Ajoj, nekateri se pred trgovinami še vedno prepiramo, katera stranka “komu pripada” in kdo je komu kaj dal, medtem pa nam mladina umira na ulicah.

25. maja sem imela rojstni dan. In sama sebi sem podarila največje darilo. Z izjemno prijaznim fantom sva rešila življenje mladeniču, staremu približno dvajset let. Predoziral se je s kokainom in heroinom – tako imenovano “boulo«”Fak. Hvala Bogu me ni bilo strah pristopiti k človeku, ki je bil praktično mrtev. Oziroma na pol mrtev. Takoj je dobil nalokson (antidot, ki blokira in izniči učinke opioidov, op. Kralji ulice), ki ga zaradi takšnih primerov nosim s seboj. In tokrat je prišel prekleto prav. Ker drugače … Ne želim niti pomisliti, kako bi se končalo.

Skupaj sva ga oživljala. Prišel je rešilec. Fant je ostal živ. Bog moj, kakšna preizkušnja. In kakšna bolečina. Ne razumem, kaj se dogaja. Zakaj toliko mladih trpi. Kje smo odrasli? Kje so starejši, ki bi jim pokazali, da obstajajo tudi druge poti? Ta fant se je skoraj ubil. Kar tako. Kot da bi verjel, da obstaja popravni izpit. Pa ga ni. Dragi mladi, ni popravnega izpita. Ko umreš, ostaneš mrtev. Za seboj pustiš družino, prijatelje, vse osebe, ki te imajo rade. In že sama misel na to boli.

“Splošni populaciji” želim sporočiti, da se ne bojte vprašati človeka, ali je v redu. Ne bojte se pristopiti. Ne bojte se pomagati. Včasih je dovolj le eno vprašanje, da nekomu rešite življenje. Mladim pa sporočam: Ne bojte se živeti, tudi ko življenje boli. Ker boli. Včasih zelo. Takšno je življenje. Ampak bolečina mine. Smrt ne.

Bodite močni. Ne obupajte. In predvsem – pazimo drug na drugega. Nikoli ne vemo, kdaj bo nekdo potreboval našo pomoč.

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni različici objavljen v julijski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}