Ko je bilo težaško delo v kamnolomu zaključeno, so jih zaposlili kot cestarje, je povedala Marica iz Hruševice na Krasu. “Tudi dekleta. Popravile smo vso cesto od Štanjela do Podlasov.” Zanjo so kopale odpadni material iz kamnoloma, razbijale in nasipale kamenje.
Ustavila sem se in se naslonila nazaj. Čakaj. Kaj?
Prebrala sem še enkrat. Ja, od Štanjela do Podlasov. Prav sem prečitala. “Tisto cesto so delale ženske?” sem se nasmehnila in očarana brala naprej, kako ne samo, da so težačile v kamnolomih in postavljale ceste, ampak so delale tudi v poljskih apnenicah. Leta 1946 so tako na primer v eni od njih celo noč vlačile brin v snegu, ko so delali apno, kurili apnenico. “Dijo bono, sej so ble prave carice,” sem se ponosno naslonila nazaj v stolu in prekrižala roke, češ, “hah, me, ženske!”.
A sem si pravzaprav po krivici jemala zasluge za karkoli, saj v resnici, ko sem nazadnje ubrala tisto cesto, eno bolj posebnih iz Vipavske doline gor na Kras, je bil moj največji dosežek kvečjemu ta, da sem med vsemi porkodijoti na vrh prigurala maminega starega fiata in ga potem nisem na drugi strani skotalila direkt v Trst … tako. Po ‘malo’ dramatično primorsko.
Še zdaleč pa se ne bi opogumila, da bi, na primer, tisti hrib po ‘malce’ kompulzivno slovensko speljala z biciklom, kot je dandanašnji v navadi. Kaj šele, da bi cesto nanj gradila z razbijanjem kamna … ali pa v apnenico vlekla brin sredi snežnega meteža, ko je ta na Krasu še imel status naravnega pojava in ne slabega vica po pol litra terana.
Ja. Bila sem presunjena. Res carice! In sigurno so bile v krilih!
Na zgodbe, kako so kraške ženske v preteklosti bile udeležene pri težaških delih, sem naletela med prebiranjem knjige Kraški kruh: vas Kopriva na Krasu – njeni kamnolomi in kamnarji na primorskem skoraj hišnega etnologa Božidarja Premrla. V njej sem iskala kaj več podatkov o vasici, ki je med popisom leta 2011 štela natanko stopetinsedemdeset duš. Nekoč pa tudi kar petintrideset kamnolomov oziroma jav.
Kopriva, ob magistrali med Sežano in Novo Gorico, me je zanimala, ker je rojstni kraj Branke Jurca, pisateljice, ki smo jo primorski otroci v osemdesetih letih prejšnjega stoletja imeli za totalno zvezdo že veliko prej, preden smo spoznali rokenrol ali Madonno. Ko je med obiskom naše osnovne šole v okviru promocije Bralne značke podpisovala knjige, so se mi roke tresle. Mislim, da je bil takrat samo še Dedek Mraz večji hit. In še to, se ve, samo zaradi daril. Branka pa je dejansko znala pisat’!
Zato sem vedela, da bom Tišlerjevo domačijo, kjer je bila rojena leta 1914 in kjer so ji ponosni krajani postavili spominsko ploščo, uvrstila med izbrane kraje v publikaciji Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk / A Path of Their Own: 25 Excursions into Women’s History. V prvi turistični vodnik pri nas take vrste, ki ga je izdalo društvo Mesto žensk v okviru projekta Ženske o ženskah – WoW, uredila Tea Hvala, so-ustvarile pa smo ga mnoge ljubiteljice in raziskovalke zgodovine žensk.
Želela sem Branko Jurca vključiti tudi zato, ker v druge preglede o ženskah, ki so pustile pečat, ni vključena. Večinoma je spregledana tudi v literarni zgodovini. Kljub svojemu bogatemu opusu za otroke in mladino. Ko zorijo jagode je bila ponatisnjena kar tridesetkrat in tudi prirejena v uspešen mladinski film. Pa seveda njeno dolgoletno urednikovanje Cicibana in neprecenljive zasluge pri promociji Bralne značke. Še posebej pa je bilo prezrto njeno delo za odrasle, čeprav velja za prvo žensko avtorico znotraj socialnega realizma na ozemlju bivše Jugoslavije.
Zato, in iz še mnogih drugih razlogov, sem vedela že od začetka dela na projektu, da bo Kopriva zaradi Branke Jurca v publikaciji.
Česar pa nisem vedela, ko sem začela zbirati gradivo, je bilo to, da bom za isti turistični vodnik pripravila tudi geslo o ženskah v kraških kamnolomih in kamnoseštvu. Priznam in sram me je, prej mi nikoli ni padlo na pamet, da bi se vprašala, če so v kraških kamnolomih delale tudi ženske. Kamnolomi so vendar veljali kot zgolj in izključna domena moških. Kako sem se motila! Namreč, ne ena ali dve, ampak kar nekaj Marij, Mart, Ivank in Olg je v kamnolomih delalo vse, od administrativnih del pa do izjemno napornih, težaških del.
V tem raziskovanju pa potem od kamnolomov ni bilo daleč do kamnosekinj. Ki jih sicer v preteklosti resda ni bilo v obrti. Ženske v kamnolomih so lahko delale tudi težaška dela, nikakor pa niso imele dostopa do klesanja kamna, saj se je zanj bilo treba izučiti in tradicija kamnoseštva se je prenašala le med moškimi. A če kamnosekinj v preteklosti res ni beležiti, jih je danes veliko. Iz vse Slovenije se vpisujejo na Višjo strokovno šolo v Sežani na program Oblikovanje kamna. Zaradi tega programa so v poklicu, ki je bil nekoč rezerviran izključno za moške roke, vse bolj vidne in v njem celo prevzemajo vodilno vlogo. Hah, še eno fascinantno odkritje!
Brskanje po zgodovini in sedanjosti žensk v okolici, kjer sem odraščala, me je napajalo, tako kot je, predvidevam da, moje kolegice, soavtorice turističnega vodnika njihovo lastno raziskovanje, z neskončno željo po vedeti še, odkriti še več, še bolj pokazati svetu, kako prekleto zmoremo polagati ceste, kopati kamenje in ga tudi tolči, oblikovati v vse, od štirn do dekorativnih skledic, navduševati podmladek za branje, izdelovati žeblje in sekire, voditi partizanske bolnice, splesti in sešiti pol ljudske garderobe, biti svetovno priznane okoljevarstvenice, pa ministrice, tihotapke, služkinje in vohunke in še in še.
Bilo nas je veliko. In nas je še. Ne samo v pregovorno kulturno bogati prestolnici. Ampak tudi na Primorskem, v Prekmurju, na Gorenjskem, Štajerskem in Dolenjskem. Pogumne, trmaste, vztrajne, prve v mnogih poklicih, nekatere so orale ledino, druge nadaljevale začeto ali nadgrajevale že poznano, se borile z ramo ob rami, se upirale toku, ubirale svojo pot. Ob njej pustile pečat, zaznamovale prostor, kraj, v katerem so delovale ali individualno ali kolektivno, pustile sled. Pripadale so prostoru, v katerem pa jih je danes redko videti ali zaznati.
Tokrat smo v prvi publikaciji obiskale kraje samo petindvajsetih od neštetih. Naslednjič morda več. Morda nekega dne, ko bodo ceste postavljali 3D printerji in bo avto vozil nas in ne mi avto, takrat morda posameznih turističnih vodnikov, ki bi nas peljali po poteh žensk in njihovih zgodb, sploh ne bomo več potrebovali in bomo imeli že skupne, namenjene vsem. A do takrat, dokler še kar velja, da niso soustvarjale ali bile sposobne istih dosežkov, si zaslužijo, da jim sledimo in tako premagujemo vkoreninjene predsodke.
Po njihovi, naši, svoji poti. Na svoj način. Ali peš ali na štop ali z biciklom ali avtobusom, vlakom, pa tudi z rolko – še enim padlim moškim stereotipom –, ali s katerimkoli že prevoznim sredstvom … Sledimo jim. Ker, dijo di buh, ma vam pravem, res so bile carice … in pol!