“Vidiš travnik? Hiša je bila tam.”
“Hiša?”
“Ja. Z močnim š, ker je veter vršal med vršaci. In z dolgim a, ker je bil pogled nanjo veličasten. In njena zgodba prav tako.”
“Kakšna hiša?”
“Lepa. Bila je zatočišče, obljuba varnosti, utehe in radodarnosti. Ter obet doma in sprejetosti.”
“Danes pa?”
“So ostale ruševine. Pod zemljo. Nevidne. Zakrite.”
Bila je džamija. Zgrajena med vihro prve svetovne vojne, ko je cesarstvo v boje za svoje ozemlje pod Mangrt pripeljalo vojake iz vseh vogalov imperija.
Arhitekt Miloš Kosec pravi, da manj, kot je hiše, več je govora in idej o njej. “To je značilnost vsake ruševine. Govorimo o travniku, ki ga zaznamuje minimalna razlika v primerjavi z drugimi travniki – in to sproža ogromno idej. Če bi obstajala, je vprašanje, ali bi povezovala in ustvarjala toliko različnih zgodb. Včasih je ravno to, česar ni – kar manjka, bistveno za oblikovanje različnih razmislekov, pogledov in idej.”
Na Beneškem bienalu se predstavljajo umetniki in umetnice iz posameznih držav skozi hiše-paviljone. Slovenskega letos postavljajo članici in člana Nonument Group, skupaj s kustosinjo Natašo Petrešin-Bachelez in strokovno sodelavko, profesorico z ljubljanske filozofske fakultete, Anjo Zalto.
“Kot vedno do zdaj je bil naš pristop raziskovalen,” pojasni vizualna umetnica Neja Tomšič. “Gradili smo iz večkratnih obiskov Loga pod Mangrtom, iz terenskih izkušenj, iz fotografij, ki prebujajo domišljijo …”
Znašli so se na travniku za hišo v alpski vasici. Obdani z gorami. V tako rekoč popolni idili. A vendar …
“Vedeli smo. Pod našimi nogami, pod mojimi nogami so zakopani temelji džamije.” Za Nejo Tomšič je bil to prelomni trenutek: “Občutek, da smo v idiličnem okolju, a hkrati stojimo na nečem zakopanem.”
Srečali in pogovarjali so se z zgodovinarji, raziskovalci, ljubiteljskimi zgodovinarji, s predstavnico zavoda za kulturno dediščino, kjer skrbijo za register kulturne dediščine, kamor je bila džamija v Logu pod Mangrtom vpisana konec leta 2025, z vaščani, z vodjo arheološkega izkopavanja, ki je potekalo v letih 2022 in 2024, s predstavniki islamske skupnosti …
“Spoznaš, koliko ljudi in različnih pristopov ter interesov se sreča na tem travniku. Koliko ljudi na različne načine skrbi za spomin. Za spomin na nevidno, na zakopano. Na džamijo, ki je tam nekoč bila. V več kot stotih letih so vsi ti ljudje zgradili nevidno hišo zgodb. Nevidno hišo, ki pa jo, če smo pripravljeni, lahko začutimo, slišimo in izkusimo tudi danes,” opiše Neja Tomšič. Svojo zgodbo pripoveduje tišina. In kontrasti ustvarjajo napetosti. Prisoten je objekt, ki ga ne vidimo.
Stičišče pomenov in sanj
Tudi sociologinja religij Anja Zalta poudari, kako različne stvari je džamija, božja hiša, ljudem predstavljala in koliko različnih stvari jim pomeni še danes. “Pozornost, ki je šla v letošnjo postavitev na beneškem bienalu, omogoča vsakemu, ki ga zanima in je pripravljen izvedeti ter pomisliti onkraj, vstop v popolnoma nove krajine. Hkrati se lahko obstoječe in poznane krajine z vsem bogastvom, ki je zbrano, preizprašuje in postavi v raznolike perspektive. Z že najmanjšo pripravljenostjo ustaviti se in razmisliti, se nam vsem ponuja priložnost, da se naučimo nekaj novega, začnemo z novimi sodelovanji, postanemo boljši, s širšim in globljim razumevanjem, da spoznamo in upoštevamo različne izkušnje ter spomine …”
Postavitev na letošnjem bienalu, ki vabi k čutenju, doživljanju, izkopavanju in sestavljanju idej, bo pospremila tudi knjiga z zgodovinskim in raziskovalno-teoretskim okvirom dela.
Kustosinja Nataša Petrešin-Bachelez je prepričana, da postavitev vabi tudi v dialog o legitimnosti in verodostojnosti bienalskega pristopa predstavljanja umetnosti skozi nacionalno-razdeljene paviljone. Slovenski paviljon – ruševina neskončnosti, zgrajena iz ostankov zadnjega bienala, ki se ne konča s pomočjo odsevov, – je hkrati poetična, čutna pesnitev raja, pri kateri so sodelovali glasbenik Gašper Torkar, vokalisti Vokum in Irena Tomažin. “Obkroženi z nečloveškim uničevanjem in rušenjem, s civilizacijskimi spremembami, nam Nonument Group ponudijo lokalno, specifično zgodbo, ki ima mnogo širše in globalno sporočilo,” je prepričana. Odziva pa se tudi na temo letošnjega bienala, kot jo je zastavila lani preminula kamerunsko-švicarska kustosinja Koyo Kouoh: ‘In Minor Keys’.
“V tonih mola. A minor se igra tudi s pomenom manjšega, manjšinskega, zapuščenega in opuščenega, potisnjenega v nepomembnost,” pojasni Nataša Petrešin-Bachelez. Slovensko postavitev vidi predvsem kot povabilo: ‘Prisluhnite. Prisluhnite tej zgodbi, vprašajte se. Zgodba je specifična, a odmeva povsod.’
Skrbniki spominov
Interdisciplinarni umetnik Martin Bricelj Baraga opisuje pripovedi, ki so jih slišali v Logu. Od potomca fotografa, ki je naredil ikonično fotografijo džamije pod Mangrtom, ki jo hrani kobariški muzej. Do tega, da imamo tam opomnik, da je bil islam vselej sestavni del evropske civilizacije. “Fascinantno je, da je bilo habsburško cesarstvo ideološko zasnovano na rivalstvu s sosednjim Osmanskim imperijem, a vendar ni ustvarjalo ločnic navznoter. Skrbeli so za vse člane svoje večreligijske in večnarodnostne vojske in z vsemi ravnali enakopravno. Izrazito katoliška evropska imperialna rodbina je bila v primerjavi z današnjim časom izjemno neobtežena z nacionalno in religijsko nestrpnostjo.”
Džamijo v Logu pod Mangrtom naj bi po zadnjih ugotovitvah zgradila inženirska centrala avstro-ogrske vojske in ne člani bosanskega polka sami, povedo člani Nonument Group. Bilo je leto 1917. O njej so nato govorili domačini. Se je spominjali. Z naklonjeno radovednostjo so predajali pripovedi o petju mujezina med visokimi alpskimi stenami, in o tem, da naj bi nekdo nekoč splezal na minaret. Prav domačini, Martin Mastnak in Vinko Avsenak ter predstavniki Poti miru, ki se začne v Logu pod Mangrtom, so prispevali ključni del, da spomini in predmeti iz časa Soške fronte niso izginili, poudarjajo članici in člana Nonument Group.
Arhitektka Nika Grabar je prepričana, da je vprašanje prostora politično vprašanje. “Prostor ni zamejen z lastnimi fizičnimi danostmi, ampak ga določa družbena in politična govorica – vključevanja, delovanja, razmišljanja o možnem … in da bi se prostor razvijal ter ohranjal svojo poetičnost, je pomembno, da uporabimo vse, kar nam je na voljo – tudi umetnost.” Nujno pri tem je, doda, da ohranimo domišljijo, odprtost do vključevanja drugačnih vizij in idej. “Razviti moramo drugačen politični imaginarij, saj je v sedanjem antropocenu zgolj sovraštvo do drugega tisto, ki ustvarja nek potisk – in to moramo preseči.”
Nonument Group se ne ogibajo družbeno-politične resničnosti, v kateri živimo, in svojih intervencij ne vidijo zunaj polja političnega. Njihov cilj je ustvariti prostore, ki vabijo k upočasnitvi in vzpodbujajo k razmisleku. Ki so vključujoči. Nika Grabar pravi, da nam kot družbam ne manjka ne podatkov ne informacij. “Problem je, kako te podatke povezati, osmisliti in kako iz njih ali o njih oblikovati stališča. Kako izluščiti svobodne zgodbe, ki navdihujejo in iščejo možnosti spoznavanj in sobivanja. To je težko. Lažje je in vedno se zdi, da je več razlogov, zakaj nekaj odriniti in nekoga izključiti. A ni bilo vedno tako in tudi danes ni potrebno, da je tako.”
Prostor, ki ga bodo ustvarili na beneškem bienalu, vabi, da prav vsak, v katerem je še nekaj radovednosti, dostojanstva in prijaznosti, malo odstre podobo sveta, ki ni razdeljen, ki ni porušen, ki ne izključuje in ki sistematično ne ubija. Obris tega sveta so članici in člana Nonument Group začutili na travniku. Tam v Logu. Kjer je bila nekoč hiša. Pod Mangrtom. A da se obris izriše v resničnost potrebujejo človeštvo. Ljudi. Iskati jih bodo začeli v Benetkah.