Razmišljanje – ali svobodna javna raba uma – ponovno postaja stvar preživetja. Delirij je namreč v jedru neoliberalizma kot prevladujočega tipa politike danes. Na to kaže tudi stavek, ki ga je pred časom na zaslišanju izrekel kandidat za finančnega ministra: “Znašli smo se v izredno zahtevnih razmerah, ko bi po logiki morali delati nekaj, vendar smo prisiljeni delati ravno nasprotno.” Iz tega stavka lahko sklepamo, da bo vlada sprejemala odločitve, ki bodo v nasprotju z logiko, to je z zdravo pametjo in torej s tem, kar bi bilo za večino ljudi najbolje.
*Objava je nastala v sodelovanju z založbo Sophia. Knjiga Marka Štempiharja Eseji iz kritične pedagogike – o solidarnosti in skrbi za obče dobro v neoliberalnem svetu je izšla konec lanskega leta v zbirki Naprej!
Torej bo tudi v prihodnje hodila po delirantni poti, ki krizo poglablja, in kot rešitve vsiljevala politike, ki so se že zdavnaj izkazale kot neproduktivne in škodljive. Če bo tistim, ki so svoj mandat sicer dobili od ljudstva, dopuščeno, da bodo v svoji samozaverovanosti in škodljivem optimizmu še naprej neovirano sprejemali odločitve, s katerimi ne bodo sledili logiki stvari, ampak njenemu nasprotju – kjer vodilo postane služenje temu ali onemu zasebnemu interesu v škodo skupnosti –, izhod iz krize ni niti verjeten niti mogoč.
Današnji problem sploh ni pomanjkanje optimizma ali celo pesimizem, kot bi utegnil pomisliti nekdo, ki bi nekritično sprejemal izjave, ki jih ljudje na najvišjih položajih trosijo v javnem prostoru. Tisto, kar je v tem času mnogo bolj problematično, je neke posebne vrste optimizem, ki ga najpogosteje izražajo prav zastopniki političnih in ekonomskih elit.
Optimizem je v govorih politikov postal že kar zapovedan, čeprav je le težko pokazati, da v resnici spremlja delovanje k izboljšanju kakovosti življenja ljudi – pogosto se pojavlja ravno ob odsotnosti vsake vsebine oziroma ko se od nekoga na odgovornem mestu upravičeno pričakuje kak konstruktiven predlog ali čisto konkretno potezo, saj za to so ti ljudje tudi izvoljeni, pa ta z leporečenjem zakriva dejstvo, da v resnici nima pojma, kako se lotiti najbolj akutnih problemov.
Eden najbolj optimističnih politikov je prav gotovo predsednik države. V enem od govorov je izjavil tole: “Če bomo pametni, pogumni in dovolj složni, zdaj končno lahko obrnemo stvari v pravo smer. Sčasoma se bo znova dvignil življenjski standard ljudi, okrepilo se bo naše zaupanje v pravne in politične ustanove države in vrnilo se bo spodbudno, optimistično razpoloženje.” Na čem pravzaprav temelji takšen optimizem? Kaj – poleg lepih besed – naj bi vzbujalo verodostojnost? Katere politične rešitve za enega najresnejših problemov, za naraščajočo revščino in neizmerno bogatenje manjšine, se obetajo v delovanju aktualnih vlad, ki jim je skupno reševanje kapitalizma? Kakšen razlog za optimizem naj bi obstajal ob dejstvu, da se stopnja brezposelnosti bistveno ne spremeni in se kakšne dobrodejne spremembe še ne obetajo kmalu?
Proces demokracije po nujnosti sovpada z upiranjem vsemu tistemu, kar ga onemogoča.
Na strani vladajočih sta današnji trend optimizem in pretirano samozaupanje, ki bi ga še bolj natančno lahko opisali kot patološki narcizem, kjer smo drugi v njihovih očeh skrčeni na pasivno publiko, ki naj zgolj potrjuje njihov napihnjeni ego.
Potreben je miselni obrat. Iz Derridajeve ideje demokracije je moč sklepati, da je demokracija proces, ki je tudi učni: demokracija je dogajanje, prakticiranje ali učenje demokracije. Torej je demokratično občestvo treba šele iznajti oziroma iznajdevati. Etične drže ni prepoznati v tistem plehkem optimizmu, kot ga zasledimo v prej navedenih izjavah politikov. Zahteva namreč veliko razmišljanja, intelektualnega dela in eksperimentiranja, preizkušanja načinov, kako ljudje organizirajo vsakdanja življenja v skupnosti. To pa pomeni, da bo mogoča tedaj, ko jo bodo ljudje poskušali živeti in jo udejanjati, jo prakticirati in ko se bodo torej priglasili k besedi, ne da bi oblastnike spraševali za dovoljenje. Ljudi namreč ni mogoče naučiti demokracije in to niti ni treba. Neka mera samozaupanja pa je gotovo ustrezna. Najbrž je sicer res, da vsak politični angažma zahteva veliko razmišljanja, študiranja in poglabljanja v mnoga kompleksna vprašanja, a to še ne pomeni, da bi moral biti človek tiho, dokler mu ne bo kdo dal besede in mu dovolil, da se priglasi k debati. Demokracija ravno ne more biti enkrat za vselej vzpostavljeno stanje in je ljudem ne prinese kateri od dobrih mož. Derrida je zaradi tega poudarjal, da je demokracija vselej svoja lastna obljuba, je nekaj, kar bo vselej šele prišlo, če se bodo ljudje zanjo trudili, seveda.
Največja ovira na poti demokratizacije in angažmaja pa sploh ni nevednost, saj je že Sokrat vedel, da je prav ta v resnici privilegirano mesto proizvodnje vsake mogoče vednosti. Največja ovira tako duhovnemu ali umskemu napredku posameznika kot tudi napredovanju skupnosti k obče dobremu je nadutost. Ko poslušamo politike najvišjega ranga, od predsednika Evropske komisije do predsednikov vlad in ekonomistov mednarodnih finančnih ustanov, zlahka dobimo vtis, da vsi po vrsti poznajo rešitve, le pustiti jim moramo, da jih bodo uresničili. In ko ti ljudje potem dejansko dobijo proste roke, se najpogosteje zgodi ravno nasprotno: problemi se potencirajo, saj njihove “rešitve” postanejo tiste resnične težave – zadošča se spomniti tako imenovanih varčevalnih ukrepov, ki so se izkazali za izjemno nevarno in celo smrtonosno rešitev za množico ljudi, in to še zlasti v državah, kjer so jih najbolj vestno izvajali. Takšna nadutost se namreč druži z neumnostjo, ta pa ima vselej tudi čisto konkretne – in največkrat pogubne – učinke za ljudi, ki so prisiljeni živeti pod njeno vladavino. Tudi zaradi tega se je treba otresti predsodka, ki pravi, da vladajoči razred vselej ve, kaj dela. Vse, kar lahko naredimo, naj bi bilo torej to, da ga pustimo pri miru v njegovi zaverovanosti vase ter se pridružimo optimizmu, h kateremu nas poziva. Takšen predsodek podpira tudi mnenje, da se je v danih razmerah najbolje pogrezniti v lastno zasebnost in skrbeti za svoje zadeve, zaradi česar potem ljudstvo ostaja na političnem obrobju kot bolj ali manj nemočen opazovalec.
Proces demokracije torej po nujnosti sovpada z upiranjem vsemu tistemu, kar ga onemogoča – danes sta to še zlasti kapitalizem in njegov sadistični imperativ povečevanja in centralizacije profitov. Upiranje je zaradi tega logično, umno, v imenu logike. Brez kritične drže in sistematične rabe dvoma – zlasti ko se srečamo z izjavami in delovanjem zastopnikov oblasti – pa sploh ne moremo govoriti o demokraciji.