Pred našim domom, tako kot verjetno še katerim, če ne živite ravno v središču, kjer so smeti z genialno idejo “potopnih smetnjakov” po nojevsko poskrili pod zemljo, je vrsta smetnjakov. Naši še niso zaklenjeni, zaradi česar se je okoli njih razvilo živahno dogajanje. V prvi vrsti so seveda odbijajoči in nam dajejo vedeti, kako neskončno veliko vsega vsakodnevno odmetavamo in kako zelo smo posledično odvisni od delavcev podjetja, ki smeti odvaža. A za to kuliso odvečnega in smrdljivega, ki jo vrsta zabojnikov ustvarja med nami in sosedi, se skriva marsikaj zanimivega.

Razvila se je redna praksa, da kdo, ki ima namen odvreči kaj še uporabnega, to zloži na kamniti zid nasproti zabojnikov. To so lahko obleke, torbice, včasih tudi igrače … Danes je bila odvržena roža, nerodno porezano, a še živo drevo življenja, ki sem ga nemudoma vzela in tudi že presadila in zalila, da zaživi svoje novo življenje. Na zidku je bila ravno danes tudi ročna ura, še delujoča, ki sem jo hotela vzeti, pa me je nekaj zmotilo. Takoj ko tole do konca napišem, grem ponjo, saj me je ravno včeraj neki gospod vprašal, če imam zanj kako uro, točno tako s kazalci si je želel, kot je tista zavržena. Tudi to novo življenje ure, kot tudi drevesca življenja, me navdaja z upanjem, da je še nekak smisel pod preprogo tega kapitalističnega kvazi-življenja.

Potem so tu ljudje, ki gredo stopnjo naprej in ne gledajo le stvari na zidku ob smetnjakih, ampak smetnjake odpirajo in po njih brskajo za še uporabnimi stvarmi. Nekateri imajo občudovanja vredno opremo, rokavice, telovnike ter palice, ki olajšujejo potapljanje v te zabojnike.

Včasih, običajno ob nedeljah, pridejo do naših smetnjakov tudi prebivalci bližnjega romskega naselja in tudi na “gospodov dan” pridno delajo, v nasprotju s tistimi prejšnjimi pa ob tem še živahno kramljajo.

Res je, kdaj, ko pride po smetnjakih z mešanim odpadom brskat kak osamljeni samotni jezdec, ki deluje, kot da najmanj od vsega išče stike z drugimi, se mi zares milo stori, ko pomislim na človeško osamljenost in raznolike težke in meni nepojmljive načine prebijanja skozi življenje. To težo misli razbije veselje prijatelja, ki pride do nas mimo smetnjakov in neredko z zanosom prinese s seboj kaj ne le uporabnega, ampak tudi zanimivega, kot je skoraj delujoč stol, ki potrebuje le malo sanacije.

Kot vidite, se pri naših smetnjakih zares skriva cela paleta človeških izkušenj. Če dobro premislim, se tam zgodi več medsosedskih stikov kot kjer koli drugje v našem naselju, če si to le dopustimo in ne pridemo odnest smeti s slušalkami na ušesih in okamnelim izrazom na obrazu. Zdelo bi se mi lepo, da bi se okoli te dejavnosti ustvarila še bolj povezana skupnost, da bi lahko o ponovni uporabi smeti sproščeno kramljali in izmenjevali izkušnje. Saj je to vendar tema prihodnosti, nekaj, kar bi nas vse moralo zanimati! Nekega dne, že po apokalipsi, bodo veščine razvrščanja in ponovne uporabe smeti namreč poglavitna veščina preživetja. Za nami bo ostalo zares ogromno tega, kar pomislite na vrtoglave količine vsega, kar danes ekscesno proizvajamo, prodajamo, kupujemo, morda malo tudi uporabljamo, potem pa zavržemo.

Otrociiii, pripravite svoje pripomočke za brskanje! Danes gremo na smetišče nabirat strojno opremo, da bomo lahko sestavili model predapokaliptičnega računalnika! pa bo slišati pozive učiteljic v poapokaliptični šoli.

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil objavljen v decembrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}