* Spopadi na Bližnjem vzhodu od konca februarja dalje so zajeli vsaj 12 držav in vplivali na milijone ljudi. Več kot 5.000 ljudi je bilo ubitih, desetine tisočev ranjenih in milijoni so prisilno razseljeni. Spodnje besedilo je bilo prvotno objavljeno 1. maja 2026 na strani Amnesty International. Avtorica dela za mednarodno organizacijo v Beirutu. V Libanonu je bilo ubitih vsaj 2.567 ljudi, vključno s 103 zdravstvenimi delavci. Navkljub krhkemu premirju se napadi nadaljujejo. Izraelske sile so ponovno zasedle južna ozemlja Libanona in namerno uničile tamkajšnjo civilno infrastrukturo in domove. *
Oddahnila sem si, ko smo prečkali improvizorični most pri Qasmiyu. Na hitro so ga naredili, potem ko so prvotnega uničila izraelska bombardiranja. Brez težav smo se zapeljali čez. Bližala sem se domu. Mostovi čez reko Litani povezujejo južni Libanon s preostalim delom države. Razstrelili so jih med enim od izraelskih bombardiranj.
Deset-dnevno premirje med Izraelom in Hezbolahom naj bi se končalo in odločila sem se zapeljati se do južnega obmorskega mesta Tyre. Preveriti, kako je z mojo rojstno hišo, kako je z mestom – preden ga morda ponovno zbombardirajo.
Reševalci še vedno iščejo trupla ubitih
Prispela sem na običajno živahno ulico ob obali Tyre, kamor je udaril izraelski izstrelek 17. aprila le nekaj minut pred začetkom premirja ob polnoči. Predstavljala sem si ljudi v hišah, ki so si oddahnili, da so preživeli. Sedaj so reševalci še vedno iskali trupla. Pravijo, da je bilo v napadu ubitih 26 ljudi.
Moški mi je rekel, da je nekdo še vedno pod ruševinami. Pokazal je na utrujenega reševalca civilne zaščite, ki je že peti dan usmerjal reševanje. On naj bi vedel vse. Najprej sem izrazila spoštovanje do vsega, kar so preživeli – v Libanonu je bilo ubitih na ducate reševalcev med izraelskimi bombardiranji od 2. marca dalje, a vseeno nadaljujejo s svojim delom.
Moški, ki se je pogovarjal z novinarjem, je kazal vtetovirane črtice na svoji desni roki. Na vsako je pokazal in ponavljal: “Ubit. Ubita. Ubita. Ubit.” Člani njegove družine. “Samo še en ostaja. Niso bili Hezbolah. Kje naj bi bil Hezbolah?”
Večina motorjev in avtomobilov je polepljenih s fotografijami ubitih. Šla sem mimo treh pogrebov. Celotno mesto se je zdelo, da je velika pogrebna procesija. Občutek sem imela, da je tako v celem južnem Libanonu. V bližnji vasi so ravno pokopavali novinarko Amal Khalil. Ubita je bila prejšnji dan v izraelskem bombardiranju, navkljub tako imenovanemu premirju.
V bližini je bilo na pokopališču, ki je nastalo med vojno leta 2024, več vrst na novo izkopanih grobov – za vse, ki jih niso mogli odpeljati v domače vasi, ki so bile še vedno pod okupacijo izraelske vojske kot del “varnostne cone”.
Navkljub ruševinam je bila Tyre v polnem aprilskem sijaju sinjega neba in čistega morja, nad katerim so se zibale palme.
Doma
Moje none ni že vrsto let, a hiša še vedno diši po njej. Nikogar ni bilo. Vsa moja družina se je zatekla v moj dom v Beirutu. Peščica več kot milijona brezdomnih zaradi izraelskih ukazov o prisilnih izselitvah.
Skoraj sem skočila iz svoje kože, ko je odjeknila eksplozija. Ustrašila sem se, da so se ponovno začela bombardiranja. Kmalu sem ugotovila, da verjetno ‘le’ izraelska vojska v bližnji vasi razstreljuje domove. Bolečina je izpodrinila olajšanje. Izrael je vzpostavil varnostni pas več kilometrov daleč v Libanon in izraelske sile so uničevale civilno infrastrukturo ter razstreljevale hiše.
Premirje je še držalo, a v prazni hiši me je vse tesneje ovijala napetost. Pohitela sem.
Z raztresenimi fotografijami sem napolnila velikansko torbo. Moj letošnji zimski projekt je bil organizirati družinske fotografije v albume in jih prepeljati v Beirut. Bala sem se, da bodo drugače uničene. A jih nisem uspela vseh še niti pregledati. Pograbila sem še nekaj toplih oblačil za nonota, saj se je vreme, odkar je bil izgnan z doma, spremenilo. Vzela sem še nekaj podstavkov za torte moje mame, ki sem jih že dolgo z občudovanjem ogledovala.
Nato sem zaklenila vrata. Poljubila sem njihov obok in izrekla molitev za zaščito naše hiše. Prosila sem jo, naj ostane, naj nas počaka, da se vrnemo. A vraževernost je takoj vame vsadila dvom obžalovanja – vse dotlej sem vedno samozavestno odhajala iz hiše; kaj če sem ji tokrat s svojim početjem prinesla nesrečo?
Živeti vojno, ki jo dokumentiramo
Vsi v naši beirutski ekipi občutijo nasilje tako ali drugače. Nekateri živimo z razseljenimi, drugi so bili sami prisiljeni zapustiti dom. Raziskovalci in zagovorniki človekovih pravic v Libanonu živimo vojno, ki jo dokumentiramo.
So dnevi, kot je bila Črna sreda, 8. aprila, ko so izraelske sile ubile več kot 357 ljudi v zračnih napadih po celem Libanonu, vključeno z bombardiranji civilnih krajev v Beirutu, polnih množic, ko pride najhujše strašljivo blizu našim domovom in pisarni.
Ko poslušamo bombardiranja in nas skrbi za bližnje in zase, nas skrbi tudi za vse, s katerimi sodelujemo v regiji. Nadaljujemo z delom.
Kljub negotovemu premirju se skrbi in žalost nadaljujejo. Uničevanja domov in pobijanje civilistov, vključno z reševalci, v južnem Libanonu se nadaljujejo. Izraelski nadzorni brezpilotni letalniki krožijo nad Beirutom – brneči opomnik, ki ti obrne želodec, da lahko smrt kadarkoli prileti v naše domove in zatočišča.
Moja družina nestrpno čaka, kdaj se bodo lahko vrnili domov. Da bodo spet na balkonu, da bodo videli sosede in užili vonje ter milino juga. A to ne bo mogoče vsaj dokler ne bo doseženo resnično, trajno premirje in popoln umik izraelskih sil iz Libanona.