V času, ko veliko govorimo o smrtih zaradi pandemije, želim govoriti o drugih smrtih, ki ostajajo veliko bolj nevidne. Gre za smrti beguncev, ki umrejo na mejah Evrope. Vse večji delež teh smrti se zgodi na balkanski migracijski poti, med drugim tudi na slovensko-hrvaški meji oziroma na ozemlju Slovenije.
O teh smrtih v Sloveniji ni javno dostopnih statistik; ne vemo točnega števila umrlih. Ministrstvo za notranje zadeve in druge pristojne ustanove ne poznajo statistične kategorije “smrt migranta/begunca na meji”. Nobena od teh ustanov tudi nima centralizirane evidence teh smrti.
Pomembno delo na tem področju opravljajo nekatere nevladne organizacije, med njimi tudi InfoKolpa. Ravno zaradi pomanjkanja podatkov in informacij o smrtih smo v zadnjem letu začeli znanstveno raziskovati to temo v okviru mednarodnega projekta ERIM – Evropski režim iregulariziranih migracij na periferiji EU, ki ga vodi kolegica Marijana Hameršak iz Zagreba. Sočasno smo začeli raziskovati smrti na mejah tako na Hrvaškem, v Sloveniji kot v Srbiji. Izvedli smo terenske obiske na lokacijah, kjer je do smrti prišlo, pogovarjali smo se s pristojnimi vladnimi organi in z nevladnimi organizacijami ter izvedli kratko raziskavo med humanitarnimi organizacijami, ki so bile v stiku s svojci umrlih. Na osnovi dela raziskave, ki je potekala v Sloveniji, natančneje v občini Črnomelj, lahko izpostavimo nekaj začetnih ugotovitev.
Najprej, od leta 2018 do danes je prišlo v delu porečja Kolpe, ki je na ozemlju občine Črnomelj, vsaj do osmih smrti beguncev. Smrti je bilo vzdolž slovensko-hrvaške meje še več, a je zaradi pomankljivih podatkov težko ugotoviti njihovo natančno število.
Drugič, te smrti so v lokalnih in nacionalnih statistikah zabeležene pod kategorijo “nesreča”. S tako definicijo se prikrije dejstvo, da so se zgodile zaradi smrtonosne migracijske politike EU. S tem pa prikrijemo tudi odgovornost države Slovenije, ki s panelnimi ograjami z rezilno žico, s policisti in vojaki na mejah, z vse bolj avtomatizirano tehnologijo nadzora in z vse bolj birokratsko-nepropustnim azilnim režimom povzroča te smrti.
Podobno razmišlja Paolo Cuttitta, ki prav tako raziskuje smrti, do katerih pride zaradi evropskih migracijskih politik, in ugotavlja: “Čeprav se lahko smrti na meji zdijo – ali so predstavljene – kot ‘naravne’ ali kot posledica ‘nesreče’, so dejansko rezultat strukturnega nasilja migracijskih politik.”
Tretjič, izpostaviti velja več paradoksov, ki zaznamujejo te smrti na mejah. Begunci, ki so v iskanju varnosti na poti v EU, so v času svojega življenja kriminalizirani. Čeprav so ljudje, kot smo vsi mi, jih za nezakonite delajo in za ilegalne razglašajo oblasti evropskih držav, med katerimi je tudi slovenska oblast. Kot žrtve kriminalizacije v zadnjih letih doživljajo sistematične, nezakonite, verižne push-backe, ko jih slovenska policija prisilno vrne hrvaškim kolegom, ti pa jih nasilno preženejo čez mejo v Bosno in Hercegovino ali Srbijo. Čeprav so bili za časa življenja preganjani s teritorija Slovenije z nezakonitimi push-backi, pa so po smrti njihova trupla pokopana – kot je običajno za vsak pogreb – ob prisotnosti slovenske zastave, simbola Slovenije kot tudi pravne države.
Mnogokrat se ujetost njihovih življenj v čas, ki ga nadzorujejo drugi, ne konča niti s smrtjo. Za-časnost se nadaljuje, saj so neredko tudi pokopani le “začasno”. Večina jih je ekshumiranih in premeščenih iz Slovenije v drugo, praviloma njihovo rodno, državo. Za prekop običajno plačajo svojci.
Ekshumacijske prakse izhajajo večinoma iz predstave, naj se telo migrantov “vrne domov”. Ta ideja, ki je v ksenofobnih, rasističnih razpravah tako zelo prisotna za časa njihovega življenja, živi naprej tudi po njihovi smrti. Ekshumacijske prakse se lahko zelo zapletejo – tak je primer Anouarja El Mounisa, mladega fanta iz Maroka, ki je umrl v Kolpi.
Anouar je bil leta 2019 pokopan v Črnomlju, a so ga ekshumirali, saj se je njegova družina odločila organizirati pokop v Maroku. Zaradi pandemije covid-19 so se tovrstni prevozi trupel ustavili. Anouarjevo truplo tako že več kot 12 mesecev čaka v hladilnici v Velenju. Ne ve se, kdaj bo Anouar ponovno pokopan.
To čakanje na drugi pokop spominja na čakanje, na “zataknjenost”, na nezmožnost nadaljevanja poti, ki ga za časa življenja doživljajo vsi ljudje na balkanski migracijski poti.
In nenazadnje, izpostaviti velja dejstvo, da so grobovi beguncev v Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem, na robovih, na margini pokopališč. Po razlagi zaposlenih je temu tako, ker je tako bolj praktično, če pride do ekshumacije. A simbolna logika ne pušča dvomov – to so zadnja ležišča ljudi, ki so bili marginalizirani in diskriminirani za časa svojih življenj in marginalizirani ostajajo zato tudi po smrti.
V porečju Kolpe v občini Črnomelj so od leta 2018 do danes našli trupla osmih ljudi. Za eno truplo še vedno ne poznamo imena. Vsi so umrli zaradi izvajanja politik zapiranja slovensko-hrvaške meje. Imena umrlih, ki so znana, so: Briki Kamal, Khellouffi Mohamed, Yassin Karim, Lamsallak Youness, Omit Topcu, Boukrim Halza, Anouar El Mounis.
*Osnutek zgornjega zapisa je nastal kot prispevek v okviru dogodka MANIFESTI/FEMINISTI na festivalu Grounded 2021.