka travma, ki jo prinese to, da kmetje vidijo uničenje dreves njihovih prednikov, je velika. Gre za neposreden napad na njihovo dediščino in način življenja.
Letos bo obiranje oljk potekalo pod senco izraelskih ograj in vojaških nadzornih točk ter nasilja nezakonitih naseljencev. Vse to nas ovira pri dostopanju do naše zemlje. Te ovire niso zgolj fizične prepreke, ampak predstavljajo namerno strategijo, da bi se pretrgalo naše vezi z zemljo naših prednikov in da bi se spodkopalo našo kmetijsko dediščino.
Širše posledice: razseljenost in plenitev zemlje
Izraelski uradniki pogostokrat upravičujejo ograje in vojaške nadzorne točke kot sredstva varnosti. A palestinska izkušnja je drugačna: gre za načine kolektivnega kaznovanja in razseljevanja. Humanitarno pravo prepoveduje napade na preživetje in življenja civilnega prebivalstva, a vendar se uničevanje oljk, zapiranje cest in dušenje vasi nadaljuje.
Varnost ne more pojasniti, zakaj izraelski naseljenci sekajo starodavne oljčne naasade, ali zakaj ograje blokirajo ceste tedne dolgo, brez pojasnil. Ti ukrepi ne povečujejo naše varnosti, ampak povečujejo našo osiromašenost, jezo in odločenost upirati se.
Sistematično uničevanje oljk in oviranje ter preprečevanje gibanja so del širše strategije, kako palestinske skupnosti spraviti z njihove zemlje in si nato prilastiti njihovo zemljo. Ograja mi preprečuje, da bi prišel do oljčnih nasadov, nezakoniti naseljenci lahko mojo odsotnost izkoristijo za uničevanje, zažiganje ali krajo dreves. Če več let ne bi mogel varno dostopati do oljk, bi lahko izgubil lastništvo zemlje, saj izraelska zakonodaja določa, da je neobdelana zemlja postane “državna zemlja”.
Tovrstno razseljevanje ni zgolj posledica nasilja; gre za namerno politiko, ki želi spremeniti demografsko pokrajino Zahodega brega. S tem, ko se sili palestinsko prebivalstvo z njihove zemlje v urbana središča, se izraelski okupaciji omogoča širitev nezakonitih naselbin in utrjevanje nadzora nad palestinskim ozemljem.
Odpornost je edina opcija
Pokrajino oljčnih nasadov, ki jo tako dobro poznam in jo imam rad, sedaj črtijo vojaške postojanke in brazgotini naseljensko nasilje. A vendar, med vsem tem stojijo oljke, odporne, njihove korenine umeščene globoko v zemlji naših prednikov.
Vsako jesen, ko se bliža čas trganja oljk, občutim namesto veselja negotovost. Bodo ceste odprte? Bodo naseljenci napadli? Bom lahko nadaljeval s tradicijo, ki povezuje mojo družino s to zemljo že generacije?
Ko stojim pred zaprto ograjo na cesti v mojo vas, ne vidim kovine in žice. Vidim obraze mojih otrok, ki me sprašujejo, zakaj ne morejo obiskati babice. Vidim oljke pokojnega očeta, ki so polne plodov in čakajo na roke, ki jih morda ne bodo dosegle. Vidim brisanje spomina in pripadnosti, z vsako ograjo, z vsakim uničenim drevesom.
Ne vem, ali bom lahko šel v nasade. Ne vem, ali bodo naseljenci napadli, preden pridemo. A vem to: dokler palestinsko prebivalstvo ostane povezano z zemljo, dokler bomo trgali oljke navkljub ograjam in nasilju, zgodbe o našem obstoju ne bo mogoče zbrisati. Navkljub oviram skrbimo in obdelujemo našo zemljo, ohranjamo dediščino, in hrepenimo po prihodnosti, ko bomo lahko živeli dostojanstveno in v miru.
S tem, ko delimo naše zgodbe, ne želimo zgolj poudarjati to, kako se borimo, ampak pozivamo k solidarnosti in podpori. Mednarodna skupnost mora pripoznati krivice, ki se dogajajo palestinskemu ljudstvu, in sprejeti oprijemljive ukrepe, da se zagotovi spoštovanje naših pravic in dostojanstva. Zgolj skupni trud bo zagotovil, da bodo oljke Qire, in celotne Palestine rasle ter obrodile še generacije in generacije v prihodnost.