V skupini, ki povezuje različne akademske, aktivistične in kulturne pozicije z raznolikimi zgodovinami delovanj, raziskovanj in politične angažiranosti, smo se odločili, da v času aktualnih kriz poskusimo vzpostaviti tudi prostor refleksije in predlogov za konkretne možnosti študija, delovanja in podpore palestinskim študentom in študentkam.
Dosje Palestina in Slovenija ne nastaja kot zaključena ali celovita zgodovina, temveč kot odprt in nujno nepopoln arhiv intervencij, pobud, izjav in praks solidarnosti, ki so se v slovenskem prostoru razvijale skozi čas in segajo celo v čas Gibanja neuvrščenih. Primerov je veliko – razpršenih med akademskimi institucijami, aktivističnimi skupinami, posameznicami in posamezniki, kulturnimi delavkami in delavci ter Palestinkami in Palestinci, ki živijo v Sloveniji in že leta opozarjajo, zahtevajo in prosijo za osnovno humanitarno, politično in človeško odzivnost.
Pobuda za ta dosje izhaja iz situacije, ki se je po letu 2023 zaostrila do točke množičnega, vsakodnevnega uničenja civilnega življenja v Gazi, sistematičnega razkroja infrastrukture in pogojev za preživetje, ter do razširitve stopnjevanja nasilja tudi na druge dele okupiranega in obleganega palestinskega ozemlja. V takšnih razmerah vprašanje ni le politično, temveč temeljno etično: kako se odzvati, ko so sistemi zaščite življenja razpadli ali so ti sistemi sami soudeleženi v uničevanje življenj.
Cilj ni ustvariti enotno naracijo ali dokončno razlago, ampak prekiniti amnezijo prostora, ki pogosto posamezne pobude privatizira ali jih izbriše iz skupnega spomina. Pokazati želimo kontinuiteto: da današnje pobude niso izolirane, temveč del polja daljših bojev, zastojev, prekinitev in ponovnih začetkov.
Ta dosje zato deluje kot orodje spomina in orientacije – da bi lahko razumeli, kaj je bilo že storjeno, kje so se odpirale možnosti, kje so se zapirale in kako je mogoče v sedanjosti misliti nadaljnje oblike delovanja. Ne gre za zaključek, temveč za začetek beleženja, ki se zavestno odpoveduje amneziji in fragmentaciji.
Ne začenjamo zgodovine niti je ne zaključujemo, poudarjamo nadaljevanja, ki prekinjajo logiko pozabe in dekontekstualiziranih ‘izjemnih dogodkov’. Slovenski prostor ima tendenco, da vsako iniciativo obravnava kot izoliran dogodek. To briše nadaljujoče se boje, razprave in politične prekinitve ter poskuse artikulacije solidarnosti.
Kar je bilo storjeno, ni mogoče izbrisati; kar še ni bilo storjeno, pa ostaja odgovornost sedanjosti.