Kot ste morda slišali, prek selitvenih poti, ki jih med razmnoževalnim ciklom uporabljajo dvoživke, poteka toliko cest, po katerih peljejo za žabe usodni avtomobili, da jih kmalu morda ne bo več. Težava se rešuje tako, da jim ceste fizično pomagajo prečkati predani prostovoljci in prostovoljke. Ko je glavna sezona in je žabic na cestah več, se ti zvečer zberejo na najbolj obleganih lokacijah, opremljeni z odsevnimi jopiči, svetilkami in vedri, ter žabice odnesejo na pravo stran ceste. Hecno je, saj ko jih na varnem izpustiš, odidejo dalje, kot da bi vedele, da so prenesene čez oviro. Žabe pa se med seboj tudi razlikujejo. 

Krastače v 90 odstotkih hodijo, le kakšna večja ovira jih prisili k skoku, medtem ko sekulje skoraj poletijo iz vedra. Ko jih enkrat začneš spoznavati, so te živeli zelo zanimive. Skrivajo se tudi v rovih v zemlji, kjer jih je nagnetenih tudi po pet. Nekaterim voznikom se uspe ogniti se žabam, nekateri pa so prehitri ali pa se ne morejo ustaviti, saj je v času seljenja žab zunaj veliko vlage in so ceste spolzke. So pa ob cestah znaki, ki opozarjajo na žabe na cesti, kar velja upoštevati. 

Udeležba prostovoljcev, ki žabicam pomagajo, je kar dobra, kolikor sem opazil. Med delom je lepo poslušati regljanje, pa še veš, da je ekosistem zadovoljen. Vsaka žabica šteje. Zanimiva izkušnja in ko bo spet možna, bi rad znova sodeloval.

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni obliki objavljen v junijski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}