Na referendumu o Zakonu o parlamentarni preiskavi smo zmagali: 51,26 % volivcev je glasovalo proti. Predlog za ukinitev prispevka za RTV Slovenija smo zavrnili z najtesnejšo možno večino: s 50,03 % glasov. Žal pa so zasevki diskriminacije in rasizma v Sloveniji tako globoki in močni, da je referendumsko podporo dobil predlog, da bi morali prejemniki socialne pomoči to odslužiti z delom v korist skupnosti, in da si “tujci” iz tretjih držav, ki živijo in delajo v Sloveniji, a niso iz članic EU, ne zaslužijo pravice soodločati o zadevah na lokalni ravni.
Pot, po kateri se fašizem premika v samo jedro slovenske družbe, je že dolga.
Razdeljenost
Referendumska nedelja ni prinesla enotne politične sodbe, ampak razdeljeno sporočilo o prihodnosti slovenske družbe. A za pustimi rezultati se odpirajo globlja vprašanja: kaj razumemo kot solidarnost, kdo pripada politični skupnosti, kako razumemo socialno državo in kako hitro lahko izključevanje postane nekaj običajnega.
Volivke in volivci so pri štirih različnih vprašanjih sprejeli različne odločitve. To ne pomeni, da je katero od sporočil manj pomembno. Vsa nakazujejo, kakšno družbo gradimo, kako razumemo odgovornost in solidarnost ter kje postavljamo mejo med legitimnimi političnimi zahtevami in izključevanjem ljudi, ki imajo najmanj možnosti, da bi vplivali na svoje življenje.
Branje avtoritarnosti
Wendy Brown je ameriška politična teoretičarka in akademičarka, ki se ukvarja s politično teorijo, demokracijo, neoliberalizmom, oblastjo in sodobnimi oblikami političnega življenja. V knjigi V ruševinah neoliberalizma: vzpon protidemokratične politike na Zahodu iz leta 2019 je analizirala premik političnega dogajanja na Zahodu v smer skrajne desnice. Čeprav ta premik poganja tudi socialno-ekonomsko nezadovoljstvo belskega delavskega in srednjega razreda, Brownova trdi, da ga hkrati oblikuje večplastni napad na demokratične vrednote, ki poteka v okviru neoliberalizma.
Wendy Brown opozarja, da neoliberalizem ni le ekonomska politika, pač pa specifična oblika racionalnosti, ki razgrajuje samo demokratično formo. Bistveno je njeno opozorilo, da se je neoliberalizem začel kot projekt deregulacije politike, ki je ustvaril pogoje za vzpon radikalne desnice, ki zahteva močno, nacionalistično in avtoritarno državo. Vse to vidimo izpisano v zavezujočem referendumu kot orodju političnega vladanja. V relaciji do Wendy Brown zavezujoči referendum beremo kot manifestacijo razgrajenega demosa. Demos – ljudstvo kot politični subjekt – oblast razgradi na “kose človeškega kapitala”, ki tekmujejo med seboj. Prav to se kaže v strukturi izidov nedeljskih referendumov: volivke in volivci niso zavzeli enotnega stališča do oblasti, ampak so pri vsakem vprašanju odločali ločeno, kot da bi šlo za individualizirane transakcije, ne pa za eno politično vizijo.
Še posebej pomembno je Brownino opozorilo, da neoliberalizem predstavlja ne rahljanje in zmanjševanje države ter njene administracije, pač pa državo, ki vdira in želi posegati v vse vidike življenja. To lahko prepoznamo v padli “politični policiji”, ki je bila program za popolno oblast nad vsakim, ki bi želel politično odločujoče delovati. To spremlja zdravorazumsko zagotovilo, da gre le za pravni vidik in da se vendar nimaš česa bati, če si pošten.
Avtoritarnih teženj ne prepoznamo samo po velikih prelomih. Pogosto se razvijajo postopoma: z zmanjševanjem zaupanja v neodvisne institucije, s političnim pritiskom na kritične glasove, z razglasitvijo nasprotnikov za sovražnike in z utrjevanjem predstave, da je pluralnost predvsem ovira pri vladanju.
Vseeno pa bi bilo nevarno razglasiti za avtoritarizem vsako politično nasprotovanje, vsak spor o pristojnostih ali vsak nepriljubljen ukrep. S tem bi se avtoritarizem kot pojem izpraznilo, zabrisalo pa bi se tudi razliko med običajnim demokratičnim konfliktom in dejanskim spodkopavanjem demokratičnih temeljev in pravil.
Presojati moramo ravnanja. Ali oblast spoštuje neodvisnost sodstva? Ali sprejema nadzor nad svojim delom? Ali varuje pravice manjšin tudi takrat, ko to ni politično priljubljeno? Ali dopušča kritiko? Ali javne institucije delujejo po strokovnih merilih ali postajajo podaljšek strankarskih interesov?
Avtoritarna paradigma ni omejena na eno ideološko oznako. V različnih oblikah se lahko pojavi povsod, kjer se moč začne dojemati kot pravica do samovoljnega ravnanja. Bistveno zato ostaja vprašanje: kako zagotoviti, da lahko parlament učinkovito preiskuje ravnanje nosilcev oblasti, ne da bi se hkrati oslabilo pravno varstvo posameznika? Demokracija se ne meri samo po tem, ali večina lahko odloča. Meri se tudi po tem, ali obstajajo meje, ki večini preprečujejo samovoljo, predvsem samovoljo v škodo manjšin. Pravna država ni ovira demokraciji, temveč njena varovalka pred zlorabami moči.
Svoboda dela
Posvetovalni referendum o socialni pomoči je tu paradigmatičen: država naj po novem ne zagotavlja dostojne socialne varnosti, ampak naj pogojuje socialno pomoč z družbeno koristnim delom? To ni umik države, ampak preusmeritev državne moči od varovanja državljanov k discipliniranju tistih, ki so označeni za neproduktivne.
V knjigi iz leta 2009 Novi razum sveta: Esej o neoliberalni družbi filozof Pierre Dardot in sociolog Christian Laval ponujata eno najbolj prodornih sodobnih analiz neoliberalizma. Njun osrednji prispevek je teza, da neoliberalizem ni zgolj ekonomska politika ali ideologija, temveč racionalnost, ki preoblikuje celotno človeško eksistenco in delovanje. Neoliberalizem ni vrnitev h klasičnemu liberalizmu niti obnova “čistega” kapitalizma. Njuna ključna teza je, da je največja inovacija neoliberalne tehnologije v tem, da je sedanja vladnost v resnici sistem, kako preoblikovati subjekt – nas.
Ta koncept je neposredno uporaben za referendum o socialni pomoči. Zahteva po družbeno koristnem delu kot pogoju za prejem socialne pomoči ni le administrativni ukrep – je tehnologija samo-vladanja. Upravičenka ali upravičenec nista več pasivna prejemnika pomoči, ampak morata aktivno dokazovati svojo upravičenost skozi delo. Država ne nadzoruje le tega, ali je oseba upravičena, ampak producira subjekt, ki se mora stalno dokazovati kot “aktiven”, “koristen” in “odgovoren”.
Dardot in Laval opozarjata, da v teh primerih demokracija erodira od znotraj. Ko se konkurenco postavi za univerzalno normo ravnanja in se vsa področja življenja podredi tej logiki, se začno krhati in vase sesuvati temeljne predpostavke demokracije. Referendumski izidi, ki podpirajo pogojevanje pomoči in omejevanje volilne pravice, niso le izrazi “ljudske volje”, ampak so ponotranjanje neoliberalne “racionalnosti”. V njej si vsak zasluži le toliko pravic, kolikor jih “prislužil” s svojim razrednim, spolnim in rasnim statusom – torej toliko, kolikor prispeva k nacionalnemu mitu desne večine.
Najizrazitejša referendumska podpora pogojevanju socialne pomoči z družbeno koristnim delom odpira vprašanje, ki presega socialno politiko: kako danes razumemo odgovornost posameznika do skupnosti in odgovornost skupnosti do posameznika?
Zahteva, da delovno sposobni ljudje prispevajo k skupnosti, je lahko legitimna. Socialna država ni sistem brez obveznosti, tako kot človek v stiski ni avtomatično brez odgovornosti. Toda med načelom vzajemnosti in ob vključujoči družbi na eni strani in kaznovanjem revščine na drugi je pomembna razlika. Če jo politika zabriše, socialna pomoč ni več orodje socialne varnosti, ampak postane sredstvo discipliniranja ljudi z najmanj pogajalske moči.
Odločilno zato ne bo, kako odločno bo oblast govorila o delu, temveč kako bo sistem urejen v praksi. Kdo bo presojal delovno sposobnost? Kaj pomeni objektivna ovira za delo? Bodo upoštevane zdravstvene, družinske in druge okoliščine? Ustavne varovalke in pravice? Kdo bo organiziral primerna opravila in kdo bo nadzoroval, da družbeno koristno delo ne bo nadomeščalo redno zaposlenih? Kako se bo zagotovilo pot iz revščine: torej od družbeno koristnega dela v zameno za socialno pomoč do rednega dela za dostojno plačilo in možnost dostojanstvenega življenja?
Če bo odgovor na socialno stisko predvsem več pogojev, nadzora in sankcij, ne da bi država hkrati ustvarjala dostopne in dostojne zaposlitve, zagotavljala podporne storitve in odpravljala ovire za delo, bo takšna politika predvsem stopnjevala prelaganje odgovornosti z institucij in sistema na posameznika. Revščina ni zgolj posledica osebnih odločitev. Je posledica razmer na trgu dela, stanovanjskih stroškov, neenakih možnosti, bolezni, skrbstvenega dela in razmerij moči.
Referendumska večina ni dovoljenje za poniževanje ljudi v stiski. Je politični signal, ki se ga lahko prevede v izvedljive in pravične ukrepe. Prav tu se bo pokazalo, ali država razume solidarnost kot skupno odgovornost ali zgolj kot nagrado za vedenje, ki ga razglasi za zaželeno.
Francoski sociolog Loïc Wacquant je v knjigi Kaznovanje revnih: neoliberalna vlada družbene negotovosti že leta 2009 pokazal, da neoliberalna država ni socialno šibka, ampak je socialno šibka in kazensko močna: ne ustvarja dostojnih zaposlitev in socialne varnosti, ampak izvaja represijo nad tistimi, ki jih trg delovne sile ne potrebuje.
Referendum o socialni pomoči je tu neposredno berljiv skozi Wacquanta. Zahteva po družbeno koristnem delu kot pogoju za pomoč ni socialna politika, ampak workfare – program, ki revščino obravnava kot individualno moralno napako, ki jo je treba odpraviti, in ne kot strukturni problem. Wacquant bi opozoril, da se tu vzpostavlja kazenska logika: pomoč ni pravica, ampak pogojevana ugodnost, ki jo mora človek v stiski “zaslužiti”. Tisti, ki je ne “zaslužijo”, so označeni za neupravičene in so lahko predmet nadzora, sankcij in stigmatizacije.
Delo v tišini
Posvetovalni referendum o volilni pravici je še bolj neposredno zgovoren. Wacquant piše o teritorialni stigmatizaciji: oblasti označijo določena območja in skupine za “problematične”. Omejitev volilne pravice državljank in državljanov tretjih držav je institucionalna praksa, ki tako stigmatizacijo prevede v pravno formo: nekatere ljudi je potrebno izločiti iz politične skupnosti, ne glede na to, da v tej skupnosti živijo, delajo in prispevajo vanjo.
Razprava o omejevanju lokalne volilne pravice državljanov tretjih držav je v resnici vprašanje: kdo pripada politični skupnosti in kdo ima pravico sodelovati pri odločanju?
Pravna opredelitev volilne pravice je legitimno politično vprašanje. Izid referenduma sam po sebi ne dokazuje nujno rasizma in ksenofobije, tako kot nasprotovanje omejitvi lokalne volilne pravice ne pomeni nujno zavračanja nacionalne države.
A nevarno bi bilo spregledati širši kontekst, v katerem se vprašanja državljanstva, migracij in varnosti vse pogosteje povezuje z razvrščanjem ljudi na tiste, ki naj bi skupnosti pripadali, in tiste, ki naj bi za skupnost predstavljali problem.
Rezultat referenduma zato lahko okrepi zahteve po strožjem razlikovanju med državljani in nedržavljani, med upravičenimi in neupravičenimi ter med tistimi, katerih glas šteje, in tistimi, katerih prisotnost se zgolj tolerira.
Če združimo logiki referendumov o socialni pomoči in volilni pravici, ki sta tokrat prejeli večino, pa vidimo, da se pred nami lahko odpira nevaren prostor omejevanja ustavno varovanih človekovih pravic zgolj na podlagi oblastno določenih lastnosti oseb, ki jih večina potrdi kot nezaželene.
In tu mora nastopiti zgodovinski spomin. Izbris prebivalk in prebivalcev Slovenije iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 ni obrobna epizoda v zgodovini države. Je eno od njenih ustanovnih dejanj in eden temeljnih pravnih in moralnih preizkusov. Ljudje, ki so v Sloveniji živeli, delali in si ustvarili življenje, so čez noč izgubili pravni status, številni pa tudi dostop do osnovnih človekovih pravic. Posledice so bile dolgotrajne, za mnoge uničujoče in trajajo še danes.
Izbris je pokazal, kako lahko administrativni postopek, podprt z nacionalistično predstavo o pripadnosti, povzroči družbeno smrt več deset tisoč ljudi. Človeka ni treba fizično odstraniti, da ga izločiš iz skupnosti. Dovolj je, da mu odvzameš pravni status, varnost in možnost, da bi enakopravno uveljavljal svoje pravice.
Zato ni vprašanje, ali ponavljamo izbris z drugačnimi ukrepi, ampak ali smo sposobni pravočasno prepoznati mehanizme, ki izključevanje omogočijo: poenostavljanje zapletenih družbenih problemov, ustvarjanje kategorij manj upravičenih ljudi, normaliziranje kolektivnega sumničenja in postopno omejevanje zaščite tistih z relativno manj politične moči.
Če zgodovino razumemo zgolj kot nekaj, kar se je zgodilo drugim nekoč, se iz nje ne moremo dosti naučiti. Če pa jo uporabljamo kot opozorilo, moramo biti pripravljeni vseskozi preverjati lastne politične odločitve in ravnanja institucij.
V sodobni politiki se varnost pogosto uporablja kot argument, ki naj bi sam po sebi zaključil razpravo. Ko je neko vprašanje razglašeno za varnostno grožnjo, se lahko običajne politične in pravne varovalke začnejo predstavljati kot ovira za nujno ukrepanje. Sproži se proces sekuritizacije ali varnostizacije, ki lahko vodi tudi v kriminalizacijo.
Ne gre zgolj za vojsko na ulicah, za izredne razmere ali povečane policijske pristojnosti. Gre za oblikovanje politične imaginacije: za ponavljajoče se ustvarjanje sovražnika, za prikaz družbenih problemov kot posledic delovanja nevarne skupine in za predstavo, da so običajni demokratični postopki prepočasni ali prešibki, da bi zagotovili red.
V takšnem okolju lahko postane sprejemljivo tisto, kar bi bilo še pred kratkim predmet resnega pravnega in družbenega premisleka. Izjema se spremeni v pravilo, začasni ukrep v trajno prakso, nadzor pa v samoumevni del upravljanja.
Skupni javni prostor
Skoraj izenačeni izid posvetovalnega referenduma glede ukinitve RTV-prispevka je opozorilo, da je javni medij postal eno od prizorišč širšega spora o državi, institucijah in zaupanju. Ne gre za nedvoumno podporo obstoječemu delovanju RTV Slovenija. Niti ne gre za soglasje, da je treba javni servis odpraviti ali politično-finančno prestrukturirati.
Javni medij je lahko nepogrešljiva demokratična infrastruktura, če gre za institucijo, ki resno obravnava kritike svojega dela. Način financiranja sam po sebi ne zagotavlja kakovosti, nepristranskosti niti zaupanja. Toda ukinitev stabilnega vira financiranja brez prepričljive alternative je jasna grožnja prav tistim funkcijam, ki jih trg ne zagotovi, a jih demokracija potrebuje: regionalna pokritost, poglobljeno in kakovostno novinarstvo, kulturno-umetnostne vsebine in izobraževalni programi ter dostopnost informacij, ki niso komercialno donosne.
Javni servis mora graditi verodostojnost z odgovornim uredniškim delom, s preglednostjo, profesionalnimi standardi in z jasnim razlikovanjem med javnim interesom ter interesi političnih ali gospodarskih centrov moči.
Pri tem pa moramo tudi od politike terjati odgovor, ali razume javne institucije kot skupno infrastrukturo demokracije za javno korist ali kot prostor, ki si ga lahko podredi in ga prilagodi svojim interesom, torej glede na trenutna razmerja moči. To vprašanje zadeva RTV, a tudi šolstvo, zdravstvo, javni promet, kulturo, socialno varstvo in druge javne sisteme.
Sklepno
Referendumski rezultati kažejo, da imajo vladajoči na Slovenskem nekaj izjemno problematičnih prijemov in idej, ki jih uporabljajo, da bi oblikovali prihodnje razprave: zahteve po socialni disciplini, nacionalni pripadnosti, krepitev nezaupanja v javne institucije in razpihovanje sporov o tem, kaj naj se financira kot javno dobro.
Za oblast je nevarno, če bo vzela rezultate referendumske nedelje kot dovoljenje za avtoritarno moraliziranje nad ljudmi v stiski ali za zaostrovanje razlik med tistimi, ki pripadajo, in tistimi, ki naj bi ostali na robu ali zunaj. Za opozicijo je enako nevarno, če bo rezultate razglasila za dokaz lastne moralne premoči. Razumeti moramo, zakaj so posamezni predlogi dobili podporo. Sprejeti bo treba nove odločitve. Čaka nas še en naknadni zakonodajni referendum, ki bo ponovno zavit v kopico posvetovalnih. Z vsem se poskuša zamegliti bistvo problema: v Sloveniji se je s sedanjo oblastjo začela dokončna velika demontaža slovenske družbe, ki jev pogonu že od leta 1992. To, da na referendumih kot civilna družba prepustimo pomembne politične odločitve, da gredo v napačno smer, ni nič novega.
Spomnimo:
- leta 2001 je v Sloveniji potekal naknadni zakonodajni referendum o spremembah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki bi samskim ženskam omogočil zdravljenje. Proti je glasovalo 72,4 % volivk in volivcev ob 35,7 % volilni udeležbi.
- leta 2004 je potekal zakonodajni referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih, ki ga je zahtevalo Ustavno sodišče. Proti zakonu je glasovalo 96,05 % volivk in volivcev ob 31,5 % volilni udeležbi.
- leta 2012 je potekal referendum o Družinskem zakoniku, ki je uredil pravni položaj istospolnih parov in njihovih družinskih razmerij. Volivci so spremembe zavrnili.
Solidarnost ni izgubljena in skupnost lahko razumemo različno. A zgolj raznolikost ni politika. Za skupno delovanje potrebujemo prepoznavo skupnih interesov in nato organiziranje, da jih ubranimo. Delavske pravice, dostopno in kakovostno zdravstvo, dostojna stanovanja, kakovostno javno šolstvo in zaščita pred samovoljo oblasti niso vprašanja ene družbene skupine. So temelj družbe, v kateri ljudje niso prepuščeni zgolj lastnim sredstvom, svoji trenutni tržni vrednosti in dobri volji samodržcev ali ozkih in zaprtih interesnih skupin.
Bomo priča nadaljevanju stigmatizacije in ustvarjanja tujk in tujcev? Bomo resno razpravljali o financiranju, neodvisnosti in kakovosti RTV SLO? Največji pomislek glede prihodnosti je: kaj se zgodi, ko postane izključevanje politično donosno, solidarnost pa je predstavljena kot naivnost?
Wendy Brown je pojasnila, da so posvetovalni referendumi lahko nevarni. Politična garnitura na oblasti jih namreč lahko zlorablja, da dobi ljudstvo, ki se obnaša kot tekmujoči človeški kapital in ne kot politični subjekt. Dardot in Laval sta pokazala, da zahteve po družbeno koristnem delu in omejevanje pravic niso le politične odločitve, ampak internalizacija neoliberalne racionalnosti, ki preoblikuje ljudi. Wacquant je opisal, kako se socialna politika prevede v kazensko logiko, v kateri revščina postane individualna moralna napaka, pomoč pa pogojevana ugodnost.
Skupni imenovalec referendumske nedelje je, da referendumski izidi niso nevtralna meritev javnega mnenja. So materializacija globljih strukturnih procesov: razgradnje demokratičnega subjekta, internalizacije neoliberalne racionalnosti, prehoda od socialne h kazenski državi in izključevanja tistih, ki nimajo politične moči.
Vprašanje, ki ga te perspektive zastavljajo, je: kakšno družbo te odločitve ustvarjajo – in komu je v tej družbi sploh dovoljeno biti subjekt?
Solidarnost ni sentimentalna predstava o tem, da smo vsi ljudje enaki v svojih izkušnjah in odločitvah. Je politična odločitev, da nihče ne sme izgubiti temeljnega dostojanstva samo zato, ker je šibkejši, revnejši, drugačen ali brez zadostne politične moči. Politična odločitev pa zahteva razumevanje, izkušnjo skupnosti enakopravnih, neprestani nadzor in spremljanje oblasti.