Okoli štirih popoldan 16. decembra 2023 je izraelska vojska vdrla v bolnico Al-Awda v begunskem taborišču Jabalia. Vklenili so me in mi prevezali oči ter me v mojih kirurških oblačilih odpeljali v hišo nedaleč stran. Čez noč so me pustili na stopnišču, vklenjenega in s prevezo čez oči.
V nobenem trenutku me niso vojaki zaslišali. Sredi noči se je hiša začela tresti ob zvoku buldožerja v bližini. Prah je bil dušeč in bal sem se, da se bo hiša podrla name. Nato so se stroji umaknili.
Pred osmo zjutraj naslednjega dne so umaknili mojo prevezo čez oči in mi odvezali roke. Vojak mi je ukazal, da se moram vrniti v bolnico, in mi zagrozil: “Če ne boš sodeloval, bo spregovorila puška.” Odgovoril sem mu, da nimamo ničesar za skrivati; moja prva skrb je bila varnost mojih pacientk in pacientov.
Prislili so me, da sem jim dal seznam vseh ljudi v bolnici in da sem poklical vse moške med šestnajstim in šestdesetim letom na zaslišanje. Ukazali so jim, naj se slečejo do spodnjic v hudem mrazu. Med aretiranimi je bil pacient z amputirano nogo in številni moji kolegi. Ko se mi je zdelo, da je konec, mi je vojak pomignil in dejal: “Moji kolegi v Telavivu hočejo popiti nekaj s tabo.” Zavedel sem se, da me bodo zaprli za nedoločno dolgo.
Pot v zapor
Najprej so nas prepeljali s tovornjakom čez prehod Erez. Ko so vojaki opazili, da mi niso nataknili nazaj preveze čez oči, so me nekajkrat udarili v prsi, mi prevezali oči in ukazali, naj držim glavo sklonjeno.
Ko smo prišli v prvi zaporni center, so nas odpeljali v “disko sobo”. Tla so bila gol kamen, prekrit s tanko blazino za jogo. Ventilator je pihal hladen zrak in izjemno glasna izraelska glasba se je vrtela 24 ur na dan, vseskozi, da ne bi mogli zaspati.
Med prvimi zaslišanji, ki so trajala ure, so me obdolžili, da sem nudil zdravniško oskrbo borcem. Vojak, ki je dejal, da je general, ni bil zadovoljen z mojimi odgovori in mi je zagrozil s še več nasilja. Zasliševalci so me pretepli, me preklinjali in mi grozili, da mi bodo polomili kosti.
Nato so nas prestavili v Sde Teiman (izraelsko vojaško bazo, ki je hkrati tudi zaporni center), kjer mi je zasliševalec zagrozil, da bodo našli in kaznovali tudi mojo ženo in hčerke. Minilo je 24 dni, a nisem videl sodnika. V nekem trenutku so nas prestavili v taborišče Al-Kallaba (pesjak). Ves čas sem ostal vklenjen. Stražarji so na nas spustili pse – še vedno se živo spomnim teže psa, ki je ležal na mojem hrbtu.
Kot stroj delujoča krutost
V nekem trenutku so me prestavili v zaporno taborišče v puščavi Naqab (Ketziot center v puščavi Negev). Pričakali so nas s tashrifo (sprejemom) — niz udarcev in poniževanj, ko so na nas zlivali tudi vrelo vodo. V tem taborišču s šotori so me držali leto in dva meseca. Večinoma smo spali na golih tleh.
Prvič sem se pojavil pred sodnikom tri mesece potem, ko so me zajeli. Šlo je za kratek video-klic prek prenosnega računalnika. Povedali so mi, da me držijo na podlagi “skrivnih dokazov ” v okviru zakona za nezakonite borce. Bilo je ironično, kako so me na enem zaslišanju obtožili povezanosti s Hamasaom, na drugem pa povezanosti s PFLP (Ljudska Fronta za Osvoboditev Palestine). Moj edini resnični zločin je bil, da sem zdravnik.
V zaporu je bila lakota strojno organizirana in izvrševana. Njen namen je bil, da z nas strga vsako sled človečnosti, da bomo ostali zreducirani na nujo preživetja. Hrana je bila umazana, komaj kaj je je bilo, in včasih so vanjo vmešali pepel cigaret. Če so stražarji našli, da hranimo koščke hrane, so kaznovali vse v šotorski celici.
Higiene ni bilo. Ni bilo mila, zobnih ščetk, niti tuša. Pol leta. Zato so se razširile garje. Pol leta nam ni bilo dovoljeno, da bi se preoblekli. Dva zapornika sta umrla pred mojimi očmi. Eden zaradi ascitesa. Stražarje sem prosil za antibiotike in jim pojasnjeval, da ga lahko rešimo. Stražar mi je odrezal: “Tu nisi zdravnik; tu si terorist.”
Vrnitev v dostojanstvo
Odvetnica me je prvič obiskala po sedmih mesecih. Do tedaj moja družina ni vedela, ali sem živ. Odvetnica mi je povedala, da je moja žena, Alaa, obrnila vsak kamen v Gazi, da bi me našla. Nenadoma sem se ponovno počutil kot človek.
Razmere so ostale slabe. Bilo nas je štirideset v 50-kvadratnih metrov velikem šotoru. Nato so me 11. oktobra 2025 obiskali predstavniki Mednarodnega komiteja Rdečega križa (ICRC) in mi povedali, da sem na seznamu zapornikov, ki naj bi bili izpuščeni. Omenili so, da mi bodo zagotovili “paket dostojanstva”. Že samo, da sem slišal besedo dostojanstvo, potem ko so mesece in mesece z mano ravnali kot z živaljo, se mi je zdelo nedojemljivo.
Izpustili so me v ponedeljek in v bolnico Nasser sem prispel ob šestih zvečer, kjer so me pričakali moji kolegi in sodelavke. Fizično sem bil izmučen in shujšan, saj sem izgubil 28 kilogramov. Povedali so mi, da so našo bolnico Al-Awda hudo poškodovali in da je še vedno nedostopna, saj je na drugi strani vojaške “rumene črte”.
Boj z nespečnostjo, tesnobo in travmami se nadaljuje. A navkljub vsemu želim spet delati. Zdravnik sem bil, ko so me odpeljali, in zdravnik sem sedaj, ko sem se vrnil. Moja zavezanost pacientkam in pacientom ostaja tisto, česar mi niso mogli odvzeti.