Kaj pa, če svet, v katerem živimo, sploh ni resničen? Kaj pa, če je vse samo ena velika laž? Težko je verjeti svojim očem, ko gledamo svet okoli sebe. Hrana za kokoši je dražja kot piščančje meso, številke so dragocenejše kot odnosi z lastnimi otroki. Na delovnem mestu v demokratični družbi ni demokracije. Ima otrok kakovostno življenje, če sta starša večinoma odsotna zaradi službe? Prek ekranov nam znanstveniki ponujajo majstr zobno pasto in kremo proti staranju. So starci res odveč? Pesnik naj umre, če hoče doseči slavo, stotinke sekunde in število doseženih košev so bolj cenjeni kot izraz spontane genialnosti. Na srečo je Mozart že davno mrtev. Kaj pa tisti, ki še nismo te sreče?
Čemu je vse to podobno? Ali živimo v narobe svetu ali pa v laži, v resnici prav gotovo ne. Zdi se, kot da smo priča zadnjim dnem nekega časa, ki je zdaj že preteklost. Najsi bo gripa, viroza ali kuga, v njeni senci se končno zavedamo, da se nam čas izteka. Izteka s prvim vdihom na tem svetu in vse, kar imamo, je čas, ki ga tako radi zapravljamo za nesmiselne dejavnosti, med katerimi najuglednejše mesto zavzema tek za novci, sicer nam grozi izpad iz igre, izgon iz sistema, ko nimamo več ničesar drugega kot le še svoj čas. Kako torej izkoristiti teh nekaj trenutkov, kar nam jih je še ostalo? V službi za minimalno plačo, na demonstracijah, v trgovskih centrih ali pa raje v družbi bližnjih? Vremenska napoved pravi, da nas morda kmalu spet čaka prisilno družinsko življenje, sožitje članov istega gospodinjstva. So nam bližnji, s katerimi prebivamo, res bližnji ali tujci, med katerimi smo najbolj tuji ravno sami sebi?
Če je vse laž, kje je torej resnica? Morda ravno v tem, da sami sebi nikoli ne moremo pogledati v obraz, da se s samim seboj ni mogoče soočiti. Še ogledalo nam laže: v njem vidimo le svoj odsev. Vse druge pa vidimo z lastnimi očmi, ki jim včasih komaj verjamemo, še posebej takrat, ko v drugih vidimo odsev svojih dejanj. Besede, ki jih uporabljamo za opisovanje drugih, največ povedo o nas. Le kaj bo o nas reklo ogledalo? Kdo smo mi, kdo so oni? Oni, ki nas spodbujajo in nam pomagajo, da ustvarjamo svet takšen, kakršnega vidimo danes. Očem morda res ne verjamemo, želodec pa se ves čas zaveda krute resnice. So oni politiki z imeni, lastniki kapitala, sive eminence, stare rodbine, bankirji? Lisica zajca, zajec mačko, mačka miško, miš pšeničko pod goro, pod to goro zeleno. In kdo smo mi? Smo res zgolj neuki potrošniki, ki konzumiramo vse, kar nam nasujejo v korito? Smo morda živina, ki se ravnokar zbira v ograde in žigosa? Ali smo ljudje, ki zavestno živimo v sedanjosti, se s spoštovanjem spominjamo preteklosti in odgovorno gledamo v prihodnost?
Pod to lepo goro zeleno.
*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil originalno objavljen v avgustovski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice, ki je bila posvečena temi ‘nove normalnosti’.