Rudar in sindikalist Sindikata delavcev rudarstva in energetike Slovenije Asmir Bećarević govori o potrebnih spremembah in kako si kapitalisti ter oblasti kupujejo in izsiljujejo socialni ter družbeni mir. 

^{* Besedilo je izsek intervjuja, v celoti objavljenega v  reviji Borec, št. 787–789. Objava je nastala v sodelovanju z založbo Sophia.}

Rudarski poklic je ikonski. Kaj je predstavljal vam?

Imel je določen status v družbi – če si rekel, da si rudar, je to nekaj pomenilo. Rudarji so sloveli po solidarnosti. Ogromno je bilo akcij. Teh se rahlo spomnim iz otroštva, a bolj se spominjam, kako so starši in sodelavci pripovedovali o njih. Nekateri si rudarskega dela niso želeli, nekateri so se bali dela v jami, a rudarji so bili spoštovani. 

Pozneje sem ugotovil, da je rudarski poklic zagotavljal boljši življenjski standard kot poklic proizvodnih delavcev. Ker je bilo delo nevarno, so bile plače višje. Veljalo je, da si zaposlitev dobil takoj po končani šoli v roku pol leta. Ko sem zaključil šolo, so zaposlovali manj, in tako sem se najprej zaposlil v Gorenju za štiri mesece in pol, nato sem šel na služenje vojaškega roka, nato pa dobil službo v premogovniku. Ko sem primerjal višino plače, sem videl, da sem v Gorenju z nadurami lahko zaslužil zgolj pol plače, ki sem jo kot pripravnik prejemal v jami. 

Kaj pa posledice na zdravju, škoda, ki je del delovnega okolja – je bilo to znano?

Nisem dosti razmišljal o tem. Morda sem to vzel v zakup. Ko sem začel delati in sem videl, v kakšnih razmerah delamo, sem si rekel, da imamo zato priznano beneficirano delovno dobo. Ker je poklic bolj nevaren in škodljiv za zdravje, je sistem obljubljal, da ne bom delal do šestdesetega leta, ampak do oseminštiridesetega. Vmes se je nato marsikaj spremenilo – moj izračun je danes napačen za vsaj dobrih pet let. Rudarji se ne moremo več upokojiti, kot so se tisti pred nami. Beneficirano delovno dobo so vzeli, uvedli dodano delovno dobo, dodatnih pet mesecev na leto delovne dobe so znižali na tri. Tako se podaljševanju delovne dobe nismo izognili. Pred mano je vsaj še osem, devet let dela, če se bom lahko upokojil poklicno in se ne bo nič spremenilo. 

Bi rekli, da so se v času vaše kariere obremenitve delavcev in pritiski povečali?

Da, stopnjuje se. Zagotovo. To lahko vidimo tudi na mlajših invalidih. Tega prej verjetno nisem toliko opazil. Slišal sem, da so nekateri delavci postali invalidi in da delajo na drugih delovnih mestih, a večinoma je šlo za starejše. Sedaj pa so delavci moje generacije in mlajši že ocenjeni za invalide. Tudi ko se pogovarjam s sodelavci, kdaj rečem, da smo na neki način proizvajalnica invalidov. Namesto da bi delali vse, da se delovni proces v jami spremeni, da bi ob koncu kariere imeli čim manj invalidov, še naprej rinemo v drugo smer. Iz leta v leto je invalidov več. 

Ozaveščenost, izobraževanje in navodila glede zdravja pri delu se danes hitro obrnejo proti delavcem. Tudi v trgovini jim strokovnjaki predstavijo, kako morajo dvigovati bremena, kako morajo sedeti – a če morajo hkrati izpolniti norme in zahteve po storilnosti, se izkaže, da je priporočila nemogoče upoštevati. Na koncu pa se okrivi delavce, da so neodgovorni, ali pa jih delodajalec celo obtoži neupoštevanja navodil o varnosti in zdravju pri delu. 

Vprašanje, zakaj si ljudje ne vzamemo časa, da bi delali na za zdravje neškodljiv način, je ustrezno. Dobro, delo ne bo opravljeno. Če je tako, je smiselno, da se usedemo in pogovorimo, ali je to delo za enega ali za dva delavca.

Vem, da mi je marsikdo od sodelavcev zameril, ko sem rekel, naj, če jih ni dovolj, preprosto naredijo manj. Ljudje avtomatično naredimo še za dva ali tri sodelavce, ki manjkajo. Morda gre enkrat ali dvakrat – vsi zagrabimo, ko je treba. Tudi ni dvoma, da v službo pridemo, da nekaj naredimo. Ampak moramo se zavedati, da je naša naloga, da ostanemo zdravi tudi zunaj delovnega mesta. Upokojiti se moramo zdravi, ne bolni. Ne delamo zato, da se zlomimo in se s tem dokažemo. Delamo, da lahko normalno preživimo in ustvarimo nekaj tako za družbo kot zase. Ni ideja, da na delovnem mestu pustimo svoje zdravje. 

Hkrati moramo vedeti, da vodstvo vidi pred sabo samo številke – ali so bili na določen dan doseženi plani, koliko dobička se lahko obračuna. Šele če se plani ne dosežejo, se lahko začnemo pogovarjati o tem, da se plani ne dosegajo, ker je obremenjenost prevelika ob tako nevarnem delu. Če se bomo sami izčrpavali in delali čezmerno, da se dokažemo nadrejenim in sebi, ter s tem zapravljali zdravje, obenem pa čakali, da se bodo razmere izboljšale, bo šla sprememba v nasprotno smer. Včasih ljudi žene želja po napredovanju in nekateri so pripravljeni zlomiti skupino ljudi, sodelavce, morda tudi sebe, da se dokažejo in karierno napredujejo. 

To, da smo sami del problema, si težko priznamo. Vedno je lažje iskati krivdo drugje, pri nekom drugem. Ključno vprašanje pa je, ali smo, ali sem nekaj naredil, da bi bilo delo na mojem delovnem mestu bolj varno in zdravo. Sem kaj naredil, da bi bili vsi bolj zadovoljni in zdravi? Zato se do neke meje strinjam s strokovnjaki, a po drugi strani vem, da obstaja pritisk delodajalcev, da dosežemo norme. Pritiski so v grožnjah s stečajem in zaprtjem, delavci pa pozabljamo, da nič od tega ni tako enostavno. 

Je bil sindikat prvi, ki je pristopil do vas, ko ste začeli delati v jami, in vas povabil k včlanitvi? 

Ne, nisem bil član. Spremljal sem delovanje obstoječega sindikata in dobil občutek, da obstaja zgolj zato, da zagotovi članom ozimnico in počitniške nastanitve. Sodelavci so mi rekli, naj se včlanim. Pogovarjali smo se. Prosil sem jih za dober, utemeljen razlog, zakaj. Rekel sem jim, da ozimnico kupim v trgovini, počitniške nastanitve najdemo z družino tam, kamor želimo iti. Spraševal sem jih, kaj konkretno je ali bo naredil sindikat za nas. Kolektivna pogodba je bila podpisana leta 1996 in naslednjih pet let nisem čutil, da bi sindikat kaj naredil. Plače so bile redne, a vmes je bilo tudi obdobje, ko smo bili ob petkih doma in dobivali 80-odstotno plačo. Ne vem, morda se kot mlad rudar enostavno nisem toliko ukvarjal s tem. A nato je prišlo obdobje, ko se je začelo govoriti o nižanju stroškov dela in podpisovanju socialnih sporazumov. Okoli leta 2011 so se socialno-ekonomske pravice začele zniževati. 

S čim to povezujete? Z vstopom v EU, z gospodarsko krizo? 

Leta 2012 sem to prvič začutil, podpisan je bil socialni sporazum med sindikatom in vodstvom podjetja, da se pravice znižajo. Že deset let prej smo se s sodelavci pogovarjali, zakaj imamo sindikat, če se dogovarjajo, da nam bodo skrčili beneficirano delovno dobo. To je bil korak nazaj. Vsi smo bili jezni, a nihče ni nič naredil. Nisem bil član, a sem povedal, da nisem zadovoljen z njihovim delom in da ne razumem, zakaj se sindikat ne bori za nas, da bi ohranili pravice, ki smo jih imeli. 

Dobil sem občutek, da gre vse v smeri interesov delodajalca. Da je sindikat dobil nalogo, naj prepriča delavce, da mora tako biti. Od tedaj pa do danes sem žal, tudi med sindikalnim delovanjem, ugotovil, da veliko sindikatov res tako deluje. 

Usedejo se z delodajalcem, se pogovorijo in skupaj naredijo strategijo, kako bodo delavce prepričali, da je to edina prava pot. Tako delodajalec kot sindikat vplivata na mnenje delavcev – če imajo delavci na začetku morda še drugačno mnenje, slej ko prej rečejo, če je sindikat tako rekel, potem je verjetno res. Nimajo volje, da bi raziskali, iskali še drugo mnenje … In tako obvelja, ja, potem pa res ne moremo nič narediti.

V večini primerov po Sloveniji je žal tako, da delodajalske organizacije in sindikati delajo z roko v roki. Ni povsod tako, a tega je veliko. Zato ni pravega sindikalizma in zato število članov pada ali pa ostajajo delavci in delavke v sindikatu zgolj zaradi omenjenih ugodnosti, možnosti sindikalne finančne pomoči …

Mnogi trdijo, da problem sindikatov sega v prejšnji sistem, v neuspelo samoupravljanje. Vidite razloge tam ali gre za probleme, ki tičijo v sedanjem stanju?

Mislim, da gre za sedanje stanje. Ljudje so postali neučakani. Marsikdo si želi rezultate čez noč. Naši starši, dedki in babice so ustvarjali desetletja. Danes si mladi želijo ustvariti, kar so prejšnje generacije gradile štirideset let, v dveh letih. Do tega nas je pripeljal kapitalizem. Delujemo kapitalistično, morda si želimo sprememb, a se takoj znajdemo v precepu negotovosti, kaj bo potem z mano. Tako se marsikdo boji sprememb in se raje odloči, da bo zaradi ljubega miru vse pustil, pa bo že kako …

Kako ste se torej odločili, da boste delovali, da je treba položaj spremeniti? Socialni sporazum je bil podpisan …

Da, in podpisovalo se je še nove vse do leta 2014, ko je bilo na mizi znižanje plač za desetino. Takrat se je zgodila spontana stavka, za katero nekateri trdijo, da je bila zrežirana, a moja izkušnja je, da je zaposleni zagotovo niso zrežirali. Res pa je predsednik sindikata pisal po forumih, da bo podprl zaposlene, a da sindikat ne more sprožiti postopkov, kar ni bilo res. Sindikat bi lahko napovedal stavko, a ni želel. Zaposleni smo stopili skupaj in dosegli, da se plače niso znižale. 

Po tej spontani stavki so bile ideje tako o včlanitvi v obstoječi sindikat kot o ustanovitvi novega. Leto dni pozneje smo dejansko ustanovili Sindikat delavcev rudarstva in energetike Slovenije, SDRES. Med stavko smo se bolje spoznali, razumeli smo zgodovino in nastanek tedaj edinega obstoječega sindikata. Učenje pa se nadaljuje. Za zdaj lahko rečem, da je problem sindikalizma v tem, da nekateri vidijo možnost kariernega napredovanja v sindikatu. V SDRES smo zato sprejeli določilo, ki nam ga nekateri očitajo, da se lahko včlani kdorkoli, sindikalni zaupnik pa ne more biti nekdo, ki je na vodstvenem položaju. Zame je to konflikt interesov. Ne moreš biti zaupnik, hkrati pa nadrejen določeni skupini delavcev, za katerih pravice bi se kot sindikalist moral boriti. Enostavno ne gre. 

O čem konkretno govorite?

Da nadzornik ne more biti sindikalni zaupnik delavcev v jami. Nadzornik želi, da njegova skupina naredi čim več, delavci pa morda opozarjajo, da se zaradi hitenja manjša varnost pri delu. Nadzornik je lahko sindikalni zaupnik za nadzornike, saj so njihove težave specifične. 

Ko sem raziskoval, kako je urejeno drugje, sem spoznal, da je problem, da so se sindikati v Sloveniji začeli drobiti po poklicih in panogah. Morda je to največja težava – da ne znamo biti solidarni. To zahteva enotnost, tudi ko so ogrožene pravice zgolj ene skupine delavcev. Na drugi strani vidimo delodajalske organizacije, ki delujejo usklajeno. Delavska razdrobljenost je v njihovem interesu. Večkrat sem opozoril kolege, da bi sindikati morali delovati bolj solidarno, da bi si morali izmenjevati tako dobre kot slabe izkušnje. Tega ni. V delodajalskih organizacijah to teče odlično. In ti problemi so se pokazali tudi na pogajanjih za kolektivno pogodbo dejavnosti in za podjetniško kolektivno pogodbo – ko se sindikalisti pogovarjamo, vidimo, da so si metode delodajalcev podobne. Zastavijo si cilj. Ugotovijo, da ga ne morejo uresničiti. In potem pripravijo strategijo, kako bodo do cilja vseeno prišli. Gredo v kampanje, da se spremeni sodno prakso, zakonodajo. Nasproti jim stojijo sindikalne organizacije, ki so razdrobljene in vsaka vleče v svojo stran, medtem ko našteva, za katere skupine delavcev se bori. Vsak grebe zase, namesto da bi se poenotili in se dogovorili o skupnih prioritetah in ciljih. 

V preteklosti so sindikati pogosteje stopili skupaj. Enoten nastop delodajalcem seveda ni všeč. Vsaka drobitev jim koristi – že zgolj na javni in zasebni sektor. Če si delavec, si delavec. Ni pomembno, kje delaš. A danes imamo splošno kolektivno pogodbo za javni sektor, za zasebni sektor pa je nimamo. Sindikalne centrale bi se morale vprašati, zakaj ne. To je njihova naloga. Morala bi biti pogoj in minimum za vse ostale kolektivne pogodbe dejavnosti, v katerih se lahko nato uredijo specifike poklicev. Sedaj pa smo razdrobljeni in delodajalske organizacije to s pridom izkoriščajo.

Sindikat delavcev rudarstva in energetike je bil ustanovljen maja 2015. Je bilo težko to doseči – zgraditi skupnost?

Če je želja ljudi, nastanejo stvari same od sebe. Sindikat je nastal na pobudo zaposlenih: kaj bomo, a bomo, moramo naprej, uspelo nam je, dajmo še naprej, dajmo delati. Videli smo, da so nekateri v obstoječem sindikatu poskušali zamenjati vodstvo in sindikalne zaupnike, a jim ni uspelo, saj so se čez noč spremenili določeni pravilniki. Tako je nastala ideja, da ustanovimo sindikat – tudi med nekaterimi tedaj že sindikaliziranimi, a nezadovoljnimi delavci.

Kako je nato tekla sindikalna pot – v zadnjem času je SDRES izgubil nekaj reprezentativnosti?

Reprezentativnost in z njo možnost, da sodelujemo na pogajanjih z delodajalcem, je vezana na število članov. SDRES zaenkrat ostaja reprezentativen na državni ravni in v družbi HTZ, ki je del skupine Premogovnika, saj imamo več članov, kot je desetina zaposlenih. Izgubili pa smo reprezentativnost na ravni Premogovnika Velenje. Zato nam delodajalec ni dolžan posredovati določenih informacij. A razlogi za sedanje stanje so manj na strani vodstva kot zaposlenih.

Zakaj?

Delodajalcu pač ni v interesu imeti sogovornika, ki zastopa interese zaposlenih. Bolj mu ustreza predstavnik zaposlenih, s katerim se lahko dogovori in nato skupaj prepričata delavce, da je predlagana pot edina prava. To nas ne more presenetiti. 

Zaposleni pa smo tisti, ki se odločimo, ali bomo verjeli in sprejeli obljube nadrejenih in sindikata, ki stoji ob vodstvu. Ne maram kritiziranja, a moramo biti iskreni – soočiti se moramo s tem, kaj smo pripravljeni narediti, morda tudi žrtvovati za spremembo. Najljubše bi mi bilo, če bi lahko s svojim delom dokazali, da imamo prav in bi to zadostovalo. A obstajajo ljudje, ki se ukvarjajo zgolj s tem, da druge diskreditirajo in jih onemogočijo. Sindikat onemogočijo, če mu odvzamejo reprezentativnost in zmanjšajo možnost, da karkoli doseže. Moč sindikata je v številu članov – več delavcev je v sindikatu, ki se bori za delavske pravice, večja bo delavska moč na pogajanjih. Hkrati sta ključni aktivnost in angažiranost članov ter njihova pripravljenost na boj. 

Zgled so nam lahko delavke in delavci v Sindikatu poštnih delavcev, deloma tudi v Sindikatu delavcev Luke Koper. Dokazujejo, da se lahko marsikaj doseže, če so člani aktivni. Če so pasivni, je težko. Na Premogovniku Velenje je žal tako, da je vodstvu uspelo zaposlene prepričati, da so se začeli izčlanjevati iz našega sindikata v zameno za različne obljube – višji plačni razred, drugo delovno mesto, nekateri pa so se upokojili. Mlajši, ki se na novo zaposlijo, se bojijo včlaniti v naš sindikat, saj je večina njihovih nadrejenih v drugem sindikatu. Slišijo opozorila, naj pazijo, kam se včlanijo. Med vrsticami jim jasno povedo, da ni pametno, da se včlanijo v napačni sindikat. Razlog, zakaj nekdo ne napreduje, je lahko v tem, da ni prav premislil. Ko se včlani v pravi sindikat, mu je čez par mesecev odobreno napredovanje. Mi pa se moramo odločiti. 

A pametnemu delodajalcu bi moralo biti v interesu, da je oseba, ki je sposobna, na vodilnem delovnem mestu ne glede na to, v katerem sindikatu je. Prepričan sem, da sedanje stanje dejansko škodi podjetju, saj se ljudi ne nagrajuje po sposobnosti, ampak se upošteva tudi članstvo v sindikatu. Na to smo večkrat opozorili delodajalca, ki zanika, da bi se to dogajalo. A mu ustreza, da ima za mizo sogovornike, ki ne zagovarjajo odločno interesov delavstva. Lažje mu je tako. 

Okoljevarstvene organizacije znajo zelo natančno, skoraj po točkah opisati taktike investitorjev, ki želijo izvesti okoljsko sporne projekte. Ali tudi delavske organizacije poznate takšne prijeme, s katerimi delodajalci poskušajo onesposobiti sindikate?

Delodajalske organizacije zelo dobro uokvirijo onemogočanje sindikatov in to izvedejo prek kolektivnih pogodb, splošnih aktov, tudi s spremembami zakonodaje, nedvomno pa vplivajo tudi na lokalne skupnosti širše. Če pogledamo zdravstvene domove, vidimo probleme prepletenosti kapitalskih interesov z drugimi sistemi in javnimi ustanovami. Dajejo donacije, so sponzorji, hkrati je zdravstveni dom tisti, ki spremlja zdravje delavcev … Pritisk je velik. Premogovnik Velenje najema zdravstveni dom za določene preglede. Vpliv velikih podjetij na javne sisteme v lokalnih skupnostih je prevelik. Na drugi strani imamo premalo dobro organiziranih sindikatov, ljudi. Čeprav imamo kar nekaj sindikalnih central, kjer so zaposleni profesionalni sindikalisti, nam manjkata prenos izkušenj in znanja ter gradnja skupnih strategij. 

Če pogledamo na vpliv prek sodišč – občutek je, da so vsi delodajalci takoj seznanjeni s sodbo, če jim je v prid. Po drugi strani sindikati podobnih zmag na sodiščih ne znamo deliti in izhajati iz njih. Niti se ne znamo organizirati, da bi se odpravilo in spremenilo sodno prakso, ki gre v napačno smer. 

Precej se je govorilo o zaščiti sindikalnih zaupnikov – trenutno je stanje takšno, da zaščite ni. Zakonodaja omogoča delodajalcu, da odpusti kateregakoli delavca, če to želi. Morda tvega in ve, da bo čez deset let sodišče razsodilo, da je bila odpoved nezakonita – a delodajalcu se to vseeno splača, saj bo v vmesnem času delavcu povzročil škodo, sam pa bo imel mir. 

Ker bo to sporočilo preostalim zaposlenim?

Da. Sindikalnega zaupnika onesposobijo, drugim pa sporočijo, kaj jih čaka, če bodo nadaljevali svoje prizadevanje. Večina ljudi se umakne. Sindikat težko obljublja zaščito delavcev in vsakega člana, če je delodajalskim organizacijam uspelo zakonodajo in sodno prakso pripeljati do točke, na kateri je zaposleni izrazito šibek. To neenako razmerje moči lahko spremenimo le, če bomo bolj povezani in enotni. 

Kakšni so vaši občutki glede smiselnosti sindikalnega boja po petih letih?

Še vedno verjamem in upam. Poznam kar nekaj sindikalistov, v katere zaupam, in to mi daje upanje, da so spremembe mogoče. Potrebujemo še nekaj časa, predvsem pa ozaveščene sodelavce, prijatelje, sindikaliste. 

Ljudje se tako v delovnem kot v političnem okolju premalo zavedamo svoje moči – če nas je veliko in če vztrajamo, dokler se nekaj ne spremeni, je to velika moč. Stanja v sindikalizmu ne moremo ločiti od stanja v političnem in družbenem okolju. Najprej človek misli, da je nekaj narobe z njim, z njegovim lokalnim okoljem, s sodelavci … a nato vidiš, da je to stanje in so to problemi, s katerimi se soočamo vsi oziroma se odražajo povsod. 

Občutek krivde ali splošne pasivnosti, ko se nič ne naredi, je težko prebiti in spodbujajo ga tudi delodajalci in politiki – kako zagotoviti, da vendarle nekaj naredimo, da ne pustimo, da bi nas krivda zaradi izgubljenih bojev oropala moči za nove boje?

Nimam odgovora, pa se z mnogimi pogovarjamo o tem. Družba in vladajoči sistem, se zdi, sta nas pripeljala do točke, ko se nam deloma ne ljubi, deloma pa si govorimo, da s tem tako ali tako ne bomo nič dosegli. 

Hkrati smo v zadnjih mesecih ob pandemičnih ukrepih videli, da grožnja z denarno kaznijo deluje. Ljudje se tega bojijo. Država je zelo spretna – zagrozi, da bo ljudem, ki bodo prišli protestirat, napisala kazni. Mnogi se potem nočejo obremenjevati še s tem. Zakaj bi se izpostavili, dobili kazni, pisali pritožbe in izgubljali čas? Bodo že, saj še ni tako slabo. 

Ljudje se ne zavedajo, kaj pomeni množica. Tako delodajalske kot politične organizacije pa se bojijo njene moči. Množica lahko ustvari izjemne reči. Problem nastane, če nekdo, ki deluje v interesu delodajalskih in političnih organizacij, začne spodkopavati voljo in odločenost ljudi: zakaj se izpostavljaš, kaj se bo s tem sploh doseglo, ti, ki protestirajo, imajo lastne interese … Včasih je uspeh že menjava trenutnih vodilnih in oblasti – zakaj ljudje ne bi poskusili nečesa spremeniti? Če bodo spremembe v dobro ljudi, nas to ne bi smelo motiti. Čas je za spremembe. In če prvi naslednji ne bodo zastopali interesov ljudi, bomo zamenjali tudi njih. A se zdi, da še nismo na tej točki. Ogromno ukrepov v zadnjem letu je bilo nesmiselnih in diskriminatornih, vezanih na status posameznika – njegovo zaposlenost, ali je samostojni podjetnik, predstavnik pravne osebe … Tisti, ki imajo oblast, poskrbijo, da sistem deluje tako, da sami ohranijo vse pravice in možnosti. In žal se ljudje prej začno bati kazni, kot da bi se spomnili kolektivne moči skupnih akcij. 

Je strah prisoten tudi v Premogovniku, sedaj ko se govori o prestrukturiranju rudarskega in energetskega sektorja ter prehodu v brezogljičnost?

V resnici ne čutim dosti strahu med zaposlenimi. Veliko ljudi bo dočakalo upokojitev v Premogovniku tudi po sedanjih načrtih zapiranja. Mladi se zavedajo, da tega ne bodo dočakali, in o tem razmišljajo. Mnogi vidijo možnost, da bodo tu delali, dokler bodo lahko, morda nekaj privarčevali, nato pa razmišljajo, kako se bodo znašli naprej. 

Ko se pogovarjamo, mnogi rečejo, da nas hočejo zapreti – oni, v Ljubljani. A če odmislimo vodilne v Ljubljani, na podlagi vsega, kar vemo in vidimo sami, približno vemo, do kdaj lahko kopljemo. Vemo, v kakšnem stanju je naša jama in koliko premoga lahko še spravimo ven na varen način, da ne bo to pustilo preveč posledic na zdravju ljudi. Večina sodelavcev se strinja, da dlje kot do leta 2035 ne bo šlo, nekateri sežejo do leta 2040, 2043. A ko je vprašanje, koliko premoga bi lahko v tem najbolj oddaljenem scenariju kopali na leto, je odgovor jasen – manj. Namesto približno treh milijonov ton morda dva milijona ton. Sedaj za tri milijone ton dobimo približno sto milijonov evrov. Ob isti ceni in enaki kalorični vrednosti premoga bi to pomenilo, da bi s prodajo dobili tretjino manj. Približno sedemdeset milijonov pa potrebujemo za plače. In tu se ustavi. 

Osebno se bojim in opozarjam, da ne smemo dovoliti, da se nam zgodi in ponovi zgodba Rudnika Trbovlje-Hrastnik. Tam so delodajalske organizacije in nekaj posameznikov imeli več koristi kot zaposleni in lokalne skupnosti. Rudnik Trbovlje-Hrastnik se ni zaprl zaradi okoljevarstvenih skrbi, ampak je bila sprejeta odločitev, da odkopavanje premoga ni več ekonomično. Odločitev je diktiral kapital. Tudi pri prehodu v nizkoogljično družbo za skupine ljudi in kapital ni toliko pomembno zdravje ljudi in okolja kot možnost novih dobičkov. 

Rudarji danes še vedno zagotavljamo dobavo energenta za zanesljivo proizvodnjo električne energije, in sicer v obsegu tretjine energetske porabe Slovenije. Nismo dejavnost, ki bi služila milijone. Rudarstvo posluje z ničlo ali z minusom, da se zagotovi toplotna energija za lokalno skupnost in električna energija za tretjino oziroma skoraj polovico Slovenije. Na to se pozablja. So pa v tej zgodbi zagotovo tudi ljudje, ki jih zanima le dobiček, ki prodajajo in kupujejo elektriko, CO₂ kupone, potem je tu še lobi nuklearne energije, plinovodov, sončnih elektrarn … 

Vedno opozarjam, da zelene energije ni. Ključno je, da se kot družba organiziramo tako, da bomo porabili manj električne energije. S tem se bo zmanjšala tudi proizvodnja. Dokler bomo vztrajali na poti, da želimo imeti čim več stvari in digitalizirati družbo, ob tem da vemo, da digitalizacija zahteva veliko energije, ne bomo imeli zelene energije. 

Dolgo sem verjel, da so hidroelektrarne zelena energija, a po pogovorih z okoljevarstveniki in biologi sedaj vem, da uničijo habitate in niso niti slučajno zelene. Spomnim se raftinga po kanjonu v Bosni. Približno sto metrov višje, na vrhu pobočij, sem videl stavbo, ki je izgledala kot hotel na stebrih. Vodič mi je pojasnil, da naj bi vse do tja segla voda, saj so hoteli kanjon poplaviti za potrebe hidroelektrarne. Takrat sem prvič razumel – za par kilovatov električne energije bi potopili cel kanjon, vse vasi, uničili naravno bogastvo. Dobiček bi pobrala peščica ali en posameznik. Tam se je lokalno prebivalstvo uprlo in zaenkrat jim je uspelo. A da razumeš, moraš kaj tudi doživeti. Zato sem prepričan, da bi okoljevarstveniki, sindikati in gospodarstvo morali sodelovati, spoštovati drug drugega, izmenjevati znanje in izkušnje – enakopravno. Imamo različne izkušnje in vedenja. Zato je pomembno, da sodelujemo, izmenjujemo izkušnje in nato skupaj poskušamo oblikovati rešitve za naprej. V končni fazi gre za vse nas. Upoštevati moramo, kako določeni ukrepi vplivajo na naše okolje, zdravje, življenja. 

Če govorimo o prenehanju kopanja premoga, moramo odgovoriti na vprašanje, od kod bomo dobili energente in kako bo ta druga proizvodnja energije vplivala na okolje. Če ne naredimo ključnega preklopa, da občutno zmanjšamo porabo energije, lahko naredimo še več škode. Premog zveni zelo onesnažujoče, a ne smemo pozabiti na tisoče in tisoče tovornjakov in avtomobilov ter na intenzivno kmetijstvo, ki imajo primerljivo negativen vpliv na okolje in naravo. Še vedno nisem našel pojasnil, kako se bo recikliralo in kje se bo hranilo dotrajane sončne celice, kje in kako se jih bo proizvajalo, da se s tem ne bo delala škoda na drugem koncu sveta. Tokrat moramo vendarle pogledati na stvari širše in celostno. 

Kateri so nauki, ki so se jih rudarji ter okolica pri zapiranju rudnikov naučili?

Ne smemo pozabiti tudi na zapiranje rudnika na Senovem. Spomnim se, kako se je tam čutilo razočaranje lokalnega prebivalstva. Najprej, da so zaprli njihov rudnik – mnogo delavcev je ostalo brez službe in so morali iti delat na Hrvaško, mnogi so se odločili za prehod v poklic šoferja, kjer so lahko z dnevnicami, ko so bili na terenu, zaslužili primerljiv dohodek. A ljudje so postali besni, ko so videli, da smo rudarji iz Premogovnika Velenje hodili k njim zapirat rudnik, izdelovat določene proge in akumulacije. 

Zapiranje traja nekaj let, a premogovnika ne zapira dva tisoč ljudi. Premogovnik Velenje ima že sedaj težave z likvidnostjo glede na prihodke od izkopanega premoga. Sredstva za plače rudarjev, ki bodo zapirali rudnik, bodo morala priti od nekod drugod – od prodaje premoga jih ne bo več. O tej garanciji se moramo pogovarjati in o tem, da tudi z zapiranjem velika večina, po moji oceni štiri petine sedaj zaposlenih, ne bo mogla obdržati službe v jami. Tudi skrb za zunanje degradirano območje ne bo zahtevala primerljivega števila delavcev glede na to, koliko nas sedaj dela v jami. 

Če je sedanja skrb vodstva za delavce in delovne razmere znak skrbi, ki jo bodo namenili temu prehodu, potem obeti niso dobri. Radi se pohvalijo z avtomatizacijo. A ta pomeni dejansko izgubo delovnih mest. Če bomo šli v tej smeri, bo za zapiranje na koncu potrebnih le par deset ljudi, ker bo vodstvo zanimalo zgolj, kako stroške zapiranja čim bolj zmanjšati.

Slišimo, da se ne sme na nikogar pozabiti, da je treba zagotoviti socialno varnost za vse, a odnos vodstva do delavcev se danes kaže v odnosu, ki ga imajo do invalidov – do delavcev, ki so zaradi dela izgubili svoje zdravje. Imajo končane strokovne, poklicne šole, a podjetje jih prestavi na delovna mesta za nekvalificirane delavce. Na to smo v sindikatu večkrat opozorili. Predlagali, da bi se te delavce raje dodatno izšolalo, če želijo, in se jim nato ponudilo višje kvalificirana delovna mesta. Programe prekvalifikacije bi lahko začeli izvajati in bi jih morali začeti že zdaj. Trenutno pa se vse izkušnje, vse vloženo delo zavrže in pozabi, delavca se postavi pred slabo ponudbo, ki mu omogoča le minimalno plačo, in pred ultimat vzemi ali pusti. Če se bo tak odnos nadaljeval, se tako kot zaposleni kot član te skupnosti bojim, kaj bo.

Zapiranje rudnika Trbovlje-Hrastnik nas je konkretno naučilo, da če ne bomo poskrbeli zase, ne bo nihče drug skrbel za naše dobro – oziroma bodo drugi poskrbeli za nas na način, ki bo njim čim bolj koristil. Nikoli ne bodo poskrbeli za prav vse na pravičen način. Kot rudarji in lokalna skupnost ne moremo pričakovati, da bo nekdo pripravil strategijo za nas v našo korist. Mi smo tisti, ki moramo najprej opozoriti na probleme, ki jih imamo, in nato napisati, česa si želimo, napisati strategijo, katere rešitve bi bile prave in kako želimo priti do njih. 

Kako daleč ste pri tem?

Težava je, da smo na polju, kjer se prepleta zelo veliko interesov. Posamezniki zagotovo pričakujemo – tako od vodstva kot od lokalne skupnosti –, da bodo nekaj naredili. Če sem iskren, sem nad tem, kar je bilo do sedaj narejeno, razočaran. Razočaran, da nimamo vizije, kam in v katero smer bi želeli, da gre razvoj, ko bomo prenehali kopati premog. V preteklosti smo imeli veliko idej in načrtov, v lokalni skupnosti je ogromno potenciala. Lahko rečem, da se ne bojim, da ne bi oblikovali novih delovnih mest, a vseeno bi bila dobrodošla strategija. Sedaj je realen strah, da bo šlo vse v privatizacijo in individualizacijo. Premogovnik Velenje in Termoelektrarna Šoštanj sta v državni lasti. Privatizacije zadnjih desetletij so nas naučile, da je zelo verjetno, da se bodo pojavila manjša podjetja, kjer se bo zaposlovalo ljudi, da bodo opravljali delo, ki so ga prej opravljala državna podjetja. Nato bodo ta podjetja razglasila stečaj, ko bodo počrpala vsa milijonska evropska sredstva. Nekomu bo v interesu, da pride do denarja, ki bo na voljo za prestrukturiranje. To, kako kakovostna, varna in trajna bodo delovna mesta in kakšne bodo plače, pa ne bo zanimalo nikogar. 

Lokalna skupnost, vodstvo podjetij in država bi po mojem mnenju, kot rečeno, morali prestrukturiranje in zagotavljanje novih delovnih mest voditi v smeri krepitve javnih gospodarskih služb in zadrug. S tem bi lahko zagotovili večjo socialno varnost. Tuja podjetja so nezanesljiva – ob pandemiji so pobrali subvencije in zdaj gredo drugam. Kapital zanimajo najnižji stroški proizvodnje, vseeno jim je za lokalno skupnost. Donacije lokalnim bolnišnicam in šolam dajejo videz, da jim je mar, a v resnici gre samo za to – za videz. Ti ljudje živijo drugje, dihajo drug zrak. Ostanejo, dokler lahko ustvarjajo dobičke. Ko ti niso več dovolj veliki, odidejo. Vseeno jim je, če bo na cesti ostalo tri tisoč ljudi. Če gre za lokalno umeščena podjetja in podjetnike, ki živijo v istem okolju, je lahko drugače, če vidijo dolgoročni interes, da vlagajo v znanje, zdravje, čisto okolje in razvoj. A tega je malo. Zato potrebujemo strategijo, ki bo krepila delovna mesta v javnih gospodarskih družbah v demokratičnem, skupnostnem lastništvu. Potencialov je veliko – od lesa, sonaravnega kmetijstva, imamo veliko strojnikov in inženirjev. Potencial je, a razvoj v druge smeri moramo začeti danes, če ne, bomo prepozni. 

Še ni skupin, ki bi to pripravljale?

Obstajajo. Na ravni lokalne skupnosti je bila tudi pripravljena strategija za odmik od premoga. Skupina je obstajala na ravni ministrstva za infrastrukturo, bil sem član in sem hodil na srečanja. A od začetka nisem imel dosti upanja, da bomo kaj dosegli, saj je praviloma na koncu tako, da strategijo napiše ministrstvo, jo da v potrditev vladi in ta jo potrdi. In tako je bilo.

Čisto drugačno moč in pomen bi imel dokument, ki bi bil rezultat dejanskega sodelovanja skupine, vsi člani bi se na koncu pod dokument tudi podpisali, ga potrdili. V Nemčiji dogovore sklepajo politične stranke, lokalne skupnosti, delodajalske organizacije in sindikati. Skupaj so podpisali dogovore, na kakšen način bodo zapirali premogovnike. Pri nas tega ni. To pogrešam. Bojim se, da bo zapiranje na koncu politična odločitev, čeprav bi strategijo morali delati na podlagi dogovora. Skleniti bi ga morali skupaj in moral bi biti zavezujoč. Sedaj imamo enostransko napisan dokument ministrstva. Na ravni lokalne skupnosti obstaja skupina, v katero so vključeni njeni predstavniki, gospodarstveniki, sindikati in delodajalske organizacije, a žal pri njenem delu še nisem zaznal, da bi se resno iskali odgovori na vprašanje, s čim se bodo ljudje ukvarjali v tej dolini, ko se bo premogovnik zaprl. 

Še vedno pa je zaupanje med ljudmi v skupnosti v dolini?

Neko zaupanje je. Skupnost obstaja. A na mizi še nimamo projektov ali idej, ki bi jih vsi podprli in se zavezali k njihovi uresničitvi. Več se daje na mizo pomislekov in rahlo drugačnih predlogov. Manjka združitev in povezava idej, znanja ter nato soglasje v skupni viziji. Večkrat se spomnim na podjetje Nokia, kjer so se zavestno odločili za prestrukturiranje iz proizvodnje mobilnih aparatov v proizvodnjo gum – trajalo je desetletje. Naša naloga ni zgolj prestrukturiranje podjetja, ampak tudi pokop panoge. Ko se Premogovnik Velenje zapre, premogovništva v Sloveniji ne bo več. In žal še nisem slišal, videl ali zasledil celostnega projekta, ki bi imel potencial, da se vsi zavežemo k njegovi uresničitvi.

Omenili ste nevarnost postopne, razdrobljene privatizacije in zasebnega okoriščanja. So koraki, ki jih je treba na začetku narediti, ustanoviti nadzorne komisije, ki bi bile sestavljene iz predstavnikov delavcev? Zgodba o TEŠ6 poleg drugih kaže, da ne gre računati na cilj preventive ne na nadzor računskega sodišča ali parlamenta.

Zato mi je blizu ideja energetskih in drugih zadrug ali ene javne gospodarske službe, v kateri bi se lahko krepili podjetništvo in lokalne iniciative. Delavci in delavke se lahko učimo na primeru Gorenja: dokler imamo gospodarsko družbo v lasti države, zaposleni lažje pridejo do informacij, bodisi prek sindikata bodisi sveta delavcev. Lahko opozorijo na nepravilnosti, predlagajo izboljšave in vplivajo na dogajanje. Več je možnosti za demokratično sodelovanje tako z lokalno skupnostjo kot z zaposlenimi. Odkar je Gorenje v kitajski lasti, je seznanjenost sindikata in sveta delavcev s poslovanjem podjetja slabša, ne vemo, koliko podoba, ki jo slikajo navzven, odstopa od dejanskega stanja. Za tujega lastnika so najpomembnejši dobiček in možnosti širjenja na nove trge. Delavcem in delavkam pa tudi članom lokalne skupnosti pa je v interesu, da lahko sodelujemo, sploh če gre za velika podjetja z velikim vplivom, kjer je povzročena škoda lahko velika. Družbena in delavska vključenost v lastništvo dajeta dodatni nadzor in vpliv. Vseskozi sem spraševal, zakaj moramo prodajati – ker skoraj vselej se je izkazalo, da problem ni bil v podjetju ali delavcih, ampak v vodstvu, ki je bilo nesposobno ali pokvarjeno. Zaposleni bi morali imeti več pristojnosti in besede. To je stvar zakonodaje in ureditve, ki jo lahko izborimo na državni ravni. Iz izkušenj vem, da bi tudi sedanje delovanje svetov delavcev potrebovalo določene spremembe. 

Kakšne? Večje povezovanje s sindikatom?

Delodajalske organizacije govorijo zaposlenim, da so sveti delavcev pomembni in da so oni tisti, ki upravljajo podjetje. To govorijo, a dejansko predstavnike delavcev zgolj obveščajo, in to zgolj o tistem, o čemer želijo. Večina članov svetov delavcev pride, pokima in gre. Zelo redki opravljajo svoje naloge, kot je zamišljeno: zahtevajo dokumente, pojasnila, izvajajo nadzor, pripravljajo predloge, zahtevajo dialog in se borijo za koristi zaposlenih. In v primerih dobrih praks obstaja sodelovanje med sindikatom in svetom delavcev.

Trenutno nihče ne dela anket ali daljših raziskav o tem, kaj bi si zaposleni v Premogovniku Velenje in skupnost želeli, niti sindikat niti občina?

Ne. O tem smo se v sindikatu pogovarjali. Zagotovo je to nekaj, kar potrebujemo. A pri izdelavi anket moramo vedeti, da so rudarji delavci, ki nimajo stika z zunanjim svetom osem ali celo devet ur na dan. Ko pridejo z dela, se želijo posvetiti družini in sebi. Večinoma nimajo ne časa ne volje, da bi se še naprej in še več ukvarjali s službo. Če delaš v okolju, kjer je delovni čas bolj fleksibilen, je morda drugače. A zagotovo bi se tudi med rudarji ta čas, če bi bila volja, lahko zagotovilo, ne nazadnje v okviru delovnega časa. 

Dvanajst let do zaprtja ni veliko.

Ni. Bojim pa se, da se bodo zaposleni in ljudje začeli zavedati zaprtja šele, ko se bo dejansko nehalo odkopavati premog. Žal. Pa smo na te procese, ki so neizogibni, opozarjali že pred desetletjem. Spomnim se pogovorov s starejšimi sodelavci, ko se je podaljšalo življenjsko dobo Premogovnika ob odprtju šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. Že takrat so rudarji, ki so zelo dobro poznali jamo, jasno rekli, da izkop tako dolgo – ko se je omenjalo leti 2045 in 2054 – ne bo mogoč. Natančno so pojasnjevali, zakaj. Z geomehanskimi pogoji, na katere so opozarjali, se sedaj soočamo pri svojem delu.

Vaš sindikat tudi opozarja, kar ste že omenili, na pomen spodobnega, dostojnega plačila. V času pandemije smo videli, da je velik del “nujnih” poklicev dejansko najslabše plačan – od čistilk do prodajalk in negovalcev. So lahko govor in zahteve sindikata delavcev v rudarstvu in energetiki o višini plač povezovalni za delavstvo, da presežejo zgolj primerjanje in delitve?

Očitno so nas kapitalizem in kapitalisti pripeljali tako daleč, da raje govorimo, zakaj ima nekdo višjo plačo od nas, namesto da bi se osredotočili na to, da imajo določene skupine delavcev prenizke plače. Glede na obstoječi življenjski standard in višino stroškov minimalne plače ne zagotavljajo normalnega standarda življenja. O tem bi se morali najprej in vseskozi pogovarjati – da imajo ljudje prenizke plače. Hkrati moramo povedati, kaj so plače in kaj so dodatki ter zakaj ti obstajajo. Obremenjenost delavca, ki dela pet dni na teden le v jutranji izmeni, ni enaka obremenjenosti delavca, ki dela v enem tednu vse tri izmene, niti ni enaka obremenjenosti tistega, ki dela v turnusih tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih, ali pa tistega, ki dela v težjih razmerah. Razumljivo in prav je, da za dodatne obremenitve delavci dobijo dodatke. In osebno se mi zdi ključen problem, da ne znamo postaviti dovolj visoke cene delu. Zakaj bi moralo biti rudarje sram ali bi se morali opravičevati, če rečemo, da je naše delo vredno toliko in toliko? Zakaj ne zmoremo enake drže kot kapitalisti, ki delavce postavijo pred ultimat vzemi ali pusti. Zakaj ne zmoremo stati skupaj in jasno povedati, to si zaslužimo. Tega nam manjka v vseh poklicih, od negovalk do čistilcev. 

Nikoli ne bom pozabil zgodbe kolegice, ki je odšla delat v Avstrijo. Imela je diplomo in zaposlila se je v medijski hiši. S plačo je bila zelo zadovoljna. Nato je izvedela, da ima čistilka tam sto evrov višjo plačo od nje. To ji ni dalo miru in šla je do direktorja. Pojasnil ji je, da lahko dobi višjo plačo, če bo delala isto delo, kot ga opravlja čistilka. Jasen je bil, da ceni delo čistilke in nagrajuje njeno delo, ki ga marsikdo sploh ne bi opravljal ali pa ne tako vestno, kot ga ona. Za to gre. In na svetu obstajajo ljudje, ki to razumejo in plačajo delavce dostojno, še vedno pa je premalo delavcev, ki bi si sami upali oceniti svoje delo in zahtevati več.

Ta preskok nam manjka – da je potreben dvig plač večine delavcev. Zakaj rudarji opozarjamo na to – ker vidimo, da se dvig plač ne dogaja za vse. Delavci med petim in enajstim plačnim razredom dobijo vsi zgolj minimalno plačo. Razlike nastanejo le zaradi dodatka na delovno dobo, ki se obračunava od osnovne plače in je zato za tistega v enajstem plačnem razredu nekoliko višji. Še enkrat – prav je, da se minimalna plača dviga, ni pa prav, da se s tem podira oziroma odvzema smisel vse večjemu delu obstoječega plačnega sistema s plačnimi razredi in možnostjo napredovanja. Če se bo ta trend nadaljeval, bomo rudarji kmalu prejemali plačo, ki bo podobna minimalni, in ob prestrukturiranju nam bo delodajalec lahko ponudil, kakršnokoli delovno mesto bo želel. Med vrsticami slišimo, da bo, če bomo zahtevali višje plače, konec prišel hitreje. Bojim se, da nas bodo z umazano igro prisilili v to, da bomo sami sebe prestrukturirali v zaprtje premogovnika in pokop poklica. To je lahko del strategije, a to bi bilo zares umazano. 

Kaj bi to pomenilo?

Da bi se plače rudarjev v primerjavi z drugimi poklici tako znižale, da bi se ljudje sami začeli spraševati, ali je za takšno plačilo še vredno delati v tako nevarnih razmerah, če lahko primerljive prihodke dobijo na mnogo manj zahtevnih delovnih mestih. Rudarstvo v osnovnih plačah že zdaj ne odstopa dosti od drugih dejavnosti. 

Višje plače za vse mora biti skupna delavska zahteva. V tej smeri moramo iti in skrbeti, da ne prihaja do krivic, ko si ljudje izplačujejo dodatke, čeprav ne delajo. Nobeno razdvajanje ni dobro, pravičnost pa zahteva, da se vse delavke in delavce obravnava enako, da dobijo vsi, če delajo v težjih, bolj nevarnih razmerah, dodatno plačilo. To, da denarja ni, ne drži – pogledati moramo le, kje je. Za koga in za kaj je denar? 

Nujno je, da začnemo govoriti o višjih, spodobnih plačah za delavstvo, in pri tem moramo paziti na navedbe o povprečnih plačah in o rasti cen, ki pogosto zavajajo. Delavci vidimo, da so položnice iz leta v leto višje, plače pa postajajo primerjalno nižje. Ta degradacija se rudarskemu poklicu dogaja in nekateri zaposleni so že odšli. Ljudje smo različni, nekomu lahko višja plača odtehta daljšo odsotnost od družine, drugemu ne. Zato sindikati ne bi smeli pozabiti tudi na pomen prostega časa, ki ne more biti odvisen od tega, da se nekdo tri ure vozi na delo in domov. Stare delitve ur 8-8-8 ni več in bojim se, da nas tehnološki premiki ne peljejo v smer razvoja in večje svobode, ampak suženjstva. Tehnologija in digitalizacija sta smiselni, če dosežeta to, da olajšata delo človeku, da ga razbremenita, ni pa prav, da človeka nadomestita. Smoter razvoja bi moral biti lajšanje dela ljudi, krajšanje delovnika, ne pa ukinjanje delovnih mest. Tudi pri tehnologiji moramo začrtati meje, kaj je še koristno, kaj pa prinaša preveč škode – za ljudi ali okolje. Nihče denimo ne govori o tveganju, ki ga prinaša digitalizacija – o energiji, ki je za to potrebna, o višini javnega denarja, ki gre za ta razvoj, ki pa na koncu ljudem v resnici odvzame dostojanstvo. 

Če ponovim – ne vem, zakaj moramo imeti vsako leto več invalidov in ne manj, zakaj je več bolniških odsotnosti in ne manj. To so znaki, da nekaj ni prav. In moramo zavzeti ta povezani, celostni pogled. Zdravstvo je ključno. Trenutno imajo na področju medicine dela delodajalci mnogo prevelik vpliv. Nimamo urejenega področja poklicnih bolezni. S tem bi se morali sindikati ukvarjati – s ciljem, da se ta obolenja prepreči. 

Če se vrnem v Premogovnik Velenje: invalide, ki jih ustvarimo vsako leto več, na koncu prestavimo na delovno mesto, ki je nižje ovrednoteno – vzame se jim še vrednost poklica, za katerega so se izobraževali in imajo v njem izkušnje, četudi bi po kolektivni pogodbi moralo biti drugače. To je bila ena od zmag, ki smo jih izbojevali v SDRES, da smo v kolektivno pogodbo vnesli člen, ki pravi, da delavca, ki postane invalid v skupini Premogovnika Velenje, ni mogoče odpustiti. Zagotoviti mu je treba ustrezno zaposlitev. Vidimo, da poskuša delodajalec ta člen spremeniti – “in” želijo spremeniti v “ali”. To bi bilo dovolj, da se odvzame ves pomen zaščite. Ob tem, da se že sedaj delavcem, ki postanejo invalidi, ne zagotavlja ustrezne zaposlitve – redko kdo dobi zares ustrezno delovno mesto.

A kaj to pove o smiselnosti in učinkovitosti kolektivne pogodbe?

Kolektivna pogodba je pomembna. Delavci, ki postanejo invalidi, pridejo do sindikata in povedo, da so jim na kadrovski rekli, da bodo dobili odpoved. Mi jim povemo, da to ni mogoče. Delodajalec pa nato s svojimi metodami vseeno pogostokrat doseže, da delavci na koncu privolijo v to, kar jim ponudijo. Delodajalcu ni treba sprožiti določenih postopkov, mnogi delavci pa, samo da imajo mir, sprejmejo ponujeno, rečejo si, da imajo vsaj neko zaposlitev. Delodajalec bi jim resnično moral zagotoviti ustrezno zaposlitev. A da bi se za to borili, jim zmanjka energije. Ni razloga, da nekdo, ki je prej delal na delovnem mestu z višjo stopnjo izobrazbe, pristane na delovnem mestu, ki zahteva tri stopnje nižjo izobrazbo. 

Vsi ti slogani – ne bomo pozabili na nikogar, poskrbeli bomo za vsakogar – zvenijo lepo, a ne pomenijo nič, če tega ne začnemo zagotavljati že danes: že danes moramo poskrbeti za ljudi, za delavke in delavce, odpirati kakovostna in dobro plačana delovna mesta, ki bodo imela za glavni cilj, da delovnih invalidov ni.

Sta pandemija ali trideset let države trenutek za premislek, spremembe?

Preobrat potrebujemo. To je zagotovo. Nadaljevati tako, kot smo delovali do zdaj, ne bomo mogli dolgo. V resnici sem razočaran nad odzivi sindikalnih central v času epidemije – da, opozarjali so, a moralo bi se izvajati tudi akcije. Lahko sem kritičen tudi do nas, posameznikov – morali bi več delovati od spodaj gor in reči: zahtevamo, hočemo! Sindikati stojijo ali padejo na akcijski moči – in to jim lahko zagotovimo samo ljudje. Potrebujemo solidarnost. Če ponovim, največja grožnja delodajalskim organizacijam je, če se sindikati med seboj podpirajo in si pomagajo. Tega ni dovolj. Najti moramo skupne točke, kjer se bomo skupaj borili za skupne interese, hkrati pa moramo pomagati drug drugemu v bojih za uresničevanje ciljev v posameznih poklicih in panogah. Ta solidarnost obstaja med delodajalci, med delavci pa jo uspešno spodkopavajo. Brez nje in brez akcijske moči članov ne moremo sindikati doseči nič. Sindikati niso izborili zgodovinskih pravic s pisanjem dopisov in pogajanji – kar se je izbojevalo, se je izborilo z akcijsko močjo delavk in delavcev. Na tem bomo morali delati in v to vlagati. Da ljudi spomnimo, da lahko dosežemo marsikaj. 

Ne pandemija ne trideseta obletnica sami po sebi zame ne igrata posebne vloge. Boji se nadaljujejo. Spremembe so nujne, a zdi se mi, da nam jih epidemija ni približala. Včasih ljudje potrebujemo streznitev, šok – a problem je, da solidarnost v sedanjih razmerah izginja. Dokler se nekoga nekaj osebno ne dotakne, le spremlja in opazuje in ne reagira. Ko se ga dotakne, pa je pripravljen narediti vse in pričakuje tudi od drugih, da bodo naredili vse. To so napačna izhodišča: če vidimo, da se dogaja krivica, ni važno, ali se nas osebno dotika, moramo stati solidarno in vztrajati, da se krivico popravi. Dokler ne bomo imeli te kolektivne zavesti, bodo spremembe daleč. Stopi, pomagaj, ne preračunavaj, ali bo on tebi jutri pomagal ali kaj boš imel od tega. Ne gre za to. Če se nekomu dogaja krivica, moramo pomagati in zahtevati njeno odpravo. Ko bomo drug drugemu pomagali in si stali ob strani, bo popolnoma drugače. To je naša dolžnost – tudi v organizacijah, sindikatih moramo krepiti solidarnost. Da, poskušajo nas deliti, razdvajati. In še bodo poskušali. Ker se solidarnosti in povezanosti ljudi marsikdo boji. A prav to potrebujemo. S tem bo prišel preobrat – ko bomo drug drugemu pomagali in se podpirali.

---

Priporočamo tudi: