Raziskovalka za Iran pri mednarodni organizaciji za človekove pravice Amnesty International ni skrivala olajšanja, da v noči pred intervjujem ni bilo novih usmrtitev, ki se ponvadi zgodijo zgodaj zjutraj. Od decembra so iranske oblasti zaradi sodelovanja na protestih usmrtile pet oseb. Raha Bahreini je odraščala v Iranu in nato v Kanadi. Sedaj že desetletje živi v Londonu, kjer dela kot zagovornica človekovih pravic. Kampanje na družabnih omrežjih pomagajo osveščati ljudi o tem, kaj se dogaja v Iranu, je pojasnila. A nujna so tudi medijska poročanja, protesti na ulicah in pred veleposlaništvi, komunikacija z mednarodnimi organizacijami in vladami, kontaktiranje iranskih oblasti, zagotavljanje pravne pomoči in podpore družinam zaprtih ter pogrešanih. Opisala je, kako je upor zoper simbol podrejanja žensk postal zahteva po spremembi političnega režima.
Protesti v Iranu trajajo od sredine septembra, ko je umrla Mahsa Amini, tri dni potem ko so jo oblasti pridržale zaradi neprimerno pokritih las. Ponavljalo se je, da so ti protesti drugačni, a vidimo nasilno zatiranje in usmrtitve. Kaj zaznamuje sedanje dogajanje?
To, da se protesti nadaljujejo že štiri mesece navkljub izjemnemu nasilju oblasti, kaže moč ljudi v boju za drugačno prihodnost. Nedvomno se je začela transformacija, ki se je ne bo dalo ustaviti. Ljudje iz različnih slojev in skupin so se uprli. Stojijo skupaj v zahtevi po drugačnemu političnemu sistemu in prihodnosti, ki bo spoštovala njihove temeljne pravice.
Oblasti so zagnale stroj represije. Proteste hočejo zatreti za vsako ceno. Že srečevanja ljudi so zdaj nevarna. Oblasti streljajo s pravimi naboji, videli smo usmrtitve po montiranih procesih. Oblasti so ceno boja dvignile. A to, da se lahko ljudi prisili nazaj v njihova zasebna življenja in bodo pozabili na zahteve, je iluzija.
Vseeno je protestov manj – ali pa gre za nekosistentnost medijskega poročanja?
Obseg in oblike upora se spreminjajo. Bili so tedni, ko je bilo na ulicah več ljudi, nato tedni, ko je bilo tišje. Najbolj vidni so protesti v mestih. Teh je bilo veliko septembra in pozno v oktobru, na 40 dan po smrti tako Mahse Amini kot drugih ubitih protestnikov. Od začetka decembra velikih protestov ni, so pa akcije v soseskah v različnih mestih, ljudje ponoči vzklikajo protirežimske slogane s streh. Videli smo solidarnostne stavke delavk in delavcev v različnih mestih. Analiza internetne strani v perzijščini, kjer se zbirajo poročila o protestih in stavkah, kaže, da četudi število večjih protestov pada, je dnevno po Iranu v povprečju še vedno vsaj 20 primerov izrazov protesta.
Oblasti želijo, da prevlada logika strahu, in v določeni meri jim lahko uspe. Zgodovina kaže, da jim je vsakič uspelo zdrobiti duh upora. A prisotno je tudi zavedanje, da četudi uspe oblastem začasno pobiti proteste, jih bo slej ko prej nekaj spet sprožilo – zahteva po spremembi je zdaj pregloboko v družbi.
Nasilje oblasti ni novo. Vaša poročila opozarjajo na streljanje v oči ljudi, ki so protestirali zaradi ekonomske stiske leta 2019, na preprečevanje zdravniške oskrbe političnih zapornic. Kaj je drugače? Se je okrepila zahteva po spremembi režima, ki je bila morda pred dobrim desetletjem še bolj na obrobju?
Zahteva po spremembi iz islamske republike v sekularni in demokratični sistem se je nedvomno okrepila. Sedaj jo sliši tudi mednarodna skupnost. Kar nekaj let je navzven veljalo, da protesti niso politični, ampak socialno-ekonomski. A vsi, ki smo situacijo v Iranu spremljali, smo vedeli, da gre za to, kako oblasti obravnavajo ljudi in ravnajo z njimi. Ni jim mar za lastno legitimnost, za spoštovanje pravic in svoboščin ljudi.
Iranska družba je tekom let poskusila na različne načine doseči spremembe: od volitev do kampanj civilne družbe in protestov. Nič ni uspelo. Zato je dozorelo strinjanje, da so, če je cilj spoštovanje pravic in dostojanstva ljudi, potrebne strukturne in sistemske spremembe – ustave in ustroja samega političnega sistema,
Kritična točka so za mnoge protesti decembra 2017 in januarja 2018. Bili so množični v več kot 100 mestih v različnih provincah in trajali so deset dni. Po letu 2009 so bili to prvi množični protesti z zahtevo po odstavitvi vrhovnega verskega voditelja Hameneja in razpustitvi sistema islamske republike. Od tedaj smo priča valovom protestov, ki so brutalno zatrti. Najbolj vidni so bili pet-dnevni protesti novembra 2019. Že v prvih dneh so oblasti začele streljati na ljudi. Ubili so jih več sto, tudi otrok. V Amnesty International smo zbrali več kot 200 imen ubitih žensk, moških in otrok, a dejansko število je verjetno precej večje.
Tedaj smo mednarodno skupnost opozorili, da se bodo protesti in nasilni, krvavi odzivi oblasti nadaljevali, če ne bo odločnega odziva – tudi v okviru Sveta ZN za človekove pravice. A se ni nič zgodilo in zahteve po odgovornosti so ostale neuslišane. Oblasti vsakič znova ponovno streljajo v protestnike. V zadnjih letih je bilo veliko protestov po provincah in vsakič so oblasti ubile ter ranile več ljudi. Nihče ne odgovarja. Bolečina ter ogorčenje zaradi množičnih pobojev novembra 2019 sta spremenil podobo režima v očeh ljudi. Od tu zahtevi po pravičnosti in odgovornosti ter bes zaradi neodgovornosti, ki se jo ohranja znotraj islamske republike s pomočjo najvišjih voditeljev. To prihaja po desetletjih bojev zoper zatiranje in diskriminacijo ter ob ekonomski stiski. Smrt 22-letne Mahse 16. septembra lani je bila zadnja kaplja čez rob.
Slogan protestov je “ženska, življenje, svoboda”. Kaj sporoča vam?
Vsak, ki protestira, ga verjetno razume po svoje. Osebno si že leta prizadevam, da bi Iran ukinil smrtno kazen, spoštoval dostojanstvo ljudi, razveljavil diskriminatorne zakone do žensk in prekinil z diskriminatornim delovanjem. V sloganu najdem vse to – vse zahteve iranskih gibanj za človekove pravice. Beseda življenje je izjemno navdihujoča. Neposredno naslavlja nasilje islamske republike – njihov napad na življenja ljudi prek usmrtitev …
V tem vidite poziv k ukinitvi smrtne kazni?
Ne zgolj to. Sistematični napadi na pravico do življenja segajo širše – gre za omenjene nezakonite usmrtitve protestnikov na ulicah, za uporabo smrtonosnega nasilja zoper manjšine, predvsem Baluče in Kurde, za desetletja neraziskanih smrti v zaporih …
Značilnost iranskega režima je odsotnost vsakršnega spoštovanja življenja. Zahteva ljudi je upor zoper to, zoper normalizacijo tega.
Ko pridemo do žensk, vemo, da so ženske in dekleta v prvih vrstah. Smrt Mahse je bila primer ekstremnega nasilja zoper ženske – zahteve, da se mora pokriti, in brutalnega uveljavljanja tega. Sistem je v celoti diskriminatoren do žensk, zato je inspirativno, da je enakopravnost ključni del zahtevanih sprememb.
Zahteva po enakopravnosti žensk v Iranu ni nova – mnoge aktivistke so opozarjale, da je prekrivanje las zgolj najbolj vidno. Pomembnejše so se jim zdele spremembe dedne, družinske, delovne zakonodaje …
Pokrivanje las žensk je najmočnejši simbol ženske podreditve. Ko stopi ženska iz hiše, mora paziti na lase in obleko ter presoditi, v kolikšni meri se želi soočiti z dnevnim nadlegovanjem, ustrahovanjem, pridržanjem … Gre za stalni opomin, da so ženske drugorazredne in se ne smejo izražati, kot bi se želele. Ta zahteva jemlje dostojanstvo in občutek lastne vrednosti. Iranske ženske in dekleta se tega zavedajo že generacije in se proti temu borijo vse od marca 1979, ko je bilo uvedeno obvezno pokrivanje.
Zagotovo pa je del napada na pravice žensk tudi diskriminatorna zakonodaja in ostale manifestacije sistematične diskriminacije. Ženske se temu vseskozi upirajo – predvsem z malimi vsakodnevnimi dejanji upora. A šele zdaj je upor dosegel točko, da so ženske razkrile lase v javnosti, zažgale hijabe in šale …
A sistem je z diskriminacijo na nek način ženske v Iranu tudi okrepil – morale so biti boljše, močnejše in vztrajnejše, če so želele doseči stvari, ki so bile moškim samoumevne. Iranke niso zgolj žrtve. Nobelova nagrajenka leta 2003 je iranska odvetnica Shirin Ebadi, ki je resda od leta 2009 prisiljena živeti zunaj domovine.
Nedvomno so pogumne zagovornice človekovih pravic odigrale ključno vlogo. Oblasti so jih aretirale, zapirale v Evin, preprečevale njihovo povezovanje, zavračale vsakršne spremembe. Ženske so vztrajale. To, da je nekdo žrtev, ne izključuje moči in delovanja te osebe. Ženske so žrtve resnih kršitev človekovih pravic – a so tudi pogumne nosilke in akterke sprememb. Napak bi bilo pozabiti na bolečine in trpljenje, ki so jih morale prestati – in se vseeno vztrajno borile za svoje pravice.
Dolgo časa je veljalo, da so protesti del liberalnih, urbanih središč. Se je to spremenilo?
Glede na avdio in video posnetke, ki prihajajo iz Irana, podpirajo proteste zelo raznoliki deli iranske družbe. Zatiranje je najbolj prizadelo manjšine. V provinci Sistan in Balučistan, ki je najrevnejša, ljudje tedensko protestirajo. Največji pokoli so bili tam. Nihče ne more trditi, da gre tam za proteste višjega srednjega urbanega razreda. Podobno velja za kurdske province Kermanshah, Zahodni Azerbejdžan in Kurdistan, kjer je bilo na začetku največ smrtnih žrtev. Na protestih so tako ženske z zakritimi kot odkritimi lasmi – skupaj zahtevajo pravico do izbire: kako se oblačijo, ali si bodo pokrivale lase ali ne.
Pomemben vidik so tudi sindikalisti in delavske aktivistke, ki so podprli proteste. Mnogi prepoznajo razlog za kršitve pravic v sami oblastni strukturi.
Amnesty International je pred leti objavil dokumente, ki kažejo soodgovornost Mira Hoseina Mousavija za pokole leta 1988. Mousavi je bil dolgo časa upanje reformističnih, liberalnih Irank in Irancev. Je to poleg drugih razočaranj nad “reformisti” doprineslo k zahtevi po spremembi celega sistema?
Amnesty se politično ne opredeljuje in ne želi vplivati na nacionalne politike. Naše delo, povezano s poboji in izginotji leta 1988, presega posameznike. Ob trideseti obletnici smo objavili obsežno, več-sto-stransko poročilo. Predstavili smo razloge, zakaj je na mestu trditev, da so oblasti tedaj izvršile hudodelstvo zoper človečnost – poleti 1988 so na skrivaj pobile tisoče političnih nasprotnikov. Hkrati se hudodelstvo nadaljuje, saj še vedno sistematično prikrivajo, kje so pokopali ubite in kaj se je zgodilo z izginulimi. Trpljenje in bolečina družin izginulih se nadaljujeta – do danes ne vedo, kje so njihove bližnje pobili, kako in kje so pokopani. Politiki in uradniki, ki so bili tedaj na oblasti, še naprej prikrivajo resnico in širijo laži.
Eno poglavje poročila je osredotočeno na potvarjanja, ki so jih oblasti širile na mednarodni ravni – v komunikaciji z Združenimi narodi in z Amnesty International – da so bili ljudje denimo ubiti med oboroženimi spopadi in ne v zaporih. Dokumenti so pomembni, ker se z lažmi danes nadaljuje. Mir Hosein Mousavi je bil tedaj predsednik vlade. Zagotovo nosi odgovornost. Tako kot Rafsanjani in Hatami (prav tako reformistična politika, op. a.) je tudi Mousavi dajal intervjuje. To smo dokumentirali. Zaradi njegove sedanje vloge je občutljivost do njegovih preteklih ravnanj večja, a nas je zanimalo zgolj to, da prevzamejo odgovornost vsi uradniki in politiki, ki so posredno ali neposredno sodelovali pri pokolih leta 1988 in pri prekrivanju resnice.
A vendar – je poročilo, če pogledate nazaj, prispevalo h krepitvi zahteve ne po reformah, ampak po temeljni spremembi režima?
Nekaznovanost in neodgovornost vladajočih sta prepoznani kot glavna razloga za krizo človekoviih pravic v Iranu. Pokoli in usmrtitve se vrstijo desetletja. Nihče ne odgovarja. To je oblikovalo kulturo, kjer je življenje posameznika brez pomena – oblasti se ničesar ne bojijo. Desetletja že ubijajo, mučijo, posiljujejo, škodujejo, ranijo in napadajo brez posledic. Ljudje to vidijo. Trenutno je eno najpomembnejših gibanje za dosego pravičnosti. Povezuje družine ubitih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, leta 2009 med “zelenim gibanjem”, leta 2018 in sedaj …
Združene narode pozivate, naj ukrepajo, raziščejo zločine – vidimo, da države brez težav na politični ravni, ko gre za nuklearno orožje, ukrepajo, uvedene so sankcije, v imenu človekovih pravic pa so zadržki. Kako to razumeti? Kaj pričakujete?
Od sveta ZN za človekove pravice smo od množičnih pokolov leta 2019 dalje zahtevali, naj pripozna krizo nekaznovanosti v Iranu in pozove oblasti k neodvisni preiskavi. Ker v Iranu ni neodvisnih sodnih postopkov, smo želeli, da svet ZN sam prisluhne pričevanjem žrtev … To zahtevo so podprle druge organizacije civilne družbe in človekovih pravic. Svet ZN za človekove pravice se je odločil ukrepati šele novembra lani, ko je ustanovil posebno preiskovalno komisijo. Vmes je bil obnovljen mandat posebnega poročevalca ZN, kar je pomembno, a ni dovolj.
Solidarnost, ki so jo v teh dejanjih prepoznali v Iranu – boleče veselje, da bo mednarodna skupnost ukrepala, je bilo zelo ganljivo. Ljudje vedo, da se s tem ne bo čarobno končalo nasilje. Oblasti se na vse načine trudijo omejiti pretok informacij, prekriti resnico, prestrašiti ljudi v molk. Zato je sporočilo sveta ZN, da sliši in vidi, še pomembnejše.
Kaj ljudje pričakujejo – izkušnje z ZN niso najboljše?
Nevarnost povračilnih ukrepov je velika. Organizacije človekovih pravic smo vedno zelo previdne pri zaščiti virov in prič. Tudi preiskovalci ZN morajo govoriti s čim več žrtvami, prikriti njihovo identiteto in jih zaščititi. Pri Amnestyju imamo odprto linijo za klice na pomoč iz Irana in število sporočil, želje pričati so izjemne.
Oblasti bodo naredile vse, da ustvarijo vtis, da jim ni mar. Usmrtitve kažejo, da je zanje najpomembneje ohraniti oblast, ne glede na ceno. A to ne pomeni, da jim je vseeno. Raje bi, da poročil ZN o kršitvah ne bi bilo. Vlagajo ogromno dokumentov in pojasnil, da bi zabrisali resnico. Trudijo se ukiniti in oblatiti mandat posebnega poročevalca.
Nič ne bo spremenilo situacije čez noč, a vseeno pričanja ljudi in poročila o kršitvah ustvarjajo spomin zatiranja in ponujajo podporo žrtvam.
Iran je znan po blokadah interneta in oviranju komunikacij. Kako iznajdljivi ostajajo ljudje, da informacije potujejo naokoli znotraj Irana kot tudi od zunaj v Iran in od tam v svet?
Izjemna iznajdljivost obstaja. Gre za neprestan boj: ljudje najdejo nove obvode mimo blokad. Oblasti se zelo trudijo, da bi ustavile tok informacij – tako s tehnološkimi preprekami kot z ustrahovanjem novinark, blogerjev … Leta 2019 jim je uspelo zablokirati internet za več kot dva tedna in ogromno dokazov ter informacij se je izgubilo. Posledice za razumevanje obsega kršitev so velike, sploh v trenutku protestov. Vseeno pa ne morejo prekriti resnice – ko se internet vzpostavi nazaj, pridejo sporočila, klici in informacije v svet.
V zadnjih mesecih so oblasti filtrirale instagram, kar je povzročilo veliko ogorčenja, saj mnogi to družabno omrežje uporabljajo v poslovne namene. Prišlo je do absurdnih cenzur. Zaradi preteklih izkušenj so oblasti poskušale izvajati blokade na ravni provinc, bolj spretno, a na koncu jih ljudje vseeno obidejo.
Je težava zaradi teh blokad tudi komunikacija in solidarnost znotraj države, med provincami?
Obveščevalne službe se zelo trudijo preprečiti vsako povezovanje. Videli smo aretacije vnaprej, pred protesti sindikalistov, odvetnic, zagovornikov človekovih pravic, aktivistk. Septembra je bilo tisoče ljudi aretiranih in pridržanih. Še vedno ne vemo, koliko jih ostaja v zaporu.
Oblasti trdijo, da je bilo aretiranih več kot 16 000 ljudi zgolj v prvih dneh. Ne želijo povezovanja in včasih ljudje izvedo za nekaj, kar se je zgodilo nedaleč stran, prek televizije, ki oddaja iz tujine.
So zaradi zahteve, da morajo biti spremembe sistemske, te težje ali lažje dosegljive, saj se ljudi ne mora pomiriti z malimi, lažnimi spremembami?
Kar slišimo s terena, je, da ljudje vedo, da bo cena, ki jo bo treba plačati, ogromna. A nič, s čimer so poskušali tekom let, ni bilo uspešno in situacija je slabša. Zato zahtevajo to temeljno spremembo in pripoznanje dostojanstva ljudi – sedaj ga oblasti teptajo. Pot, ki so si jo zadali, ni lahka, saj so soočeni s sistemom, ki pozna zgolj govorico ustrahovanja in nasilja. A mnoge preveva več upanja kot kdajkoli do zdaj. Leta tihega trpljenja so povzročala apatijo in obup – sedaj je cena visoka, a pogum je navdihujoč in opogumljajoč. Oblikovala se je vizija prihodnosti, ki je prej ni bilo.
In ta vizija je jasna?
Iz vzklikov na ulicah izhaja, da želijo ljudje drugačen politični sistem. V Amnestyju tega ne komentiramo, a vizija, bi rekla, da ni jasna – jasno je pripoznanje, da trenutni sistem ne spoštuje ne političnih, ne državljanskih, niti socialnih ali ekonomskih pravic. Nedvomno je jasna zahteva po spremembah ustave, političnih institucij in po ukinitvi diskriminatorne zakonodaje ter usmrtitev. Te zahteve so jasne in slišne. Kako bi se jih prevedlo v drugačen sistem, pa je manj jasno.
Že leta 2009 smo bili v Sloveniji priča kritikam protestov zelenega gibanja v Iranu z levice, češ da gre za del ameriškega poskusa spremembe režima. Kako odgovarjate na te pomisleke – da je za protesti zahod?
To je žalitev vseh, ki tvegajo svoja življenja, da zahtevajo boljšo in bolj dostojno prihodnost. Zadostovati bi moralo, da bi ti kritiki pogledali profile na družabnih omrežjih običajnih prebivalk in prebivalcev Irana in bi razumeli hrepenenje po enakopravni in svobodni prihodnosti. Ogromno je bolečine in upanja. Zato so zame take trditve popolnoma skregane z resničnostjo.
Za zahtevami protestov v Iranu je tudi zahteva po resnični demokraciji, spoštovanju in soodločanju. Te zahteve so del številnih bojev. Koliko univerzalnosti je v tem?
Boji ljudi kjerkoli na svetu za človekove pravice in demokratično sodelovanje so lahko vir upanja in poguma. Še posebej v času, ko so ljudje nagnjeni k obupovanju in se jim zdi, da njihova dejanja ničesar ne spremenijo. To, do se ljudje uprejo v najtežjih razmerah – ko vedo, da se morda s protestov ne bodo vrnili živi –, lahko tudi drugod vlije ljudem pogum – da dvignejo glavo in glas za svobodo, še posebej če vedo, da posledice tega skoraj zagotovo ne bodo tako hude in smrtonosne kot v Iranu.