Predavateljica, ki poučuje francoski in italijanski jezik in kulture, Polona Oblak, je svojo poklicno pot začela kot tuja asistentka francoščine v Slovenski vojski, nato je prevajala pri Evropski komisiji v Luksemburgu in zatem je slabih pet let delala kot predstavnica in koordinatorka nevladne organizacije Bambini nel deserto ONLUS v Maroku. Francoščino je poučevala tudi na Alliance Française de Durango in na Universidad Mundial de La Paz v Mehiki. Raziskovalno se osredotoča na frankofone kulture, sociolingvistiko in berberski jezik. Marca 2020 je nastopila delovno mesto asistentke za francoski jezik na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, septembra istega leta pa še asistentke za italijanski jezik na Univerzi EMUNI v Kopru.
Kaj je vaše področje dela na Univerzi EMUNI?
Predvsem vodenje in razvoj mreže EMUNI. EMUNI ni tipična univerza, kot jih poznamo v Sloveniji. EMUNI je ena izmed dveh projektnih univerz Unije za Sredozemlje, ustanovljena leta 2008 v okviru Barcelonskega procesa kot univerza in kot mreža univerz, kot most med severnim in južnim bregom Sredozemlja. To pomeni, da so profesorji iz univerz, ki so del mreže, vključeni v študijske programe EMUNI, prav tako pa se dejavnosti izvajajo tudi znotraj mreže.
Je EMUNI zasebna institucija ali javna?
EMUNI deluje v okviru slovenskega visokošolskega sistema. Financira nas Ministrstvo za visoko šolstvo in inovacije. Ustanovljeni smo bili kot projekt EU in delujemo pod okriljem Unije za Sredozemlje. Od leta 2024 smo vključeni kot univerza v javni univerzitetni sistem in smo del rektorskega kolegija slovenskih univerz. Zahvala gre sedanjemu predsedniku dr. Radu Bohincu. Cilj je Univerzo EMUNI vzpostaviti kot pomembno mesto v univerzitetnem prostoru Slovenije in mednarodno, z različnimi iniciativami. Med drugim sodelujemo tudi s palestinskimi univerzami, ena izmed naših iniciativ je projekt obnove Gaze, povezan z vprašanjem obnove visokošolskega sistema tam.
Kako je Univerza EMUNI prišla do tega, da razvija programe za študente in študentke iz kriznih območij? Omenili ste iniciative in vključevanje palestinskih študentov in študentk v programe Univerze EMUNI.
Programi Univerze EMUNI niso bili razviti posebej za študente iz kriznih območij. Magistrski in doktorski programi se izvajajo v angleščini kot ‘blended learning’. Predavanja v okviru akademskega leta potekajo na daljavo, torej online, delno pa v živo, kar omogoča vključevanje študentov iz kriznih območij. Lep primer je naš študent Saleh Saleh z okupiranega Zahodnega brega. Čeprav nisem njegova mentorica, sem bila do pred kratkim koordinatorka magistrskega študijskega programa, v katerega je vključen, Intercultural Business Communication. Spodbujala sem ga, da je prišel, in mu pomagala pri postopku pridobitve vize.
Omenili ste dva pomembna dogodka oziroma iniciativi.
Da, vpisali smo prva dva študenta, ki sta prišla v okviru pilotnega projekta Education Pathways, ki poteka z UNHCR. Gre za vključevanje podiplomskih študentov, ki imajo status azila v določeni državi. Začeli smo s Turčijo. Lani smo vključili dva študenta iz Sirije, ki sta imela azil v Turčiji. Letos smo jih vključili pet.
Prva študenta sta prejela štipendijo Ad Future, Univerza EMUNI pa je odobrila oprostitev plačila šolnine. To ni zanemarljivo. Tudi letos smo to izvedli na enak način. Vsi študenti delajo preko študentskega servisa. Tako prihaja do integracije v slovensko družbo, kar je zame zelo pomembno. Seveda so prisotne tudi določene težave, saj gre za novo kulturo, nov jezik in nov visokošolski sistem, vendar se študenti uspešno vključujejo v slovenski prostor in dosegajo dobre rezultate na izpitih.
Pri tem imajo pomembno vlogo tako profesorji kot administracija, razvija pa se tudi druga generacija študentov, kar je posebej pomembno z vidika enakosti in vključevanja. Prvi študenti so prihajali iz Sirije, prav tako tudi drugi, zdaj pa se vključujejo tudi študenti iz Irana, Jemna in Afganistana.
Druga iniciativa temelji na sodelovanju s slovenskima ministrstvoma za zunanje zadeve in za visoko šolstvo in inovacije ter na projektu obnove Gaze. Gre za dva dokumenta, pripravljena skupaj s palestinskimi univerzami v naši mreži in z Ministrstvom za visoko šolstvo v Palestini. Informacije o potrebah palestinskih univerz smo pridobili preko ankete, na podlagi katere smo pripravili zapis, ga poslali ministrstvu v Palestini in prejeli njihov odziv ter dopolnitev. Nato smo dokument posredovali obema slovenskima ministrstvoma, da bi spodbudili nadaljnje korake, predvsem na ravni predsednice, dr. Nataše Pirc Musar, in g. Edvina Skrta z direktorata za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na zunanjem ministrstvu.
Ali imate stik s sistemom univerz v Palestini? Imate dostop do teh javnih institucij?
Seveda. Kontakte z njimi imam prek spletnih sestankov in aplikacij za komuniciranje, saj sodelujemo pri pripravi projektov, konferenc, pri dejavnostih, ki so povezane z EMUNI mrežo, in pri poletnih šolah ali Erasmus+ mobilnostih.
Kaj ponujate v smislu podpore? Kako to deluje v praksi?
Naj omenim Erasmus+, ki omogoča izmenjave profesoric in študentov. Pripravljamo programe za profesorje in profesorice. To je projekt K171 za regijo MENA – Bližnji vzhod in Severna Afrika. Pogoj je podpisan medinstitucionalni sporazum za pet let. Sodelujoči so izbrani na podlagi razpisa in interne selekcije s pomočjo komisije, najprej na njihovih univerzah, nato še pri nas na EMUNI.
Sredstva so omejena in izbirati je treba pravično. Pomembno je, da v Palestini nimamo neposrednega stika z Gazo, vendar palestinske univerze, zlasti Birzeit, zelo pomagajo pri izobraževanju študentov in študentk tam. Študentke in študenti iz Gaze bi morali imeti možnost nadaljevanja študija tudi v tujini, a je zaradi administrativnih postopkov, vizumov in logistike to težko.
Postopki vključujejo slovensko predstavništvo v Ramali, trenutno preko švicarskega predstavništva, ki je izjemno glede sodelovanja in dostopnosti. Vendar morajo biti dokumenti poslani v originalu, kar povzroča dodatne stroške in zamude. Potovanje je pogosto možno preko Jordanije, vendar prihaja do zapletov, zaprtij letališč in težav z vizumi.
Financiranje prihaja iz Erasmus+ preko CMEPIUS, ki podpirata študentke in študente. Organizirali smo tudi poletne šole in gostili palestinske študente in študentke, del sredstev smo v teh primerih pridobili preko sponzorjev. Veliko stvari trenutno poteka neformalno, preko osebnih mrež in prenosa dokumentov.
Gre za izjemen angažma posameznic in posameznikov, ki vam je mar. Bi bilo možno to razviti v bolj strukturiran model, ki bi ga uporabljali v okviru javnega univerzitetnega šolstva?
Če bi Slovenija imela delujoče predstavništvo tam, bi bilo veliko lažje. Treba bi bilo izboljšati vizumske postopke in akademske izmenjave, ker so trenutne povezave omejene.
Kaj je pomen vsega tega za prihodnost? Kakšen pomen bi imela strukturna rešitev, da bi se sistematično vpisovalo določeno število študentov in študentk iz Palestine na slovenske univerze?
Ločila bi dva tipa študentov. Prvi so tisti, ki pridejo na poletne šole EMUNI – pridejo za en teden in dobijo možnost odmika, refleksije in morda hipnega oddiha od realnosti, iz katere prihajajo. Nikoli nismo imeli ‘težav’, da bi kdo želel ostati – želijo si vrnitve domov.
Druga skupina so študenti, kot so Saleh, Yazan in Tasneem Dar Yusef, za katere je študij možnost preživetja in prihodnosti. Nekateri bi želeli ostati, vsi bi želeli živeti v miru in graditi prihodnost. Imamo tudi študentko, ki zaradi posebnih okoliščin še ni mogla priti, kar odpira tudi vprašanje enakopravnosti spolov. Pomembno je, da imajo študentje in študentke, ki zaključijo študij na EMUNI, že predhodno zaključeno izobrazbo – so pravniki, inženirji in visoko kvalificirani kadri, ki znanje prinašajo in odnašajo ter s tem prispevajo k prihodnji obnovi in razvoju povsod.