Danes so naključno in samovoljno nasilje, imperialna logika mej, uničevanje človeških in nečloveških življenj ter populistična toksičnost najbolje vidni v Gazi. Genocid, ki ga tam izvršuje Izrael, ni prelom logike holokavsta, ampak njegovo strukturno, tehnološko dodelano nadaljevanje. Zato velja začeti s Theodorjem W. Adornom, ki je dejal, da je napisati pesem po holokavstu barbarsko oziroma nemogoče. Ta pogosto navajana misel poraja vprašanje: o kakšni filozofiji, o kakšni civiliziranosti lahko razmišljamo in govorimo; ne po genocidu v Gazi ampak med njegovim izvrševanjem v naši neposredni soseščini?
Naključno nasilje in imperialna logika mej
Naš trenutek določa kapitalizem v svoji genocidni obliki. Ni zgolj kapitalizem, ki izčrpava in je kriminalen, ni nekrokapitalizem ali tehnokapitalizem. Genocidni kapitalizem temelji na samovoljni naključnosti, na hiperbolični nedoločnosti. To ga loči od holokavsta in drugih genocidov. In to ponazarja moč pisanja Prima Levija o koncentracijskih taboriščih. V knjigi If This Is a Man nas Levi prisili, da nadaljujemo z branjem, navkljub grozovitosti. Njegovo pričevanje nas poveže v nerazumevanju – v moralni in pripovedni šokiranosti. Levi se tega zaveda. Ko ga prvič udari nemški oficir, zapiše: “Globoko presenečenje: kako lahko nekdo udari človeka brez jeze?”. Ali pa, ko mu čuvaj odgovori na njegov, zakaj?, ko mu žejnemu vzame košček ledu: “Tu ni nobenega, zakaj?”.
O tem se pogosto govori kot o nerazumnosti, nezmožnosti razlogovanja: pojasniti zakaj. A ta nezmožnost ne izbriše vprašanja, ki usmerja Adornov razmislek. Iracionalnost postane meja človeške misli – soočenja z etičnim in epistemološkim prepadom.
Vseeno pa je naključnost samovoljnosti drugačna. Če iracionalnost označuje omejenost razuma, ko je ta soočen s travmatično katastrofo, je naključnost, ki si jo lahko privošči samovolja, znak nepovezanosti ravnanja in posledic s kakršnokoli prepoznavno nujnostjo ali etiko. Ne gre zgolj za ne-možnost upravičiti, ampak za sistematično odsotnost načelnosti: za ravnanje moči in zakona, za ravnanje, ki je popolnoma zagledano vase, samozadostno in zunaj vsakršnih etičnih ali logičnih omejitev. Samovoljna naključnost tako ni manko razuma ali etični zdrs: gre za strukturnost, ki ji razumnost ne pomeni nič.
Podobno ugotavlja Achille Mbembe pri analizi nekropolitike: kjer sta smrt in življenje naključna, prav to razkriva, da je smrt načelo in ne izjema. V dvajsetem stoletju se je iracionalnost pogostokrat povezovalo s katastrofami: s holokavstom, popolno vojno, totalitarizmom – ko je človeški razum dosegel svojo mejo, soočen z dogodki onkraj etičnega ali epistemičnega razumevanja. Ne-zmožnost si zamisliti ali upravičiti je bila bistvena. Giorgio Agamben je pojasnil, da zgodovinski prelomi, ki so izjemni dogodki, pokažejo na omejitve pravne in moralne razumnosti, saj običajna pravila več ne veljajo in etičnih pomislekov tedaj ni.
V enaindvajsetem stoletju nismo priča zgolj nadaljevanju iracionalnega, ampak postaja naključnost samovolje bistveno strukturno načelo. Kapitalizem, ki je nekrokapitalističen, financializiran, kanibalističen in genociden, deluje po logiki čistega naključja samovoljnosti. A ta naključnost ni izjema ali odklon, ampak sistem sam – je pravilo. Genocid in ekstremno nasilje nista napaka, ampak temeljna možnost, ki je del same logike delovanja sistema. Delo Catherine Malabou o racionalnosti pojasni, kako strukturni mehanizmi oblikujejo rezultate, ki niso niti vnaprej določeni niti etično utemeljeni. V tem je naključna – a vendar sistemska – logika trenutnih oblasti. Če je iracionalnost soočila razum z njegovimi mejami, se sodobna naključnost samovolje ne ozira ne na razum ne na načela, zaradi česar so naključnost, zamenljivost in nepomembnost, ter sistemsko nasilje pravilo in ne izjema.
Ta konceptualni premik od iracionalnosti k samovoljni naključnosti odraža ne zgolj spremembe zgodovinskih okoliščin, ampak poglabljanje strukturnih mehanizmov, ki ustvarjajo in normalizirajo katastrofalne učinke in posledice. Kaže na predvidljivo, a nenačelno logiko kapitalizma enaindvajsetega stoletja, kjer so uničenje, zamenljivost in odvečnost ter sistemsko nasilje predvidljivi in iracionalni – in ravno zato nujni.
Achille Mbembe govori v delu Kritika črnega uma o še enem vidiku naključnosti. Samostalnik črn, trdi, ne opisuje človeških bitij, ampak drugačno človeštvo. Podobno je Afrika kot pojem postala znak popolne drugačnosti. Bistvena pri tem je odsotnost vsakega občutka odgovornosti in izjemna volja biti neveden. Mbembe piše, da je Afrika “prazna oblika, ki je v strogem smislu ne-uvrstljiva med resnico in netočnosti”. Afrika je “spodnja stran sveta”, kjer ni ničesar univerzalnega.
Cinični um
Naključnost samovoljnosti oziroma samodrštva še dodatno utrjuje politično manipuliranje, kot ga lahko vidimo v Izraelu, ZDA in v Nemčiji. Politični jezik izkorišča zgodovinske travme, ne da bi pripoznal sistemske mehanizme sodobnega nasilja. In samovoljna naključnost kaže na veliko cinizma. Kot piše Peter Sloterdijk v delu Kritika ciničnega uma pridemo na koncu do cinične logike moderne moči: do naključnega in instrumentaliziranega upravljanja življenj in smrti, v čemer je po Sloterdijkovo ponotranjena logika cinizma – gre za maske modernosti dvajsetega stoletja. Sloterdijk pravi, da gre pri cinizmu za lažno zavest – nesrečno zavest v sodobni obliki, ki je v nujnosti samo-ohranitve v popolnem moralnem zanikanju.
Kaj sledi temu? Cinizem oziroma to, čemur Sloterdijk reče “cinični um”. Specifična oblika samodistance, ki zaznamuje sodobne ideologije. Konec 80. let dvajsetega stoletja se je to mobiliziralo v socializmu, ki je bil način samoupravičenja, predstavljen kot zavest poguma in kot odpor kapitalizmu. A kot je Sloterdijk predvidel, je šlo za geste samozaslepitve, ki jih je utelešal sam Zahod z vero v pomen kritike. Danes je ista logika postala orodje nekro-suverenističnih politik – od Trumpa do Netanyahuja do vodstva EU: cinizem omogoča normalizacijo politik odvečnosti, nadvlade in sistemskega nasilja.
Cinični posameznik se v celoti zaveda napačnosti ideološkega okvira, po katerem deluje, a vendar mu še naprej sledi: samozavedanje in kritika sta del njegovega položaja. V enaindvajsetem stoletju je to samozavedanje neločljivo od psihotične samovolje, ki poganja naključnosti.
Še posebej pomembno je, da cinizem danes ni zgolj postmoderna kulturna bolezen, ampak neposredno delovanje prevladujoče ideologije. Pogostokrat je učinkovitejši od neposrednega zatiranja ali nasilnega vsiljevanja “resničnosti”, ki poskuša zanikati razlike med lažno zavestjo in resničnostjo. Sloterdijk poudari, da se cinični um vladajočih povsem požvižga na kritiko – še kako prepoznajo, kaj v kritikah je resnično, a to zatrejo – vedo, kaj delajo.
Genocid za genocidom
“Nikoli več” je poziv, vezan na lekcije holokavsta. Uporabili so ga osvobojeni ujetniki koncentracijskega taborišča Buchenwald za obsodbo nacizma. Kasneje se je pojavil v knjigi Meire Kahane, Never Again! A Program for Survival. Kaj natančno pomeni, ostaja predmet debat: ali gre za specifično zahtevo, da se prepreči drugi holokavst judovskega prebivalstva, ali pa je bolj univerzalen poziv, da se prepreči vse genocide.
Enaindvajseto stoletje je temno nadaljevanje množičnega nasilja. Genocidi se nadaljujejo, pogostokrat nevidni ali umiljeni v globalni zavesti: Ruanda, Srebrenica, Somalija, Sudan in sedaj, Gaza. Predstavljeni kot nepovezani in naključni so vendarle sistematični – poganjani z lažnimi informacijami, strahom in strukturnimi manipulacijami.
Naključno nasilje samodrštva, ki ga izvajajo sodobni režimi mej – tako prek evropskih migracijskih politik na Sredozemlju kot z ameriškimi ukrepi na ameriško-mehiški meji –, spreminja logiko iztrebljanja v počasen, birokratiziran proces. A gre za nadaljevanje tega, kar Giorgio Agamben opiše kot “produkcijo golega življenja”: preoblikovanje ljudi v gola telesa, ki se jih lahko ubije ali pusti umreti, ne da bi njihova smrt štela za zločin.
To je najbolj vidno v Gazi, kjer se genocid – še zaostren z namernim ustvarjanjem stradanja – odvija pred očmi svetovne javnosti. Sedmega oktobra 2023 je Hamas izvedel napad na Izrael ter pri tem napadel vojaške postojanke, glasbeni festival in kibuce. Okoli 1200 Izraelk in Izraelcev je bilo ubitih in več kot 251 oseb je bilo ugrabljenih. Danes je deset tisoče otrok in civilistov mrtvih v Gazi zaradi izraelskih napadov, število ubitih pa se je v zadnjih mesecih povečevalo tudi zaradi pomanjkanja hrane in varnih zatočišč. Septembra 2025 je bilo uradno stanje sledeče: ubitih je bilo 65,000 Palestink in Palestincev in okrog 164,000 je bilo ranjenih.
Od leta 2007 Izrael nadzoruje, odmerja in omejuje hrano in vodo, ki sta na voljo ljudem v Gazi. Poročila humanitarnih organizacij to opisujejo kot politiko odmerjene lakote: ljudje v Gazi so lačni in ošibljeni, a množično ne umirajo. Zaradi uničenja električne infrastrukture v Gazi ne delujejo več naprave za razsoljevanje, namerno pa so bila uničene tudi vse kmetijske površine. Sredi leta 2025 so ZN in Svetovna zdravstvena organizacija sporočili, da je v Gazi zavladala lakota: na stotine tisočim grozi izstradanje, ki ga je ustvaril človek.
A namesto, da bi to prekinilo vsakdan, te novice vsakdan posrka vase. Podobe izstradanih otrok obkrožajo svet, učinek pa je – normalizacija. Ljudje “vemo”, a se vendar obnašamo, kot da to vedenje ne prinaša s seboj zahtev. Ne gre zgolj za to, da ne bi zapopadli – gre za bistveni del obstoja, ki je le še usedlina gledanja, skrolanja in nezainteresiranega premikanja skozi življenje. Način bivanja nosi soodgovornost za nadaljevanje hudodelstev: genocid je postal pravilo. Zavajanje tako ni več nekaj, kar prihaja od zunaj, ampak je posledica normaliziranega reproduciranja katastrof – uničenj, ki so postala vsakdan.
To pa neposredno nasprotuje temeljnemu prepričanju belske liberalne politične morale: da se krivice lahko naslavlja skozi dialog, pripoznavanje in procesno pravičnost. Arhitektura liberalnih demokracij temelji na predpostavki, da lahko razumni pogovori premostijo nasprotja. V belski liberalni govorici je civiliziranost regulatorni ideal v habermasovem smislu: zaželjeno pravilo, ki strukturira javna delovanja in usmerja politično obnašanje proti soglasju. Civiliziranost je tako slovnica legitimnosti – slovnica, ki določa pogoje, kako se govori o nepravičnostih in kako se jih “naslavlja”.
Waren, Adorno, Horkheimer
Calvin L. Warren piše v Anti-Blackness and the Limits of Civility, da je policijsko nasilje “absolutno nujno” za ohranjanje miru in reda. Ta civiliziranost ni nevtralen pogoj pravičnosti, ampak aktivna tehnika stabilizacije anti-temnopoltih rasističnih struktur. Podoba pitja čaja z rasisti, o kateri piše Warren, ni le kritika politične naivnosti, ampak razkriva globoke nesporazume v temeljih liberalne govorice o rasah. Temnopoltost je, piše Warren, “nosilec ničnosti”. Ta ničnost ni pomanjkanje pripoznavanja ali spoštovanja, ampak je predpostavka o bivanju in obstoju, ki je temelj belske politike in političnosti.
Tu se Warrenova analiza sreča s kritiko Theodora Adorna o kulturi zahoda po holokavstu. Adornu nacistični holokavst ni predstavljal grotesknega odklona od evropske modernosti, ampak njegov možni rezultat. Skupaj z Maxom Horkheimerjem sta v Dialektiki razsvetljenstva pokazala na senco v obljubi emancipacije prek razuma: kako lahko instrumentalizirana racionalnost, napojena s kapitalističnimi in birokratskimi zahtevami, omogoči mehanizirano iztrebljenje milijonov ljudi? Adorno je v delu Izobraževanje po Auschwitzu podobno opozoril, da ideali “kulture” in “civiliziranosti” niso bili zgolj nezadostni, da bi preprečili hudodelstva, ampak so jih omogočili. Birokratizirano, disciplinirano in “civilizirano” upravljanje s smrtjo v Auschwitzu se ni zgodilo navkljub evropskim kulturnim dosežkom, ampak ravno zaradi slavljenih lastnosti učinkovitosti, organiziranosti in postopkovnih pravil.
Prav to strukturno rimanje prepozna Warren v govorici o beli liberalni civiliziranosti. Govorica o “civilizaciji” je evropskim družbam v povojnem obdobju omogočila, da so se predstavile kot moralno očiščene, četudi so ohranile gospodarske in politične sisteme, ki so porodili fašizem. Govorica o civiliziranosti je belski politiki omogočila etični preporod, ne da bi se soočila z lastnim rasizmom. Gre za to, da se nasilje sistema ne odpravi, ampak se ga upravlja in normalizira.
Adorno je nevarnost videl v tem, da si bo civiliziran svet čestital zaradi svoje kulture in ohranil logiko, ki je omogočila Auschwitz. Warren vidi nevarnost v tem, da bo bela politična skupnost čestitala sama sebi za svojo civiliziranost, ohranila pa metafizični model, ki omogoča belskosti suverenost nad zamenljivostjo in zavrženjem temnopoltosti. Gre za pravila, ki postanejo zaščitni mehanizem sistema. Da se temu zoperstavimo, se ni potrebno zgolj soočiti se s preteklostjo, ampak spreminjati sedanjost, je trdil Adorno, medtem ko Warren zahteva, da zavrnemo to, da je civiliziranost orodje osvoboditve. Za oba je etično nujno, da se upremo privlačnosti sprave, ki ohranja sistemske strukture nedotaknjene.
Digitalne pokrajine smrti
Adorno in Achille Mbembe, ki je leta 2003 predstavil izraz nekropolitika, ponudita pomembno orodje, da razumemo, da genocid v Gazi ni zgolj še ena vojna, ampak infrastrukturni, ekološki, upravljan in birokratski genocid. Predstavlja dokončni nadzor ljudi, ki se jih šteje za nepotrebne in nadomestljive. Nekropolitični režimi ne zgolj upravljajo z življenji, ampak orkestrirajo smrt. Imperializem mejnih režimov sega daleč onkraj fizičnih zidov v digitalne sisteme; ekološko uničenje ter uničevanje družbenega življenja sta povezana; toksični populizem, ki internacionalizira normalizacijo nasilja, je učinkovit okvir, v katerem se lahko genocid odvija in dogaja, ter vztraja. Digitalni nadzor, biometrična kontrola in upravljanje zvedejo palestinska življenja na odmerjeno trpljenje. Obleganje in bombardiranje sta hibridni obliki nasilja, materialno uničujoči in digitalno upravljani. V digitalnih pokrajinah smrti postane konflikt tok podatkov, ne pa človeška katastrofa. Naključno nasilje se ne zgodi po nesreči, ampak je strukturno.
Adornova trditev, da se “Auschwitz začne vedno, ko nekdo pogleda klavnico in pomisli: saj gre samo za živali”, dobi novo nujnost. Uničevanje človeških in nečloveških bitij ter celotnih ekosistemov vodijo isti tehno-razumski okviri, ki dehumanizirajo in raztrgajo palestinski družbeni obstoj. Razumevanje življenja kot zgolj odvečni material, ki se ga lahko zavrže, odraža instrumentalizirano razumskost nadvlade, ki jo prepozna Adorno. V Gazi gre za popolno uničevanje civilnega prebivalstva in celotnega ekosistema.
Dialektika genocidov
Pravni strokovnjaki, kot sta Omer Bartov in Amos Goldberg sta prepričana, da množično uničevanje življenj v Gazi – kjer je lakota birokratično orkestrirana in zadušena, da postane normalizirana –, predstavlja mejnik med življenjem in smrtjo; to je genocid, kot ga določa Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida.
Medtem, ko se mednarodna sodišča še naprej borijo z dokazovanjem genocidnega naklepa, so mnogi strokovnjaki in organizacije za človekove pravice že sklenile, da je obleganje Gaze in uničevanje civilnih sistemov tam sistematičen genocid, četudi se zdi nasilje počasno in strukturirano. Nekateri nasprotujejo temu, češ da se s tem zmanjšuje teža holokavsta; spet drugi, kot sta Raz Segal in Uğur Ümit Üngör vztrajata, da analitična doslednost terja, da prepoznamo genocid povsod, kjer se uresničuje strukturna logika genocida, ne glede na to, kdo je izvrševalec in kako to sovpada z zgodovino.
Kot piše zgodovinar Enzo Traverso se spomin na Auschwitz danes instrumentalizira za podpiranje sodobnih oblik nasilja, kar vodi do globokih dilem v skupnostih, ki spremljajo skorajda izdajo zavezujoče zgodovine spomina, ki jo izvršujejo tisti, ki naj bi spomin na holokavst ohranjali. Traverso opozarja, da se spomin na holokavst uporablja kot orožje za upravičevanje nasilja in se tako ta spomin spreminja v tiho podporo genocidu v Gazi.
V luči Adornove in Horkheimerjeve dialektike razsvetljenstva moramo danes za enaindvajseto stoletje govoriti o dialektiki genocidov. Še več, tukaj ne gre za sklepni zaključek, ampak za nekaj, kar še traja in traja. Sklepnega zaključka ne more biti, poudarjena je spreminjajoča se logika. Holokavst je vzpostavil genocid kot pojem, genocida v Ruandi in Srebrenici sta bila nadaljevanje, genocid v Gazi pa ta pojem predstavi v novi luči. Ne gre več za dialektično sintezo, saj genocid v Gazi na novo zameji pojmovanje genocida. Ne vodi do končnega sklepa, ampak spreminja, kako genocidno nasilje razumemo, kako si ga predstavljamo in kako se mu zoperstavljamo.
Delo Luciane Parisi se ne ukvarja neposredno z genocidom, a je pomembna opora. Parisi kritizira hegeljanski dialektični model kot monologen, in zagovarja možnost, da opustimo teleološko dinamiko. Govori o “molekularni” sestavi znanja, ki je dinamično, porazdeljeno in nelinearno. Piše tudi o mehki misli in o algoritmični misli. Prva opisuje razmišljanje, ki je prilagodljivo in pozorno na vzorce, ki se pojavljajo. Algoritmična misel pa poudarja sposobnost, da upoštevamo verjetnosti, raje kot da nasprotja postavljamo v okvir, ki je določen. Parisi se veže na delo Charlesa Sandersa Peirca, ki pravi, da znanje nikoli ni absolutno, ampak vedno začasno in odrto spremembam. Resnica ni končni sklep, ampak horizont, ki se mu bližamo skozi neprestano popravljanje in spreminjanje podatkov. Vendarle pa tukaj ne gre za naključnost. To se odraža tudi v dialektiki genocidov. Vsako genocidno ravnanje zahteva, da dodatno premislimo konceptualni okvir. Genocid tako destabilizira obstoječe sklepe, bodisi razumevanja ali pravne. Genocidi niso linearni, ampak ponavljajoči se v svojem bistvu. Nove oblike nasilja zahtevajo nove načine, kako pridemo do sklepov, kar pomeni, da moramo vseskozi na novo misliti in širiti konceptualna in etična analitska orodja, ki jih imamo.
Ob tem ne moremo mimo tega, da so novi mediji in algoritmi dramatično spremenili sodobni prostor umiranja, novi digitalni nekro-prostor. S filtriranjem, razvrščanjem in poudarjanjem vsebin, pomembno vplivajo na to, katera hudodelstva postanejo del javnih debat in vedenja. Prednost je praviloma dana centrom moči, senzacionalizmu ali čustveni nujnosti pred poglobljenimi in večplastnimi, pravno doslednimi informacijami. Safiya Umoja Noble je pokazala, kako so iskalni algoritmi družbeno pristranski in s tem ponavljajo in krepijo diskriminatorne predstave. V knjigi Algorithms of Oppression jasno opozarja, da iskalniki niso nevtralni: odražajo in ohranjajo vkopane rasizme in stereotipe, odločajo, katere podobe in zgodovine bodo vidne in katere izbrisane. Sistemi umetne inteligence množice podatkov še dodatno manipulirajo.
In kot piše s kolegi Mykola Makhortykh lahko orodja umetne inteligence hkrati omogočijo kreativno pomnjenje, a tudi omogočajo popačenje, zanikanje in lažno predstavljanje hudodelstev. Sistemi umetne inteligence, ki so narejeni na omejeni količini podatkov, lahko spremenijo opis genocida, celo nenamerno, s tem ko ustvarjajo nove podobe ali besedila, ki nimajo zgodovinske ali etične osnove. Zato predstavlja dialektika genocidov ponavljajočo se spiralo, vsako novo hudodelstvo ne zgolj okrepi etično nujnost, ampak terja nov premislek konceptualnih kategorij in okvirjev presoje. Holokavst je bil vstopni test, Ruanda in Srebrenica sta bili nadaljevanje, Gaza pa je odklon – ločeni načini dojemanja in razmišljanja so se odtisnili v ločene oblike genocidnega nasilja.
Holokavst kot vstopna izkušnja
V strukturi, ki jo predlagam, je holokavst zgodovinsko poseben, a vendar je tudi temeljni zločin, ki je vzpostavil pravila pri genocidnem raziskovanju. Iz analize množičnega pobijanja, koncentracijskih taborišč in industrializirane smrti, so raziskovalci izluščili splošno pravilo – da lahko modernost ustvari birokratično popolno izničenje določene skupine ljudi. Študije holokavsta so ustvarile normativni izris genocida. Adornovo vztrajanje, da Auschwitz predstavlja seštevek racionalnosti zahoda, poudarja tudi definicija genocida, ki jo je oblikoval leta 1944 Raphael Lemkin. Splošno pravilo genocida je izpeljal iz neštetih posamičnih hudodelstev nacističnega režima.
Sistematične deportacije, industrializirani množični poboji, psevdo-znanstveno določanje ras in birokratizacija pobijanja v nacistični Nemčiji so skupaj izoblikovali splošno teorijo, da lahko modernost, birokracija in rasistična ideologija skupaj ustvarijo racionalizirano iztrebljanje celotne skupine ljudi: na filozofski ravni, lahko prek holokavsta sklepamo o moderni evropski “civilizaciji” in o genocidih kolonializma pred tem.
Ruanda in Srebrenica kot nadaljevanji
Če je genocid holokavsta izšel iz sklepanja iz določenih hudodelstev na splošen opis, sta Ruanda (1994) in Srebrenica (1995) postala primera, ko se je splošne pravne opise iz leta 1944 uporabilo za prepoznavo konkretnih dejstev. Tako se je prišlo do nujnega zaključka, da sta Ruanda in Srebrenica genocid. Nikoli več se je ponovilo v še enkrat, dvakrat… preveč.
V devetdesetih letih dvajsetega stoletja so bila pravila že zapisana v Konvenciji ZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948. Genocid v Ruandi je bil izvršen v 100 dneh med aprilom in julijem 1994, ko so skrajne hutujske milice pobile okoli 800 000 Tutsijev in zmernih Hutujcev. Genocidni naklep uničiti nacionalno, etnično, rasno ali versko skupino v celoti ali delu je bil očiten skozi prenose in oddaje Radio-televizije Libre des Mille Collines, prek vnaprej sestavljenih seznamov smrti in glede na sistematično pobijanje tutsijskih civilistov. Vse skupaj je oblikovalo učbeniški primer genocida.
Julija 1995 so srbske paravojaške enote v Srebrenici pobile več kot 8 000 bošnjaških moških in fantov na območju, ki so ga ZN razglasili za “varno območje”. Mednarodno sodišče za nekdanjo Jugoslavijo je ob nepopustljivem vztrajanju Mater Srebrenice in civilne družbe na koncu vendarle razsodilo, da takšni množični poboji predstavljajo genocid. V nasprotju s holokavstom ta dva genocida nista oblikovala novih splošnih pravil, ampak sta bila zgolj pripoznana kot primera, ki izpolnjujeta splošni opis tistega, kar se ni bi smelo nikoli več zgoditi.
Gaza kot odklon
Nadaljujoče se uničevanje Gaze, ki ga spremljamo od oktobra 2023 predstavlja specifičen trenutek sedanjosti, ki zahteva razmislek zunaj obstoječih pravil – oblikovanje hipoteze, ki lahko pojasni šokantna in katastrofalna dejstva.
Namerno uničevanje bolnic, šol in domov; ubijanje, ki sega v desetine tisoč civilistov, vključno z visokim številom otrok; nadaljujoče se obleganje, ki pomeni prekinitev oskrbe z vodo, elektriko, hrano in gorivom; načrtovanje oziroma programiranje sistematičnega in vztrajnega stradanja; izrecne izjave političnih voditeljev, ki pozivajo k izselitvi in iztrebljenju prebivalstva Gaze. Hipoteza, ki najbolje pojasni ta dejstva, je, da smo priče načrtovanemu, programiranemu genocidu.
A tu ne gre za to, da bi izhajali iz zgodovinskih predhodnih situacij ali da bi sledili pravnim opisom. Nova hipoteza poskuša opisati resničnost, ki presega obstoječe okvire prava in razumevanja. Digitalizacija vojne, v živo spremljanje in deljenje podob uničenja širom sveta, prepletanje algoritmov in vojaškega odločanja, istočasno upravljanje z in zanikanje hudodelstev … vse to zaplete dosedanje opise in razumevanje genocida.
Nekrosuvereni interesi glavnih političnih sil v svetu so grozljivi v njihovi samovoljni naključnosti, trmasto oklevanje politikov EU, ki nakazujejo ogorčenje, a ne sprejmejo jasnih odločitev, pa dela vse skupaj še bolj brutalno.
Ni končnega sklepa ali zaključka. Kot piše Luciana Parisi, lahko to razumemo kot dialektiko vzorca: genocid se spreminja in ustvarja nove odzive v razmislekih namesto hegeljansko spravo.
Holokavst, Ruanda in Srebrenica ter Gaza sestavljajo ne-teleološko dialektiko. Zato trdim, da moramo razmišljati o “genocidu po genocidu”, ki vpeljuje nove tehnologije in oblike biopolitičnega nadzora, kar se prepleta z nekropolitičnimi in imperialnimi vzorci moči. Genocid v Gazi zato od nas zahteva, da razvijemo nove razmisleke o množičnem uničevanju kot o hiper-upravljani in nekro-algoritmični svetovni ureditvi.
Nasilna zapuščina modernosti, opisana v Dialektiki razsvetljenstva, se v enaindvajsetem stoletju kaže kot dialektika genocidov. S tem se lahko zdi, da preprosto zajamemo izjemen obseg sodobnih sprememb. Vzporednico vlečem z delom Rizvane Bradley v knjigi Anteaesthetics: Black Aesthesis and the Critique of Form, ki uporabi opis Davida Marriotta, ko piše o “temnopoltem materializmu”, ki je temna svetloba popolne in končne izkušnje …, ki ne more biti prikazana s svetlobo filozofije ali biti zvedena na estetski formalizem.
Posebnosti enaindvajsetega stoletja tako ne morejo biti zvedene na pretekle oblike analiz. Zahtevajo pozornost, ki upošteva nove specifike in strukture, ter ki kapitalizem analizira kot sistem reprodukcije, izkoriščanja in razlaščanja ter se zoperstavlja logiki umetne inteligence in algoritmičnim pravilom, hkrati pa širi prostor antiimperializma, ki razkriva in razgrajuje tradicionalna pravila filozofije in politične ekonomije. Prevprašati je potrebno ne zgolj vidni sistem nasilja, ampak tudi v pravilih določeno infrastrukturo tega sistema: abstrakcije, ki izhajajo iz podatkov, vladanje z algoritmi, režim belskosti in stalne oblike rasializacije, ki normalizirajo in napajajo nekropolitično samovoljno naključnost, ki vodi v nove genocide. Upreti se moramo normalizaciji genocida kot obstranske škode, ki jo je samovoljnost dejanj in izjav despotskih figur kapitalizma – v Izraelu, ZDA in EU – spremenila v neizogibnost.
Nasilje, ki določa sodobnost – sistemska izumrtja, algoritmične podreditve, izkoriščanja, okoljsko uničenje in neskončna vojna –, zahteva od vseh nas kontra-delovanje, kljubovanje in nasprotovanje, ki obstoječi sistem ne le zmoti, pač pa ga za vedno ustavi.