Branislava Vičar je doktorica jezikoslovja in izredna profesorica za slovenski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Med letoma 2019 in 2023 je bila predstojnica Oddelka, trenutno pa na Oddelku vodi doktorski študijski program Slovenistične študije. Raziskovalno se ukvarja s kritično diskurzivno analizo, kritičnimi animalističnimi študijami, sociolingvistiko, kvir jezikoslovjem in večkodno analizo. Njene nedavne objave vključujejo refleksije antropocentrizma, materialistično ekokritiko, narative antropocena, konceptualizacijo kvir in živalskih subjektivitet in transspolno vključujoč jezik. V času pretekle vlade je bila imenovana za članico Komisije za enake možnosti na področju znanosti pri Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Bila je tudi predsednica komisije za pripravo načrta enakosti spolov na Univerzi v Mariboru za obdobje 2026–2030.
Kje je meja, pri kateri univerza zaradi molka ne ostane več zgolj opazovalka, temveč postane soudeležena pri ohranjanju nepravičnosti? Kdaj je njena dolžnost, da politično ukrepa?
Univerza postane soudeležena pri ohranjanju nepravičnosti, ko se ob grožnji družbeni pravičnosti sklicuje na institucionalno nevtralnost. S tem, ko se predstavlja kot nevtralna institucija, se postavlja v navidezni položaj zunaj družbe ter se distancira od svojih moralnih in političnih odgovornosti. Vendar pa univerze niso slonokoščeni stolpi, ampak del družbe in mesta moči, ki lahko prispevajo k utrjevanju sistemov nasilja ali pa postanejo infrastruktura za kolektivno osvoboditev. Dolžnost članic_ov akademske skupnosti je, da se borimo za slednje in vztrajamo, da univerza uresniči svoj osvobodilni potencial.
Univerza je eden redkih javnih prostorov, kjer obstaja možnost za vzgajanje kritično mislečih posameznic_kov in moč, da jih opremi s političnim pogumom za delovanje proti sistemom zatiranja. Ko se tej vlogi odpove v imenu institucionalnega udobja ali navidezne nevtralnosti, se ne odpove le svoji politični odgovornosti, temveč tudi svoji etični in epistemski integriteti. Če institucija ob izraelskem genocidu nad palestinskim prebivalstvom izbere molk, svoje študentke_e vzgaja v politični konformizem.
Mit o nevtralnosti postane še posebej očiten, če pogledamo odzive univerz na druge vojne. Po ruskem napadu na Ukrajino so številne zahodne univerze, vključno s slovenskimi, zelo hitro izrazile podporo Ukrajini, sprejele izjave solidarnosti, vzpostavile štipendijske programe in javno obsodile agresijo. Ob sistematičnem uničevanju Gaze, vključno s popolnim uničenjem vseh tamkajšnjih univerz, pa se te iste institucije sklicujejo na nevtralnost. Ta dvojna merila niso naključje, ampak odraz razmerij moči in geopolitičnih interesov, ki oblikujejo institucionalne prioritete. Nevtralnost v takšnih primerih ni odsotnost političnega stališča, ampak politična izbira, ki določa, kateri narativi in katera življenja so vredna priznanja in zaščite.
Kaj je bilo doslej storjeno – tudi na simbolni ravni – za študentke in študente iz Palestine, ki bi želeli priti na Univerzo v Mariboru in si tukaj ustvariti vsaj nekaj varnosti, življenja in upanja?
Za študentke_e iz Palestine doslej ni bilo sprejetih konkretnih podpornih ukrepov. Univerza v Mariboru je sicer ob vojni v Ukrajini pokazala, da zmore v kriznih razmerah hitro vzpostaviti sistemske oblike podpore. Poleg javne obsodbe napada na Ukrajino in izražene solidarnosti je ukrajinskim študentkam_om omogočila nadaljevanje študija, sprejela ukrepe za njihovo vključevanje in finančno podporo. Ukrajinskim visokošolskim učiteljicam_em in raziskovalkam_cem je odprla možnosti za pedagoško in raziskovalno delo. To kaže, da ne gre za vprašanje institucionalnih zmožnosti, temveč političnih odločitev in institucionalnih prioritet.
Pomembno izhodišče za delovanje v smeri podpore palestinskim študentkam_om predstavlja novi akcijski načrt Enakost spolov, raznolikost in vključevanje: akcijski načrt Univerze v Mariboru za obdobje 2026–2030, ki vključuje poseben cilj o odzivanju univerze na krizne situacije. Med ukrepi predvideva tudi preučitev možnosti vpisa študentk_ov, ki zaradi vojnih razmer ne morejo študirati v svojih državah, ter organiziranje dogodkov, namenjenih razumevanju globalnih kriz in spodbujanju solidarnosti. Ta cilj presega običajno zasnovo načrtov enakosti spolov, kot jih opredeljujejo Smernice programa Obzorje Evropa. Ti načrti so praviloma osredotočeni na merljive kazalnike in politično omejene ukrepe, kot je zastopanost žensk na vodstvenih in odločevalskih položajih. Z vključitvijo cilja o odzivanju na krizne situacije akcijski načrt odpira širše vprašanje družbene odgovornosti univerze in mednarodne akademske solidarnosti. Od vodstva Univerze v Mariboru pričakujem, da ta cilj ne bo ostal zgolj zapis v strateškem dokumentu, ampak izhodišče za konkretno delovanje.
Izpostavila bi tudi, da je rektor Univerze v Mariboru v odgovoru na dopis študentk_ov in zaposlenih na Univerzi v Mariboru zatrdil, da mariborska univerza ne pristopa k novim konzorcijem v okviru programa Obzorje Evropa, v katerih sodelujejo izraelske institucije. Ta poteza je zelo pomembna z vidika spodkopavanja materialnih pogojev izraelskega univerzitetnega sistema, ki omogočajo projekt izraelskega naseljenskega kolonializma, saj Obzorje Evropa predstavlja temeljni vir financiranja izraelskega univerzitetnega sistema.
Če bi Univerza v Mariboru prekinila sodelovanje z izraelskimi institucijami, kako zagotoviti, da takšna odločitev ne bi ostala zgolj simbolna, temveč bi postala del širše etične politike univerze?
Prekinitev sodelovanj z izraelskimi univerzami že sama po sebi ni zgolj simbolna gesta, ampak zadeva materialne pogoje delovanja izraelskega univerzitetnega sistema. Zahodni akademski sistem mu že desetletja omogoča dostop do financiranja, znanstvenih objav, skupnih raziskovalnih projektov, programov študijske mobilnosti in mednarodnih akademskih mrež. Primerljivega sodelovanja s palestinskimi univerzami ali z drugimi visokošolskimi institucijami na Bližnjem vzhodu ni.
Pozive k akademskemu bojkotu v akademski skupnosti pogosto spremlja pomislek, da akademski prostor ni odgovoren za ravnanje države Izrael oziroma da akademske sankcije niso učinkovita strategija za doseganje političnih sprememb. Takšen pomislek pogosto izhaja iz nezadostnega poznavanja globoke in celovite prepletenosti izraelskih univerz z državo, varnostnim aparatom in vojaško industrijo. Palestinska kampanja za akademski in kulturni bojkot Izraela (PACBI) je že leta 2004 izraelske univerze opredelila kot enega ključnih stebrov izraelskega režima zatiranja Palestink_cev in pozvala k institucionalnemu akademskemu bojkotu, ki je postal temeljni poziv gibanja BDS.
Kot pokaže izraelska antropologinja Maya Wind v knjigi Towers of Ivory and Steel, izraelske univerze že od svoje ustanovitve predstavljajo sestavni del infrastrukture naseljenskega kolonializma. Načrtovane in strateško umeščene so tako, da podpirajo razlaščanje Palestink_cev, razvijajo orožje in tehnologije za operacije v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu. Izraelski akademiki, ki sodelujejo z vojaškim vodstvom države, pa so oblikovali filozofske in pravne temelje vojaških doktrin, strategij in taktik, ki jih mednarodne organizacije za človekove pravice prepoznavajo kot vojne zločine.
Prav zato prekinitev sodelovanja s temi institucijami ni zgolj etično vprašanje. Gre za politično strategijo ustvarjanja globalnega pritiska na izraelsko državo, da začne s procesom dekolonizacije in odpravo režima apartheida. V zadnjem času vse več univerz prepoznava nujnost ukrepanja, na katero Palestinke_ci opozarjajo že več kot dvajset let. Gibanje BDS izpostavlja, da je število univerz, ki omejujejo ali prekinjajo institucionalno sodelovanje z izraelskimi univerzami, večje kot kadar koli doslej. Ta premik je rezultat dolgoletnega organiziranja študentk_ov, raziskovalk_cev in drugih članic_ov akademske skupnosti, ki od univerzitetnih vodstev zahtevajo umik institucionalne podpore izraelski genocidni politiki. Odzivi univerz se zato vse bolj premikajo od izjav solidarnosti h konkretnim institucionalnim ukrepom, kot so pregledi raziskovalnih partnerstev, prekinitev sodelovanja z izraelskimi univerzami ter umik naložb iz podjetij, povezanih z izraelsko vojaško industrijo. Med najbolj odmevnimi primeri je odločitev Španske rektorske konference, ki združuje 76 univerz, da podpre začasno prekinitev sodelovanja z izraelskimi univerzami, ki sodelujejo pri kršitvah mednarodnega humanitarnega prava. Moči tega kolektivnega akademskega organiziranja nikakor ne gre podcenjevati, saj je evropsko projektno financiranje, zlasti iz programa Obzorje Evropa, ki ga izraelski akademiki_čarke imenujejo “življenjska žila”, ključno za delovanje izraelskega univerzitetnega sistema in za njegovo sodelovanje v vojnih zločinih.
Vendar pa je treba poudariti, da akademski bojkot sam po sebi ni vrednota, temveč ena od možnih taktik, h kateri so pred več kot dvajsetimi leti – in ponovno leta 2023 – izrecno pozvali Palestinci_ke. Torej skupnost, ki jo nasilje naseljenskega kolonializma neposredno prizadeva. Protikolonialna gibanja po svetu uporabljajo različne strategije in taktike, te se spreminjajo glede na zgodovinski in družbeno-politični kontekst. Širša etična politika univerze bi zato morala temeljiti predvsem na solidarnosti s skupnostmi, ki so izpostavljene imperialnemu in kolonialnemu nasilju, ter njihove pozive obravnavati kot legitimno izhodišče za institucionalno delovanje.
Ko bomo čez čas pogledali nazaj v zgodovino – katero konkretno spremembo bi morali videti na Univerzi v Mariboru, da bi lahko rekli, da poziv glede Gaze ni ostal zgolj moralna izjava, temveč je privedel do nove univerzitetne politike?
To vprašanje ne zadeva zgolj institucionalne politike univerz, temveč celotno akademsko skupnost in njen epistemološki okvir. Če naj poziv glede Gaze ne ostane zgolj moralna izjava, mora voditi v dekolonizacijo mišljenja – v proces prepoznavanja in razgrajevanja kolonialnih okvirov, ki oblikujejo hierarhije znanja. To pomeni odpiranje prostora različnim horizontom vednosti in razumevanja, ki jih prevladujoča akademska in medijska okolja pogosto marginalizirajo ali jim odrekajo legitimnost.
To od akademske skupnosti zahteva, da si zastavi nekaj temeljnih vprašanj: kdo proizvaja znanje, katere institucije in discipline ga legitimirajo ter čemu znanje služi in kdo ima od njega koristi. Hkrati zahteva preizpraševanje lastnih načinov produkcije in legitimacije znanja, da ti ne bi delovali kot mehanizem izbrisa in utišanja določenih glasov in vednosti. Takšen premik spodbuja raziskovanje, ki odpira prostor epistemski raznolikosti, vključno s palestinskimi vednostmi, ter priznava tako raziskave o naseljenskem kolonializmu v Palestini kot tudi dekolonialne prakse palestinskega odpora kot sestavni del institucionalnega znanja. Palestinske raziskovalke_ci namreč že desetletja opozarjajo na omejitve produkcije znanja in marginalizacijo palestinske kritične epistemologije v zahodnem akademskem prostoru.
Kadar zahodne univerze marginalizirajo palestinsko produkcijo znanja in dekolonialne pristope ali jih obravnavajo kot politično pristranske in zato manj legitimne, sodelujejo pri praksah, ki reproducirajo kolonialno nasilje tudi zunaj območja neposrednega vojaškega uničevanja. Kolonialne oblasti namreč izobraževanje razumejo kot grožnjo, saj produkcija znanja odpira prostor političnega odpora in emancipacije. Prav zaradi svoje emancipatorne moči postane produkcija znanja osrednja tarča kolonialnega nasilja, zatiranje izobraževanja pa eno temeljnih orodij kolonialnega nadzora. To logiko razkriva tudi izraelski naseljenski kolonializem, katerega cilj je onemogočiti nadaljnji fizični obstoj ter intelektualno in politično prihodnost palestinske družbe. Ker država Izrael palestinsko izobraževanje razume kot eno ključnih sil palestinskega osvobodilnega boja in zato kot grožnjo svoji oblasti, sta izbris palestinske produkcije znanja in uničevanje palestinskih izobraževalnih ustanov sestavni del projekta naseljenskega kolonializma. Sistematično uničevanje univerz, šol, knjižnic, arhivov ter množično pobijanje palestinskih akademičark_kov nista zgolj posledica vojne. Predstavljata doslej neprimerljiv poskus palestinskega epistemicida – sistematičnega uničevanja materialnih, institucionalnih in kulturnih pogojev za produkcijo, ohranjanje in prenos palestinskega znanja. Zato ne gre zgolj za napad na izobraževalne ustanove, temveč na samo možnost, da kolonizirana družba proizvaja, ohranja in posreduje lastno vednost.
Odgovor na to vprašanje zato vidim na dveh medsebojno povezanih ravneh: na ravni univerzitetnih vodstev in na ravni članic_ov akademske skupnosti. Odgovornost univerzitetnih vodstev presega zgolj humanitarni odziv. Zahteva oblikovanje politik, ki varujejo pogoje za produkcijo, ohranjanje in prenos znanja. To vključuje vzpostavljanje različnih podpornih shem za palestinske študentke_e ter raziskovalke_ce, ki omogočajo nadaljevanje študija oziroma raziskovalnega in pedagoškega dela. Univerze lahko – tudi prek krovnih organizacij – oblikujejo pobude za sistemske rešitve, posamezne oblike podpore pa lahko uresničijo tudi same, ne da bi bile pri tem odvisne od sprememb državne politike. Odgovornost univerz hkrati pomeni ustvarjanje akademskega prostora, v katerem imajo palestinske vednosti enakovredno mesto. S tem se prispeva k odpravljanju epistemske marginalizacije ter vzpostavlja pogoje za ohranjanje in prenos znanja, ki ga kolonialno nasilje želi izbrisati.
Dekolonizacija mišljenja zahteva tudi dejavno vlogo članic_ov akademske skupnosti. Če želimo preseči zgolj občasne in pogojne odzive na posamezna grozodejstva in graditi dolgoročno dekolonialno zavezanost, je nujno, da reflektiramo tudi lastno raziskovalno in pedagoško delo. Ker je kritično mišljenje temeljno orodje, s katerim lahko prepoznamo in razgradimo kolonialne vzorce mišljenja, je nujno poudariti, kako veliko odgovornost imamo članice_i akademske skupnosti pri razvijanju kritičnega mišljenja študentk_ov, še posebej če v klopeh sedijo generacije bodočih učiteljic_ev. Učiteljice_i ne posredujemo le znanja, temveč soustvarjamo načine razumevanja sveta in osvetljujemo okvire, skozi katere študentke_i presojajo družbeno realnost. Zato je nujno, da z njimi spregovorimo o pomenu kritičnega mišljenja, zavračanja konformizma ter upiranja nepravičnosti, kjer koli se ta pojavi.
Kako si predstavljate prihodnost akademske solidarnosti? Naj Univerza v Mariboru postane prostor zaščite za ogrožene študente in študentke z vsega sveta, tudi če to zahteva spremembe finančnih prioritet, kadrovskih odločitev in raziskovalnih partnerstev?
Vprašanje prihodnosti akademske solidarnosti je pravzaprav vprašanje prihodnosti univerze. Kot opozarja Henry Giroux, je neoliberalna preobrazba univerze njeno poslanstvo podredila tržni logiki in korporativnim prioritetam ter s tem oslabila njeno vlogo javne institucije, zavezane javnemu dobremu, kritičnemu mišljenju in družbeni odgovornosti. V takšnem institucionalnem okviru tudi akademska solidarnost pogosto postane zgolj pogojna, podrejena logiki upravljanja institucionalnega ugleda. Sprejemljive postanejo predvsem tiste oblike solidarnosti, ki ne postavljajo pod vprašaj obstoječih razmerij moči in ostajajo znotraj institucionalne cone udobja. To se jasno kaže v institucionalnih izjavah, ki spremljajo genocid v Palestini. Te prepogosto odražajo razvodenelo obliko solidarnosti – izražajo zgolj sočutje, ne da bi odprle vprašanja institucionalne soudeleženosti ali se zavezale h konkretnim institucionalnim spremembam. Tudi jezik številnih solidarnostnih izjav krepi zahodno hegemonsko uokvirjanje izraelskega naseljenskega kolonializma, v katerem je palestinski osvobodilni boj prikazan kot simetrični “konflikt”, kar prikriva materialno realnost palestinskega razlaščanja in etničnega čiščenja.
V času, ko se Palestinke_ci borijo za osvoboditev izpod naseljenskega kolonializma, vojaške okupacije in apartheida, je solidarnost izjemnega pomena, saj – kot poudarja bell hooks – “solidarnost krepi odporniške boje”. Zato si želim, da bi bila Univerza v Mariboru prostor, v katerem pobude za konkretne institucionalne ukrepe ne bi trčile ob “opečni zid”, kot Sara Ahmed metaforično opiše nevidne, a trdne institucionalne meje, ki postanejo vidne šele, ko poskušamo spremeniti ustaljene institucionalne prakse. Kritične pobude ne bi smele postati problem institucije, temveč pomemben del njenega kritičnega samopremisleka. To bi odprlo prostor za razvoj neomajne ter politično in zgodovinsko utemeljene akademske solidarnosti, s katero bi univerza dejavno podprla globalni protikolonialni boj.
Zamišljanje drugačne prihodnosti ni utopija; takšna univerzitetna praksa je na našem prostoru že obstajala. Zgodovina neuvrščene Jugoslavije in njenih praks solidarnosti z Bližnjim vzhodom kaže, da so jugoslovanske univerze v socialistični Jugoslaviji razumele akademsko solidarnost kot del svoje javne in protikolonialne odgovornosti. Solidarnost s Palestino in državami Bližnjega vzhoda ni bila le deklarativna, temveč politična zaveza. Uresničevala se je s sistemskim podeljevanjem štipendij, sprejemanjem študentk_ov z Bližnjega vzhoda in z neposredno podporo procesom dekolonizacije. Prihodnosti akademske solidarnosti ne vidim kot nostalgijo po preteklosti, temveč kot ponovno zavezanost univerze javnemu dobremu, dekolonizaciji in brezpogojni akademski solidarnosti.
Kako lahko univerza ostane prostor dialoga tudi v najbolj konfliktnih političnih razmerah ter hkrati ohrani svojo odgovornost do človekovih pravic, akademske svobode in solidarnosti?
Univerza lahko svojo odgovornost do solidarnosti ohrani le, če se odpove liberalni iluziji o nevtralnosti dialoga. V pogojih radikalne asimetrije moči – kot so naseljenski kolonializem, vojaška okupacija in apartheid v Palestini – se lahko poziv k dialogu spremeni v mehanizem, ki zabriše razlike v moči. Ustvarja namreč lažno predstavo, da gre zgolj za “konflikt” med dvema razmeroma enakovrednima stranema, ki imata obe legitimne zahteve in ju je mogoče spraviti z dialogom. Takšno uokvirjanje palestinski osvobodilni boj iztrga iz njegovega zgodovinskega in političnega konteksta. Palestinski osvobodilni boj ni zgolj nesoglasje med dvema skupnostma, temveč boj proti naseljenskemu kolonializmu, sistemski razlastitvi, režimu apartheida in genocidu. S tem ko se te razsežnosti prezre, pozivi k dialogu ustvarjajo izkrivljeno podobo razmer. Učinkovito zamegljujejo razmerja moči. Edward Said nas spominja, da je temeljna naloga intelektualca_ke osvetliti navidezno simetrijo med tako imenovanima dvema stranema ter razkriti, da “obstajata zatirani in zatiralec, žrtev in storilec; dokler tega ne prepoznamo, smo na mrtvi točki”.