Kako lahko izmeriš bolečino, ki jo občutiš, ko tvojo domovino brišejo, medtem ko svet v tišini opazuje?
Živeti danes kot Palestinka ali Palestinec pomeni nositi to vprašanje v srcu vsak dan ne glede na to, kako daleč od doma smo.
Živeti skozi genocid od daleč je izkušnja, ki je besede ne zmorejo opisati. Imeti privilegij varnosti, ob tem ko gledaš svojo družino, prijatelje in nekdanje sodelavce, kako tečejo od enega kraja do drugega v iskanju zaščite, ki ne obstaja, kako stradajo … in da si priča, kako stradajo njihovi otroci – to je resničnost, ki danes zaznamuje palestinsko identiteto.
Biti Palestinka ali Palestinec pomeni, da si rojen v okupacijo, kolonizacijo in splošno nasilje. Pomeni, da gledaš, kako so tvoje sanje in načrti poteptani, in kako je tvoje trdo delo spet in spet uničeno. Pomeni, da se zbudiš vsak dan v svet, ki ali ne zmore ukrepati ali se odloči, da bo normaliziral to grozo, te zločine in trpljenje celega naroda.
A vendar, navkljub vsemu, nadaljujemo. Nadaljujemo, ker vemo, da si zaslužimo življenje. Zaslužimo si, da blestimo v znanosti, izobraževanju, v umetnosti in športu ter na vsakem od področij, kjer lahko človeška ustvarjalnost in trdno delo ter ambicije uspejo ter blestijo. To prepričanje nas ohranja na poti, da se premikamo naprej.
Po približno dveh letih nepredstavljive brutalnosti, je bilo razglašeno tako imenovano “premirje”. A bodimo jasni: kar se dogaja, ni premirje. Gre za poskus normalizacije genocida, normalizacije hudodelstev in tistih, ki jih izvajajo. Pobijanje se ni ustavilo. Življenje se ni obnovilo. Naša domovina ostaja pokrajina ruševin. Dva milijona ljudi je brezdomnih, živijo v šotorih ali porušenih stavbah, vsak dan se borijo in trudijo, da bi uspeli dobiti zgolj najbolj osnovne nujnosti: čisto vodo, zdravstveno oskrbo, izobraževanje, hrano, elektriko, ali internet, da bi lahko svetu povedali svoje izkušnje, svoje zgodbe.
In vse to nas pripelje do kritične odgovornosti, ki jo nosimo jaz in vi. Če se danes ne postavite za pravice Palestink in Palestincev, morate vedeti sledeče: krivice in krutosti ne ostanejo navezani in ne krožijo za vselej zgolj okoli enih ljudi ali ene zemlje. Svet, kjer sta genocid in etnično čiščenje sprejeta in tolerirana, je svet, v katerem niso pravice nikogar zaščitene in zagotovljene. Če sprejmemo, da živimo v svetu, v katerem so mednarodno pravo in človekove pravice nekaj, o čemer se lahko premišljamo in jih izbiramo ter spoštujemo po želji, se s tem nasilje ne bo končalo – zgolj zagotovilo se bo, da se bo ponavljalo. Odločiti se morate, v kakšnem svetu želite živeti.
In izgovor, “Pa kaj sploh lahko naredim?” ni več sprejemljiv. Če je sploh kdaj bil. Vsaka oseba lahko nekaj naredi. Vsak glas šteje. Tudi najmanjša dejanja in koraki, s katerimi večamo in širimo ozaveščenost, izpodbijamo laži in zavajanja, s katerimi podpiramo humanitarnost in to, da zavrnemo to, da bi pogledali stran – vse to nas premakne malo bližje pravičnosti in svobodi. Edina stvar, ki je nemogoča in nesprejemljiva, je tišina. Tišina danes ni nevtralna. Tišina ni nevtralnost. Tišina je sodelovanje pri normalizaciji.
Zgodovina se nikoli ne spomni tistih, ki so pogledali stran. Pomni tiste, ki so se vzravnali in se uprli, ko je bilo to težko – ki so spregovorili, ko je bilo to nelagodno in ko je svet zahteval tišino. Danes imamo izbiro, ne zgolj glede Palestine, ampak glede človečnosti in človeštva, v katera verjamemo.
Ali bomo sprejeli svet, v katerem so hudodelstva lahko prenašana v živo in normalizirana? Ali pa bomo izbrali svet, v katerem je vsako življenje dragoceno, v katerem ima mednarodno pravo težo in pomen, in v katerem pravičnost ni zgolj slogan?
Vaš glas, vaša dejanja, ne glede na to, kako majhna, so del te izbire. Nevtralnost ni izbira. Tišina ni nedolžnost. Ko smo soočeni z zatiranjem, je tišina podpora.
Zato se odločite, da spregovorite. Odločite se, da boste nekaj naredili. Odločite se, da se boste postavili na stran človečnosti. Palestinke in Palestinci ne prosimo za čudeže. Želimo si tega, kar si zasluži vsak človek: pravico do življenja, pravico, da sanjamo, in da lahko obstajamo v dostojanstvu. In prihodnost nas bo vse sodila po tem, kako se bomo odzvali in kaj bomo naredili sedaj.
Pravičen svet ne gradijo močni ljudje. Zgradimo ga tisti, ki zavrnemo, da bi bili tiho.
* Besedilo je povzeto po govoru, ki je bil prebran na protestu proti nadaljujočemu se genocidu v Gazi v Ljubljani, 29. novembra 2025.