Štetje novega časa samostojne kapitalistične Slovenije se je lahko začelo šele po gospodarskem in političnem preoblikovanju prejšnjega, socialističnega sistema. Izris, kako je prišlo do uvedbe revizije oškodovanja družbene lastnine, kako se je vršila in kaj so bili njeni rezultati, nas sooča s tem, kako se je pravnoformalno uredilo tako imenovano divjo privatizacijo premoženja, ki se ga je pred tem pojmovalo kot temelj družbene lastnine. Kritičen in širok družbeni premislek o teh procesih še vedno manjka. 

Letos obhajamo trideseto obletnico razglasitve samostojnosti Republike Slovenije. Obletnice so običajno namenjene spominjanju in tudi ob tej so bile organizirane različne komemoracije teh in onih sestankov, deklaracij in dogodkov. Poleg te oblike spominjanja, ki jo na radijskih postajah poznajo v obliki rubrike “Na današnji dan”, obstaja še druga, ki namesto dogodkov analizira procese. V tem kontekstu se po trideset letih samostojne Republike Slovenije ne moremo izogniti pojmu tranzicije. S tem izrazom označujemo množico zgodovinskih procesov, povezanih s spremembo političnega in/ali ekonomskega sistema. Konkretno v slovenskem prostoru tranzicija označuje procese, povezane s ponovno uvedbo kapitalizma in spremembo političnega sistema, zlasti z odcepitvijo od Socialistične federativne republike Jugoslavije ter integracijo v postmaastrichtsko Evropo.

Manj znani proces, ki je nekatere državne organe zaposloval od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do začetka tega tisočletja, je bila revizija oškodovanja družbenega premoženja. Gre za poseben institut, ki ga je uvedel Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Posledica reforme lastninske zakonodaje konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo obsežno razpolaganje s sredstvi in pravicami, ki je bilo dotlej organizirano v okviru družbene lastnine. V javnosti se je za to razpolaganje uveljavil izraz divja privatizacija. Tako splošna kot strokovna javnost sta se na te procese negativno odzvali. Vzporedno s tem je na politični ravni potekal spopad za prihodnjo ureditev države, družbe in gospodarstva. Politični predstavniki spopadajočih se skupin so v okviru zakonodajne veje oblasti poleg načina privatizacije pozneje določili, da se mora celotno omenjeno razpolaganje s sredstvi in pravicami pregledati in ugotoviti morebitna protipravna ravnanja oziroma morebitno oškodovanje družbene lastnine, kot se sicer institut še danes imenuje. Izvajalca revizije sta bila Služba družbenega knjigovodstva in družbeni pravobranilec samoupravljanja skupaj z njunimi pravnimi nasledniki. Zakon je določil, da v pritožbah zoper odločitve teh organov odločajo sodišča in da organi nekatere svoje zahtevke lahko uveljavljajo v sodnih postopkih.

Uvedba revizije oškodovanja družbene lastnine

O nastanku revizijskih določb pisnih virov tako rekoč ni. Strokovne razprave na temo transformacije družbene lastnine so bile do sprejetja zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij bodisi zelo nedoločne bodisi so se osredotočale na varovanje sistema družbene lastnine v okviru prejšnjega ustavnega režima. Zgodovinar Aleksander Lorenčič sicer piše, da je vlada avgusta leta 1990 pripravila zakon o varovanju družbene lastnine, a je ta obtičal, ker ga na pristojnem sekretariatu niso konkretizirali.

V obrazložitvi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki so ga pripravili poslanci Janko Deželak, Emil Milan Pintar, Mile Šetinc, Angela Žerovnik in Vlada Republike Slovenije, je zapisano, da je uvedba revizije dotedanjega lastninskega preoblikovanja posledica upoštevanja “večinskih pripomb”. Predlagatelji navajajo: “Obstaja namreč utemeljen sum, da je v številnih primerih lastninskega preoblikovanja podjetij prihajalo do nezakonitih privatizacij, ki se v javnosti imenujejo ‘divje privatizacije’. Zato iz večine predlogov eksplicitno izhaja, da je potrebno vse primere nezakonitega ravnanja, posameznih pravnih dejanj pravnih poslov oziroma pogodb ustrezno pravno sankcionirati. Saj bi drugačno ravnanje pomenilo destrukcijo pravne države.”

Niti v obrazložitvi niti v samem zakonu predlagatelji niso navedli, kaj točno naj bi ta nezakonita ravnanja bila; nikjer ni niti jasno opredeljeno, kaj oškodovanje družbene lastnine sploh pomeni.

Revizija oškodovanja družbene lastnine se je sicer postopno rafinirala, zlasti zaradi pripomb izvajalcev revizije. V zadnji veljavni verziji je veljala dvostopenjska revizija.

Vsako podjetje, ki se je od leta 1990 do konca leta 1992 statusno preoblikovalo, ki je vlagalo v nova podjetja, prenašalo poslovodske funkcije na druga podjetja ali prenašalo premoženje, je najprej revidirala Služba družbenega knjigovodstva. Zakon je nato predvideval situacije, kjer se je oškodovanje družbenega premoženja domnevalo – na primer: posojila po prenizki obrestni meri, dajanje premoženja v najem po nižji ceni od stroškovne, neutemeljeno odpisane terjatve, nedokumentirana povračila stroškov -, in v teh primerih je lahko že Služba družbenega knjigovodstva izrekla korektivne ukrepe. Te ukrepe so lahko podjetja izpodbijala pred sodiščem. Če pa je Služba družbenega knjigovodstva sumila na oškodovanje družbenega premoženja, ki ni bilo našteto v zakonu, je primer predala družbenemu pravobranilcu. Ta je nato pred sodiščem uveljavljal oškodovanje družbene lastnine s tem, da je izpodbijal posamezne pravne akte: pogodbe, vpise v sodni register in podobno.

Zakonsko določen revizorski organ je bila torej Služba družbenega knjigovodstva, ki jo je leta 1959 ustanovil Zakon o družbenem knjigovodstvu. Družbeno knjigovodstvo je bilo opredeljeno kot javna služba, s katero se zagotavljajo evidenca in nadzor uporabe družbenih sredstev in razpolaganja z njimi, evidenca o gospodarskih gibanjih in nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti do družbene skupnosti s strani uporabnikov družbenega premoženja. Delovala je v okviru Narodne banke Federativne ljudske republike Jugoslavije, organizirana pa je bila na ravni Glavne centrale, državnih central in podružnic. V njeni sestavi je bila tudi finančna inšpekcija. Lokalne izpostave so poročale tudi organom občinskih ljudskih odborov, ki so bili pristojni za finance.

V obdobju pred in med osamosvojitvijo je veliko uslužbencev iz Službe družbenega knjigovodstva odšlo med komercialne revizorje. Kot razlog za to lahko navedemo tudi nejasno usodo službe, zadolžene za varstvo družbene lastnine v času, ko se je družbena lastnina ukinjala. Kot je poudarila Alenka Žnidaršič Kranjc, zaradi izredno velikega števila gospodarskih enot, ki jih je revizija zajela, Služba družbenega knjigovodstva ni imela dovolj razpoložljivih kadrov, da bi lahko kakovostno opravili revizijo in hkrati zbirali ustrezno dokazno gradivo, bodisi za dokazovanje v poznejšem postopku izpodbijanja revizijskega poročila v pravdi bodisi za morebitno uvedbo kazenskega postopka.

Leta 1994 se je del Službe družbenega knjigovodstva, pristojen za postopke revidiranja, z razdružitvijo organa preimenoval v Agencijo Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje.

Družbenega pravobranilca samoupravljanja (DPS) pa lahko uvrstimo med formalne mehanizme nadzorstva družbene lastnine v najširšem pomenu, torej kot varovalni institut posebnega pravnega režima, ki je bil uveden z ustavo leta 1974, njegova glavna naloga pa je bila zlasti varovanje delavskih pravic.

Ob začetku revizijskih postopkov je Alenka Žnidaršič Kranjc opozorila, da je v Sloveniji samo deset občinskih pravobranilcev ter republiška pravobranilka samoupravljanja; zato se je postavljalo vprašanje, ali bo ta javna služba zmogla opraviti vse z zakonom določene naloge.

Kot pojasnjuje Janez Krnc, namestnik družbenega pravobranilca samoupravljanja, se je družbeno pravobranilstvo v svojem delovanju, zlasti na področju revizije oškodovanja družbenega premoženja, soočalo s kadrovskimi in finančnimi težavami. Anica Popovič je leta 1992 opozorila, da družbenih pravobranilcev že dolgo ni bilo na Gorenjskem, v Pomurju, Zasavju, Posavju in na Goriškem. Tudi zato je zakon določil, da lahko DPS za opravljanje sodnih dejanj pooblasti odvetnika. Komisija Državnega zbora za spremljanje in nadzor lastninskega preoblikovanja je aprila 1993 sprejela sklep, s katerim je pozvala vlado, naj v okviru sredstev za financiranje kadrov zagotovi namensko porabo dela teh sredstev za financiranje družbenega pravobranilca na republiški in občinski ravni ter naj do naslednje seje Državnega zbora pripravi rešitev na zakonodajni ravni.

Namestnik družbenega pravobranilca samoupravljanja Janez Krnc trdi, da so zaposleni v organu želeli predvsem ohraniti vrednost družbenega premoženja, saj da so direktorji v obdobju lastninskopravnih reform delovali zlasti v prid privatizacije, ne pa več upravljanja podjetij. Pri delu so se po njegovem mnenju pojavljali tudi politični pritiski, zlasti iz vrst dolgoletne glavne koalicijske stranke LDS.

Novembra 1995 je bil sprejet Zakon o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije, ki je organ preimenoval v Družbenega pravobranilca Republike Slovenije ter ga uvrstil v plačni sistem javnih uslužbencev, na ravni pooblastil in nalog pa je z blanketno določbo obdržal dotedanjo ureditev organa. Institut družbenega pravobranilca je bil dokončno ukinjen leta 2005, ko je bil sprejet zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije.

^{* Besedilo je izsek članka, objavljenega v  reviji Borec, št. 787–789. Objava je nastala v sodelovanju z založbo Sophia.}

---

Priporočamo tudi: