Rad imam poletne nalive. Tiste kratke, deset-, dvajset-minutne, ko se zlije nebo in se ceste za nekaj časa spremenijo v potoke, ko se zaradi dežja ne vidi skoraj nič, ko postane prijetno hladno in ko barve dobijo nekoliko bluesovskega pridiha. Pravzaprav imam rad že minute pred nevihto, ko se zaveš, da bo kmalu, v pričakovanju, ko se stemni in naelektri, včasih tako, da se nam pokonci postavijo lasje. Veter postaja vedno bolj hladen in nato pričnejo padati prve kaplje. Te se zdijo večje od onih, ki jim sledijo potem. Zdi se, kot da sploh ne pridejo do razbeljenega asfalta, da izparijo milimeter, dva pred dotikom, pa vendar pustijo temne pike, ki jih lahko prvih nekaj sekund prešteješ. In takrat zadiši. Po pregretem asfaltu, ki si lahko končno oddahne in zadiha, vonj po poletju na vročih mestnih ulicah, tik pred kolapsom, ki se olajšano obarvajo v temno sive odtenke.

Ujela naju je na Lentu. Do ušes zatreskana srednješolca, jaz sem jih štel osemnajst, ona sladkih šestnajst. Najprej sva se zatekla pod prvo streho, a je veter zapihal v smeri, da nama zatočišče ni pomagalo kaj dosti. Kmalu sva bila mokra – ravno toliko, da nama je postalo vseeno. Spogledala sva se, si smeje prikimala in se sezula, potem pa bosa zabrodila po motnem potočku, v katerega se je medtem spremenila obdravska cesta. Hodila sva počasi, se držala za roke in se škropila. Kot da bi se kaj poznalo. Dež naju je močil do kože in jo vso pregreto prijetno hladil, od las je curljalo, nekaj v široko odprta nasmejana usta, nekaj za vrat.

Cestni potoček je naraščal in pričel zalivati hišo s trto, zaslišale so se sirene. Umaknila sva se gasilskemu avtomobilu, ki je hitel na pomoč. V pozdrav naju je tako mimogrede zalil, da sva morala zajeti sapo. Ona je zakričala, jaz pa se na glas zakrohotal. Potem se je zasmejala tudi ona. Kot počena lubenica. Iskreno. Čisto.

Pri meni doma sva v kopalnici naredila lužo. Vzela sva brisači in drug drugega nežno obrisala. Počasi in brez besed. Bile bi odveč. V napoto.

Dežne kaplje na pregretem poletnem asfaltu od takrat zame dišijo po ljubezni.