Zmagovalno zgodbo lanskega natečaja Lapis Histriae je napisal Fuad Hrustić. Letošnji mednarodni literarni natečaj v okviru Foruma Tomizza se bo zaključil v nedeljo, natisnjena pa je tudi knjiga Domovina d.d./Patria s.p.a. s prevodi in izbranimi kratkimi zgodbami lanskega leta. Tema letošnjega literarnega natečaja je solidarité. Maja bodo dogodki Foruma Tomizza ponovno prečili nacionalne meje in širili skupni prostor med Umagom, Koprom in Trstom. Slovenski prevod zmagovalne kratke zgodbe je delo Irene Urbič.  

Dietrich in Omar sta po šoli prihajala k nam. Dečka sta v kuhinji jedla sendviče s tunino in zeleno solato ter potem šla v Omarjevo sobo. Ure in ure sta se igrala na računalniku in pila gazirani sok iz velike plastenke, vpila sta in se  glasno smejala. Oba sta imela rada vojne videoigre, v sobi je prasketalo orožje, odmevali so rafali iz avtomatskih pušk in eksplozije topovskih granat kot nekoč daleč nazaj, v času obleganja v Sarajevu. Dietrichova starša nista imela nobenih pripomb na naše poreklo, nista mu branila, da bi se družil z Omarjem. Delala sta do večera in bila srečna, da njihov sin ne bo cele popoldneve v stanovanju prebil sam. Jaz sem tisto zimo ostala brez službe in sem lahko skrbela za fanta. Zelo hladno je bilo, čeprav je snežilo le poredkoma. Priganjala sem ju, naj pišeta matematične domače naloge, da bereta domače branje iz nemške književnosti. Prednju sem postavljala enciklopedije in ju spodbujala k preučevanju rastlin in živali.

Selma se je z Omarjem k meni preselila septembra, po ločitvi. Takrat mi je rekla, naj je ničesar ne sprašujem in da se k možu ne bo več vrnila. Našla je novo delo, Omarja pa je vpisala v najbližjo šolo. Zaposlila se je v drugem mestu, kupila avtomobil in se vsak dan vozila na delo sto kilometrov v eno smer. Kljub vsem težavam je bilo zanjo najpomembnejše, da ji ni bilo treba skrbeti za Omarja. On je bil srečen pri meni, v novi šoli, z novimi prijatelji. Pogosto se mi je izpovedal, o svojem očetu je govoril brez solza. Moj zet Munib, katerega starši so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prišli v to državo, je pretepal Selmo. Čeprav je bil rojen v Nemčiji, je od nje zahteval, da pusti službo, da se zapre v hišo, da nikamor ne gre brez njega, da se zakrije, da nosi ruto. Grozil je, da jo bo ubil, po hiši je hodil z velikim nožem. Selma se mu ni podrejala, vzgajali smo jo, da bi bila svobodna, ne pa, da bi trpela nasilje; da bi sledila svojim sanjam.

Živimo v stanovanju s pogledom na velik in lepo urejen mestni park. Na potkah so postavljene betonske kocke, poleg njih pa lesene klopi in koši za smeti. Bori, jelke in visoke platane so od božiča naprej okrašeni s svetlečimi se lampijoni. V dovršeno obrezanem grmovju se skrivajo mestne ptice. Nikjer umazanije in smeti, papirja in plastenk. Kljub temu si fanta nikoli nista zaželela iti ven in se igrati v parku. Nista se mogla ločiti od računalnika, od vojnih iger. To stanovanje je v mojem lastništvu, vselila sem se pred desetimi leti, po Ibrahimovi smrti. On je umrl na gradbišču, padel je z zidarskega odra na stanovanjski zgradbi. Ko smo iz Sarajeva prišli v Nemčijo, je delal kot pleskar in je dobro zaslužil. V resnici ni bil pleskar, celo življenje je delal kot novinar, pisal je za otroški tisk: časopisna poročila, zgodbe, pravljice, pesmi. Celotno vsoto nemškega zdravstvenega zavarovanja sem vložila v nakup tega stanovanja. Naša stara hiša v Sarajevu je bila porušena na začetku obleganja in je nikoli nisem prenovila.

Omar in Dietrich se ločita pozno, ko se zmrači in mraz prične gristi, ko se prižgejo ulične luči. Na vratih se dolgo poslavljata, klepetata o novih videoigrah, delata načrte za jutrišnje druženje. Potem Omar steče na okno in spremlja njegovo drobno pojavo v parku, medtem ko ta hiti ob platanah, ovitih z lesketajočimi lučkami in ob temnih visokih jelkah, na katerih se sneg še ni stopil. Vse, dokler ne pride njegova mati, se Omar ne premakne od okna; čaka, da parkira avto, da izključi luči in ugasne motor. Selma je po napornem delu zelo utrujena. Poljubi nas, vpraša, kako nam je minil dan, se stušira, preobleče. Večerjamo skupaj. Njen telefon nenehno zvoni. Kličejo jo prijateljice. Od nedavnega je v zvezi z drugim moškim. On je Nemec. Naši je ne zanimajo več.

Pred spanjem, ko je že utrujen in otožen, si Omar zaželi, da mu povem kaj iz časa, ko smo živeli v Sarajevu, ko je bila njegova mati stara toliko kot on zdaj.  Pripovedujem mu o njenih vragolijah, o življenju pod granatami, o obleganju mesta, o vojni, o dnevih v begunstvu. Na računalniku mu berem zgodbe, ki jih je napisal njegov ded, ko smo prišli sem. Ničesar nismo prinesli s seboj, Ibrahimovi stari teksti so bili uničeni, zgoreli so v knjižnici, ki jo je zažgala tankovska granata. Čim smo se tu ustalili, je nadaljeval s pisanjem, iz velike notranje nuje; s pisanjem se je reševal pred domotožjem in žalostjo za nekdanjim življenjem. Tu je bil nihče, navaden emigrant v breme državi. Zaposlil se je kot pleskar, z golimi rokami je služil za hrano, za stanovanje, za šolanje naše Selme. Tu ni mogel delati kot novinar in pisati za otroke. Vedel je, da njegovih zgodb nihče ne bi hotel tiskati. Pisal je zase, po napornem delu, zvečer, ko pogasnejo luči in v stanovanju zavlada mir. Sedel je za računalnikom globoko v noč in izpisoval stavke, predočeval slike rojstnega mesta, njegovih ulic, nemirne reke, modrega neba, zelenih planin. S pisanjem je zdravil nostalgijo, dušila ga je kot huda bolezen. Iz domovine je pobegnil, a v deželi, ki mu je dala zatočišče, duševnega miru in sreče ni našel. Tukaj je neskončno trpel. S pisanjem se je reševal pred norostjo.

Omar zelo slabo govori naš jezik, lahko bi rekli, da ga sploh ne razume. Vsako pripoved njegovega deda mu moram prevesti v nemščino. V teh pravljicah kraljeviči živijo v visokih gradovih in se poročajo z imenitnimi princesami, troglavi zmaji z žarečim ognjem požigajo vasi in mesta, drzni pustolovci iščejo zaklade v temnih jamah, pogumni vitezi gredo v boj na hitrih konjih, hudobne čarovnice letijo na metlah in začarajo ljudi in živali. V najlepši zgodbi je najmlajši kraljevi sin ujel krilatega konja, ki je neke noči z nebesnih jas prišel, da bi se napil vode v bistri reki. Princ je osedlal krilatega konja in postal junak, ki deli pravico po širokih cestah ter ozkih in neprehodnih stezah svoje domovine, ki rešuje princese iz temnih stolpov hudobnih čarovnikov, ki brani ubogo ljudstvo pred okrutnimi zavojevalci. Najpogosteje mu berem zgodbo o dečku, ki se je nenadoma znašel v vojni vihri. Pripoveduje, kako je nekoč v daljni deželi živel fantek, ki ni maral od doma, ki se ni ločil od knjig in ki je ves čas poslušal zgodbe svojega deda, svojega očeta, svoje matere. Deček ni živel v stvarnosti, domišljija je bila močnejša od resničnosti, kot bi hodil po oblakih. Minevala so leta in deček ni videl sprememb okrog sebe. Zamišljen in raztresen se je znašel v vrtincu krvave vojne. V njegovi domovini so gorela mesta in umirali ljudje.

Deček je nekega dne stopil iz hiše in se odpravil na pot. Edino védenje, ki ga je imel o svetu, je bilo tisto iz pripovedk. Na poti je srečal oboroženega človeka. Presenečen je bil, ni vedel niti, kateri vojski pripada. Vojak je naperil puško vanj in rekel:

“Ne moreš naprej, ubil te bom.”

“Zakaj?” je vprašal deček, “nikomur nisem storil nič žalega. Še mravlje nisem pohodil. V osamljeni hiši daleč od ljudi živim z dedom, ki me ima rad, z očetom, ki me ima rad, z mamo, ki me ima rada bolj kot vse na svetu. Ne sovražim niti enega človeka na svetu. Ne obstaja niti en utemeljen razlog, zaradi katerega bi mi lahko vzel življenje. Odpravil sem se odkrivat nove zgodbe o pogumnih vitezih in njihovih junaštvih.”

Vojak mu je na to odgovoril: “Če ti ubijem starše, bo ugasnila tvoja ljubezen do ljudi in življenje boš nadaljeval v sovraštvu. Če ti požgem hišo, bo vsa ta zemlja, na kateri boš nekega dne sezidal nov dom, moja. Če ubijem tebe, ne bo več tvojih zgodb in uporniške vere v svobodo, ki jo pred pozabo varujejo samo te zgodbe in ki kot plamen tli le v njih. Ne obstaja niti en razlog, da bi živel, če hočem nad tvojim ljudstvom gospodariti dolgo in varno!”

Vojak je vztrajal v nameri, da bi preprečil dečkovo pot. Pred puškino cevjo, v neposredni bližini smrti, je deček zaman čakal krilatega konja in srčnega  kraljeviča iz svojih pravljic.

Po branju dolgo molčiva. Svet Ibrahimove domišljije naju je odnesel daleč iz sobe. Nikoli nisem mogla razbrati, kam potujejo Omarjeve misli. Lahko sem jih le zaslutila iz njegovih vprašanj.

“So v vojni ubijali otroke?” me je vprašal nekega večera, medtem ko sva čakala na Selmo.

“Ja, vsak dan,” sem odgovorila. Ne glede na njegovo občutljivost sem morala biti iskrena. Čeprav sem se nenehno zadrževala, sem ga varovala pred podrobnim opisovanjem vojnih grozot. Pazila sem nanj kot na punčico svojega očesa. Zame je bil skrivnost in nenehno sem se skušala prenikniti vanjo. Skušala  sem mu nuditi nežnost, skrb, ljubezen, vse tisto, česar nista storila njegova starša. Nista imela časa zanj, za njegovo odraščanje, za njegovo krhko telo in ranljivo dušo, za nešteto njegovih vprašanj o sebi in svetu. Sklepam, da zato, ker tudi sama nista dozorela, saj sta oba povsem prevzela hitenje in hrup pisanega sveta.

Konec januarja so se v sosednjo stavbo naselili emigranti iz Sirije in Pakistana. Kakih deset družin, moških, žensk in majhnih otrok. Pri vseh stanovalcih našega bloka so vzbujali strah in sumničavost. Nenehno so se potikali po parku, glasno govorili, vlekli za sabo vreče s hrano in pijačo, odpadke metali na betonske steze in zelenico. Ob mraku so pred stavbo zanetili ogenj in nekaj žalobno prepevali. Dietrich in Omar sta bila tiste dni vidno vznemirjena, morala sem ju spremljati do šole in nazaj. Bala sta se temnih moških in žensk. Njihovih zanemarjenih otrok. Bila sta prepričana, da jim ti ljudje hočejo nekaj slabega. Hkrati sta bila sila radovedna, zastajala sta in opazovala otroke, skušala razvozlati smisel njihovih iger. Motilo ju je, ker se ti otroci skodranih las v izpranih oblačilih igrajo v njunem parku, ker kričijo in se ves dan podijo za žogo. Nikoli nista pokušala vzpostaviti stika z njimi, nobene naklonjenosti nista kazala. Srečna sta bila, ko so prišli socialni delavci po emigrante in jih odpeljali drugam.

“Prav dobro, da so odšli,” je rekel Omar po njihovem odhodu.

“Jaz sem jih sovražil,” je rekel Dietrich.

“Tudi jaz,” je rekel Omar.

“Zakaj?” sem vprašala.

“Umazani so, grdi in smrdijo,” je rekel Omar.

“Tudi mi smo bili videti kot oni, ko smo dvaindevetdesetega prišli iz Sarajeva. Jaz, tvoj dedek in tvoja mama smo nosili smrdljive in raztrgane obleke,” sem rekla.

“Vi niste bili videti kot oni!” je zavpil vidno vznemirjen Omar.

“Bili smo umazani in lačni,” sem rekla, morala sem mu povedati resnico ne glede na posledice.

“Niste, moja mama ni bila umazana!” je zavpil še glasneje. Njegov obraz je bil rdeč od besa. Po licih so mu tekle solze.

“Vsi ljudje, ki bežijo pred vojno, so enaki, lačni, zanemarjeni in umazani,” sem rekla.

“Niso, moja mama je bila vedno lepa,” je rekel in prekinil pogovor. Zgrabil je Dietricha za roko in ga odvlekel v svojo sobo.

Nekaj dni pozneje sem fantka spremljala iz šole. Na glavni ulici smo naleteli na demonstracije stranke radikalne desnice. Umaknili smo se v ozek prehod med dvema trgovinama in čakali, da gredo demonstranti mimo. Stotine ljudi so korakale po sredi široke ulice, nosili so transparente, na katerih je pisalo “Tujci, ven”. Glasno so vpili, tolkli po bobnih, pihali v piščalke, nosili prižgane bakle, navijali glasbo, prepevali. Na križišču so jih ustavili policisti. Iz gruče so na njih začeli metati steklenice, kamenje, lesene predmete. Nedaleč od nas se je črnopolti moški polil z bencinom in proti množici stekel z vžigalnikom v roki. Policisti so mu pravočasno preprečili, da bi se zažgal. Iz skupine se je zaslišal jasen nacistični pozdrav. Mnogi so navdušeno dvignili desno roko v zrak.

Dečka sta nemo opazovala zmedo na ulici. Bila sta bleda od strahu. Stiskala sta se ob meni kot dva negodna ptička. Objela sem ju in zakrila z rokami. Božala sem ju po vratu, ramenih, prsih. Dihala sta hitro, njuni majhni srci sta divje bíli, gledala sta me začudeno, s široko odprtimi očmi. “Ne bojta se, fanta,” sem jima nenehno čebljala. Prispela je policija z vodnimi topovi in razgnala množico. Šele takrat smo lahko odšli v stanovanje. Čvrsto sem ju držala za roke in tekla za zakoncema srednjih let. Lahko smo slišali njun pogovor. Moški je ženski razlagal, da so se demonstracije začele že sinoči, po umoru nekega Nemca, pred največjo diskoteko v mestu. Obtožen je bil fant iz Sirije, ime mu je bilo Omar. V tem trenutku je Omar pogledal vame. Temna senca žalosti in razočaranja je prešla njegov bledi deški obraz. Začutila sem, kako stisk njegovih rok postaja močnejši. Sklonil je glavo. Kot bi se nečesa strahovito sramoval. Molčal je, medtem ko je Dietrich nenehno klepetal. Pred blokom se je tiho poslovil od njega, ni ga povabil k igranju. Ves popoldan ni prišel iz svoje sobe.

Tistega večera sva bila sama v stanovanju. Selma se je zadržala na proslavi rojstnega dne nekega svojega kolega. Omar je brez pozdrava odšel spat. Pomislila sem, da je z njim vse v redu, da je pozabil na demonstrante. Prebudil me je po polnoči. Vidno vznemirjen. Pižama na njem je bila mokra od potu. Dvignila sem odejo in ulegel se je k meni. Ves se je tresel. Jokal je.

“Kaj se je zgodilo?” sem vprašala.

“Tisti fant iz Sirije, morilec,” je rekel skozi solze, “ima isto ime kot jaz.”

“Mogoče ni on morilec. Najprej je treba opraviti temeljito preiskavo in pošteno sojenje,” sem rekla.

“Nočem se več klicati Omar,” je rekel.

“Imena so nepomembna,” sem ga tolažila.

“So pomembna. Dietrich se ne bo več hotel igrati z mano.”

“Seveda se bo,” sem zatrjevala.

“Ne bo. Ker nimam nemškega imena. Imenujem se tako kot tisti umazani emigrant.”

“Tvoje ime je lepo.”

“Nočem ga več,” je rekel in se vse močneje tresel. Zbala sem se za njegovo zdravje. Pomislila sem, da bi utegnil zboleti.

“Pomiri se. Vse bo še dobro. Dietrich bo jutri spet prišel. Nehaj jokati,” sem ga prosila.

“Me bodo tisti ljudje nagnali iz Nemčije?”

“Ne, nikakor,” sem mu poljubljala roke, lica, brisala solze.

“Zakaj se človek iz Sirije kliče tako kot jaz? Je Nemčija moja domovina? Kje je moja domovina?”

“Prepričana sem, da boš našel svojo domovino. Hočeš, da ti skuham čaj ali da ti berem dedove pripovedke?” sem vprašala. Obupano sem iskala način, kako bi ga umirila.

“Da,” je rekel, ni nehal hlipati.

“Ko boš zrasel, bova skupaj odšla v deželo dedovih pripovedk. Tam bo tvoja domovina. Si za to?” sem vprašala.

“Ja,” je rekel in si obrisal solze.

Potem sem prižgala televizijo, ker nikakor nisem mogla zaspati. Gledala sva dokumentarni film o lososih. Spremljala sva samice, ki so februarja polagale jajčeca na prodnato dno bistre gorske reke. Samci so jih prihajali oplodit. Potem, v začetku aprila, ko se voda ogreje, so iz jajčec prišle ribice nenavadnega videza, ki so na trebuhu imele veliko rumeno vrečico. Ribice so se sprva skrivale v produ in se hranile z rumenjakom na sebi, potem pa, ko so vrečke odvrgle, lovile žuželke in plankton. Hkrati so bile tudi same žrtve plenilcev, vodomcev, čapelj, vider. V začetku junija so se mlade ribe združile v jate in se odpravile navzdol, proti ustju reke, v morje. Na tej dolgi poti so morale obvladati številne prepreke, morale so skakati s slapov in preskakovati jezove, ki jih je zgradil človek, morale so se izmikati večjim ribam, pticam, ribičem. Morale so mimo številnih držav, skozi katere je tekla reka. V času popotovanja so doživljale transformacijo, rasle so, izgubljale temne pege in pridobile srebrnkast lesk. Postajale so močne in hitre ribe. Najzapletenejše spremembe so doživljale na škrgah, ker so se morale prilagoditi življenju v slani vodi. Na koncu potovanja, na ustju reke, so bili mladi lososi popolnoma preobraženi. Bili so pripravljeni na življenje v morju. Širna vodna prostranstva so bila sedaj pred njimi, z nešteto možnostmi za življenje in prehranjevanje. Lahko so se prosto potopili v neizmerne globine modrega oceana in se prepustili vodnim tokovom, lahko so odplavali daleč, do najsevernejših meja Zemlje, na konec sveta. Nič več jih ni oviralo. Nagon, ki jih je gnal na potovanje, je bil močnejši od vseh ovir. Mladi lososi so v oceanu, v katerem so se znašli prvič, zlahka in brez napake preplavali na tisoče kilometrov. Znanstveniki se temu še danes čudijo, nagon za potovanja lososov še ni dokončno raziskan. Si morda pomagajo z Zemljinim magnetnim poljem, z oceanskimi tokovi, z Luno ali celo s sijajnimi zvezdami na nebu? Kdo bi to mogel vedeti?

Po dokumentarnem filmu se je Omar povsem umiril. Kot bi pripovedovalec iz filma ves čas govoril o njem, o njegovem življenju, kot da mu je pošiljal skrivna sporočila. Mogoče ni mogel do konca doumeti njihovega smisla, morda se ni mogel dokopati do skritih pomenov. Da pa jih je s svojo nežno otroško dušo zaslutil, v to sem popolnoma prepričana. To sem vedela po njegovih široko odprtih očeh, po toplem zaupanju, ki se je zrcalilo v njih. Položila sem roko na njegovo čelo in zaprl je oči. Zaspal je in pričel dihati mirno in globoko.

---