Letošnji festival Fabula bo potekal pod sloganom “(so)odgovorni”.
Kot so zapisali na spletni strani založbe, ki organizira festival, le-ta “v središče postavlja temeljno vprašanje naše dobe: kako sobivati in delovati v svetu krize zaupanja, razkroja resnice in vseprisotnega občutka nemoči?”, program pa naj “odpira razmislek o odgovornem odnosu – do jezika in pripovedi, do zgodovine in spomina, do narave in telesa ter do drugega človeka”.
Slogan s to razlago vred je za naš čas gotovo primeren, kakor je bil primeren tudi lanski, “izkrivljena resničnost”, po predlanskem, precej zimzelenem “kar nas oblikuje”.
Kleč je v izvedbi.
Odgovoren odnos do zgodovine in sedanjosti terja razmislek o tem, kdo dobi besedo o njiju – in kdo ne. Drugače zlahka sodelujemo v izkrivljanju resničnosti, ki nedvomno oblikuje medijske in politične diskurze okrog nas – in s tem oblikuje pristajanje na neodgovorne politike, ki krojijo distopično sedanjost in prihodnost.
Festival Fabula se kot literarni festival, ki se predstavlja za družbeno ozaveščenega in reflektiranega, z naravnost gimnastično spretnostjo izmika palestinskim pisateljem in pisateljicam.
Pa ne gre za to, da v letu 2026 ne bi mogli imeti – tudi angažiranega – manjšega mednarodnega festivala brez prisotnosti palestinskih literarnih osebnosti. A zaporedne edicije brez njih v času, ko v živo spremljamo izraelski genocid v Gazi v dejavnem sosponzorstvu ZDA in več evropskih držav, ki se izvaja tudi na ravni narativov in je postal nevralgična točka tudi v evropskem kulturnem polju, so vse bolj videti kot izbira v prid lagodju. A seveda, bera šestih festivalskih knjig se hitro zapolni.
Mar ne?
A festivalu Fabula je letos pod sloganom (so)odgovornosti uspela posebna pirueta: Palestina bo, le Palestink in Palestincev ne bo. Oziroma bodo tam samo kot literarni liki. O njih bodo kot o literarni materiji govorili izključno drugi.
Konkretno: Colum McCann. Ne gre za to, da McCann ne bi bil dober pisatelj ali da ne bi mogel pisati o “izraelsko-palestinskem vprašanju”. Niti ne gre le za oceno Susan Abulhawe – sijajne palestinske pisateljice, ki bi jo festival zlahka povabil, pa je ni –, da je Apeirogon “še en kolonialni spodrsljaj”, ki “mistificira kolonizacijo Palestine kot ‘zapleten konflikt’ dveh enakovrednih strani”. Drži, vsi palestinski literati in literatinje McCannovega romana niso brali enako kot Susan Abulhawa; ugovarjal ji je denimo Raja Shehadeh. In to bi lahko bil resnično zanimiv pogovor o literarnih re-prezentacijah Palestine in njene zgodovine, ki bi v središče postavil palestinske perspektive in njihovo raznolikost. Sicer pa bi zdaj tudi ta verjetno potekal drugače kot pred genocidom, ko sta tako Susan Abulhawa kot Raja Shehadeh pisala omenjena komentarja McCannovega romana.
Gre za to, da izbira tega romana ta trenutek – in še pod naslovom (so)odgovornosti – deluje kot še ena strategija “obojestranjenja” izrazito asimetrične situacije kolonialnega nasilja in genocida. In vemo, komu gre na roko drža nevtralnosti med zatiralcem in zatiranim.
Obenem letošnja izbira situacijo še udobno abstrahira, s tem pa festivalski ekipi in poslušalstvu prihrani nelagodno soočanje s sogovornico ali sogovornikom, ki se jima je ta zgodovina morda neposredno vrezala v telo in v telesa bližnjih, vsekakor pa globoko in boleče v tkivo njunih skupnosti. Namesto tega nam festival v času genocida servira zgodbo – samo po sebi povsem legitimno – o dejanskem prijateljstvu dveh dejanskih ljudi z “obeh strani”, pretvorjenih v literarna lika, upovedano in uokvirjeno od zunaj, podpisano z znanim evroameriškim literarnim imenom in objavljeno, preden je ta genocid izbruhnil in v času, ko se na Zahodu nismo tako akutno ukvarjali z naraščajočim kolonialnim nasiljem nad Palestinkami in Palestinci in njihovimi vztrajnimi odzivi nanj.
Gre za to, da je festival Fabula v trenutnem kontekstu – ko kolonialna sila v asimetričnem “konfliktu” sistematično in do skrajnosti odreka človeškost koloniziranim Palestinkam in Palestincem, pretežni del mednarodnih medijev pa to servisira tako, da Palestinkam in Palestincem odreka besedo, jih zamejuje v skrajno ozek okvir izrekljivega ali jim, in zgolj njim, narekuje “deradikalizacijo” – kot edino perspektivo na to temo ponudil knjigo … avtorja, ki ni Palestinec. O prijateljstvu.
Kumbaja, kot je ironično zapisala Susan Abulhawa. In pojasnila – že leta 2020:
“Višek hinavščine je trditi, da so v okoliščinah neizmerne asimetrije moči zgodbe o individualnih odnosih kar koli drugega kot spremljevalne točke, namenjene normalizaciji, prav gotovo pa ne predstavljajo izziva mahinacijam, ki podpirajo strukturno zatiranje.
Analogije lahko potegnemo tudi z apartheidsko Južno Afriko in bantustani, ali z Belgijo in Kongom, ali z nacistično Nemčijo in varšavskim getom, ali s kukluksklanom v Mississippiju. Navsezadnje so imeli tudi člani teh odvratnih institucij družine, kajne?
[…]
Jasno je, da je McCann veliko raziskal in opravil tudi dolge pogovore z glavnima likoma v tej knjigi, in morda je to, da je predstavil resnično zgodbo, njegov poskus izogibanja etičnim čerem v zvezi s prisvajanjem. Vendar knjiga nosi splošno kolonialno sporočilo ekvivalentnosti, ki gre na mlin sionistični propagandi. Tako kot je Jared Kushner prebral 25 knjig [o Palestini in Izraelu] in mislil, da je zato že kvalificiran, da sklene ‘posel stoletja’, ‘rešitev’, ki bo po godu ‘vsem stranem’ v ‘konfliktu’.”
Eno je, da se kot založba odločiš, da je McCannov roman odlično napisan in da ga hočeš izdati. Navsezadnje se bo tudi dobro prodajal, pa še Steven Spielberg je odkupil filmske pravice …
Drugo pa je, v kakšen kontekst ga zapakiraš in za koga ali za katera dela zato v programu zmanjka prostora. In koga ter kaj s tem izdaš. Stvar (so)odgovornosti pač.