Saleh Saleh končuje magistrski študij na slovenski obali. S pomočjo profesoric in akademikov je našel način, da je premagal birokratske ovire in prišel v Slovenijo. Vesel je in ponosen. Svoje izkušnje in znanja želi deliti.
“Začel bom kar takoj,” začne sam pogovor. In nadaljuje:
Poznam najmanj dva bodoča študenta oziroma študentki, Shahad iz Ramale in še enega študenta, ki bi prav tako rad prišel študirat iz Palestine. Gre za res dragoceni osebi. Shahad je sodelovala s slovensko nevladno organizacijo. Trenutno pripravlja nekaj videoposnetkov, saj moraš pred prijavo na EMUNI univerzo poslati videe. To ti lahko pomaga pridobiti štipendijo ali vsaj del nje. Tega si želimo – da bi lahko več študentov in študentk iz Palestine nadaljevalo študij tu. Lani sta se nam v Kopru pridružila dva palestinska študenta, Tasneem in Yazan. Yazan je zdaj tu. Tasneem je dobil vizum, vendar ga mora ponovno podaljšati in bo prišel oktobra.
To je res pozitivno.
Če želite, vam lahko pokažem enega od videov Shahad. Približno minuto govori o svoji karieri in kdo je.
Da, prosim.
Danes sem ga že poslal profesorici Poloni Oblak in video moramo zgolj še dokončati. Poslušajte jo – morda je pomembno vedeti, da Evro-sredozemska univerza uporablja močno mrežo partnerskih univerz po sredozemski regiji. Ponuja magistrski program ekoloških mediacij in trajnostnega razvoja, ki se osredotoča na naravne in inovativne rešitve za okoljske izzive. Gre za magistrski študij druge bolonjske stopnje, ki stane približno 5.600 evrov.
//Video predstavitev kandidatke za študij Shahad//
“Program Eco-Mediation povezuje moje znanje biologije z rešitvami za resnični svet, pri katerih narava sama zdravi onesnažene ekosisteme. V Palestini so zemlja, voda in viri pod nenehnim pritiskom. To znanje ni luksuz – je nuja. Moj cilj je vrniti se v Palestino kot okoljska raziskovalka in pomagati svojemu domu ter skupnosti. Ne želim si samo diplome. Želim biti del skupnosti, ki verjame, da znanost, trajnost in človečnost sodijo skupaj. Hvala, EMUNI. Pripravljena sem.”
Hvala za to. Zelo premišljeno. Kaj vas skrbi in hkrati motivira?
Danes smo se pogovarjali, kako bi se lahko še izboljšal ta video in morda ga bodo objavili na spletni strani EMUNI. To bi Shahad lahko pomagalo pridobiti sredstva ali del štipendije, da bi letos lahko prišla v Slovenijo, v novem semestru. V Palestini je zelo uspešna in želi spoznati Slovenijo, še posebej ker nekaj o Sloveniji že ve. Morda bi lahko organizirali srečanja z njo in se pogovorili o njenih izkušnjah tudi s predstavniki oblasti, nekateri ljudje že vedo zanjo …
To je zelo dobra ideja. Morda bi lahko začeli skupaj razmišljati že zdaj.
Morda bi bilo dobro slovenske univerze predstaviti Palestincem in Palestinkam. Gospodarska situacija v Palestini ni dobra, vendar bi tu morda lahko vsaj preživeli in našli način, da zaslužijo nekaj denarja – za plačilo študija, ne celotne šolnine.
To je pomembno. Kaj so poleg prihoda iz Palestine glavni problemi? Šolnine? Stroški?
Da, samo življenje tu je zelo drago. V Palestini ni lahko zaslužiti dovolj denarja za študij v Sloveniji. Tu bi potrebovali sistemske rešitve. Obstajati bi morala državna sredstva, ker univerze same tega ne morejo financirati. Nimajo tega denarja. Morda bi država lahko zagotovila financiranje za študentke in študente, ki so povabljeni sem.
Kaj so izzivi življenja tu?
Slovenija nam daje možnost, da začnemo tu življenje. S študentskim vizumom lahko začneš delati, kar finančno pomaga. Veliko stvari je tu lažje za študentke in študente, ki se prijavljajo na dodiplomski ali magistrski študij. A potrebujejo več informacij. Včasih ni nikogar, ki bi pomagal pojasniti in razumeti pot.
Ko sem prišel, denimo nisem vedel, da imam pravico delati kot študent. Nisem vedel, kako se prijaviti za študentsko delo ali kako uporabljati aplikacijo za subvencionirano prehrano. Če bi to vedel že od začetka, bi bilo lažje. Mislim, da bi morale univerze mednarodnim študentom in študentkam pojasniti, kaj jim ponujata slovenska država in univerzitetni sistem. Tudi štipendije, kot so Ad Futura – sam sem za to izvedel šele letos, o študentskem delu in subvencionirani prehrani pa po petih ali šestih mesecih.
Trenutno je zame največja ovira jezik. Kot tujemu študentu mi ni lahko dostopati do brezplačnih tečajev slovenščine. Običajno imaš, če začneš študirati v Sloveniji, samo eno leto časa, da opraviš izpit iz slovenščine, sicer ne moreš nadaljevati študija v slovenščini. Vprašal sem: “Zakaj moram plačevati tečaje slovenščine?” Poskušali smo preveriti, ali bi se lahko povezal s primorsko univerzo, da bi se udeležil brezplačnega tečaja skupaj z Erasmus študenti. Ni prave državne podpore, ki bi nam pomagala pri učenju slovenščine. Še vedno imam težave z jezikom. Učim se sam, vendar skoraj ni odprtih virov za učenje slovenščine. Brez jezikovnega izobraževalnega centra je zelo težko.
Na Akademiji za likovno umetnost Dunaj, kjer poučujem, ponuja akademija brezplačne tečaje nemščine. Vpišeš se in obiskuješ pouk dvakrat tedensko. Univerze v Sloveniji bi morale sistemsko prejemati sredstva, da bi učitelji lahko izvajali brezplačne jezikovne tečaje. To je pomembno tudi zato, ker Slovenija že ima tradicijo organiziranja poletnih šol za Slovence in Slovenke v zamejstvu in po svetu.
Sedaj obstaja samo ena raven. Učijo osnovne stvari, na primer, kako nekaj naročiti. In to ni dovolj za jezikovni tečaj stopnje B. Iskal sem po spletu. Obstaja državna spletna stran, kjer lahko opraviš raven A1 iz slovenščine. Za višje ravni pa moraš plačati – na primer 500 evrov za dokončanje stopnje A2. Ali – če spremeniš vizum v delovni vizum – prejmeš od države 500 ur brezplačnega tečaja slovenščine. Kot študent pa nimaš pravice do brezplačnega učenja slovenščine, razen če je tvoj študijski program v slovenščini.
To je pomembno, ker razpravljamo predvsem o vizah in dokumentih, ki jih je nujno urediti pred prihodom v Slovenijo. A potrebne so tudi jasne informacije o možnostih tu, o težavah z nastanitvijo, ponudbah za delo in jezikovni oviri.
Da, točno tako. Vedeti moramo, kako preživeti in začeti življenje tukaj. Še posebej na Obali morajo študenti vedeti, da pozimi skoraj ni služb, ker se turistična sezona konča. Če pridejo pozimi, potrebujejo dovolj denarja, da preživijo vsaj tri ali štiri mesece, preden najdejo delo. To smo videli pri mnogih študentih iz različnih držav. Prišli so oktobra in niso našli dela vse do februarja. Ne vem, morda je v Ljubljani lažje.
Ko sem pomagal svojemu palestinskemu prijatelju priti sem, sem ga opozoril: če prideš oktobra ali novembra, morda ne boš takoj našel dela. Ker naša univerza uporablja hibridni sistem predavanj, je lahko odložil prihod. Rekel sem mu, da potrebuje vsaj 2.000 evrov za preživetje prvih mesecev. Drugi študenti tega niso vedeli. Prišli so in mesece trpeli. Zelo težko je, ko si sam in daleč od družine.
Imate vsaj možnost dostopati do ugodnosti, kot so študentski domovi?
Nastanitev je velik problem. Evro-sredozemska univerza le občasno sodeluje s hostli v zimskem času in ponuja nastanitev približno do aprila. Po tem moramo študenti vse urediti sami. Pozimi je mogoče najti kaj cenejšega, poleti pa cene postanejo nemogoče. Dolgoročni najemi zahtevajo depozite in varščine, študenti morajo pogosto plačati dva meseca vnaprej. Včasih je dolgoročno bivanje celo dražje od kratkoročnega najema. Študenti in študentke se soočamo s številnimi težavami, vendar jih moramo večinoma reševati sami.
Vam je pomagala profesorica Polona Oblak?
Da, a tudi ona ima in si zasluži svoje življenje. Ne morem je ves čas prositi za pomoč pri iskanju stanovanja ali službe. Zdaj je najin odnos bližji, tukaj študiram, zato lahko bolj sproščeno prosim za pomoč. Na začetku pa je bilo drugače.
Ali obstaja omejitev glede obsega dela študentk in študentov?
Pravzaprav je ureditev v Sloveniji boljša kot marsikje drugje. Delaš, če zaslužiš več kot približno 8.000 evrov na leto, pa začneš plačevati davke. Lani sem presegel to mejo, a na splošno se mi zdi to bolje kot omejevanje delovnih ur.
To je pomembno, da lahko študenti preživete. Življenje je drago.
V Sloveniji je vse drago. Če ne delam pet dni na teden, ne morem preživeti.
Aktivni ste tudi v študentskem svetu, kajne?
Lani sem bil zelo aktiven, letos sem osredotočen na magistrsko nalogo. Še vedno poskušam pomagati študentkam in študentom, ker razumem njihove težave. A je težko. Tudi sam sem celo leto iskal stanovanje za dolgoročen najem. Vse je odvisno od sreče in poznanstev. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da študente opozorimo. Univerze imajo morda lokalne povezave, ki bi lahko pomagale študentkam in študentom pri iskanju stanovanj, vendar pogosto menijo, da to presega njihove odgovornosti.
Ali plačujete šolnino?
Dobil sem polno štipendijo, ker sem že prej sodeloval z univerzo in sem zmagal na natečaju. Plačam zgolj približno 60 evrov na leto.
Torej štipendija pokriva šolnino, ne pa življenjskih stroškov.
Da.
Podobne omejitve so po vsej Evropski uniji. Vprašanje je, kako študentke in študentje preživijo. Vi zaključujete študij?
Zdaj pripravljam magistrsko nalogo. Verjetno jo bom zagovarjal oktobra ali novembra.
Razmišljate, da boste ostali v Sloveniji?
Verjetno bom poskusil. Če najdem delo – tudi izven mojega področja –, lahko podaljšam vizum kot delovni vizum. Nato lahko po več letih zaprosim za stalno prebivališče. Lažje je kot v Nemčiji, kjer mora delo ustrezati tvoji izobrazbi. V Sloveniji potrebujejo delavce in delavke. Edina težava je jezik. Veliko delovnih mest zahteva slovenščino. Trenutno delam v turizmu. Po izobrazbi sem strojni inženir, a delam že leto in pol v hotelskem vzdrževanju v Portorožu. Po zaključku študija, upam, da bom lahko na ta način podaljšal vizum.
Zaključili ste strojništvo, magistrski študij pa je iz poslovnih ved?
Da. Naredil sem velik preobrat, ker sem si želel odmika od pritiska študija inženirstva. Kasneje se želim vrniti na svoje področje. A najprej se moram naučiti dobro govoriti slovensko. Brez jezika ne moreš dobiti boljših služb. Učenje slovenščine pa je drago.
Ste razmišljali o tem, kje boste v prihodnosti?
Eno leto sem razmišljal, ali naj zapustim družino, ali naj ostanem tu. Oče mi je rekel:
“Kaj delaš tukaj? Pojdi in se nikoli ne vrni. To tu ni več življenje za nas v Palestini.”
Situacija je neznosna. Vsak dan novo nasilje. Napetost, vse je pod pritiskom. Živiš iz dneva v dan in ne veš, ali boš preživel do večera. Kakšno življenje je to? Hkrati čutim globoko žalost, ker sem zapustil svojo družino. Moja država še vedno obstaja. Oče mi je rekel:
“Nekega dne lahko pridejo in nam vzamejo hišo. Kaj potem?”