Urška Breznik je sinologinja in profesorica umetnostne zgodovine. Študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije ter branje Edwarda Saida in Samirja Amina so ji odprli oči za evrocentrizem in imperializem. Je direktorica Pekarne Magdalenske mreže, kjer se najraje ukvarja s programi, ki spodbujajo kritično pismenost pri mladih in povezujejo raznolika prizadevanja za družbeno pravičnost. Aktivna je tudi na področju samoorganiziranja prebivalcev, pravic živali ter povezovanja delavskih bojev z okoljskimi vprašanji.
Kako ocenjujete dosedanji politični odziv Slovenije na dogajanje v Palestini? Primer zavrnitve prihoda študenta Mahmouda iz Dženina kot mladega prostovoljca Evropske solidarnostne enote v Pekarno Magdalenske mreže, ki ste ga izpostavili v besedilu, objavljenem marca 2026 na strani Amnesty International Slovenije, je izjemno politično pomenljiv. Ne gre zgolj za individualno birokratsko odločitev, temveč za simptom širšega evropskega režima mobilnosti, v katerem palestinsko življenje ostaja podvrženo permanentnemu preverjanju, sumničenju in omejevanju.
Odziv bi ocenila kot zelo medel. Videli smo, da razen zelo simbolnih akcij Slovenija v resnici ni naredila nič. Večkrat je bilo očitno, da so tekom dveh let in pol, kar traja genocid, tudi ljudje, ki se morda prvih nekaj mesecev niso poglabljali v to, kar se dogaja, začeli opažati hipokrizijo slovenske vlade.
Ne samo v tej reakciji oziroma nereakciji, ko je vse ostalo le pri besedah. Tudi če primerjamo, kako je vlada reagirala v primeru ruske agresije na Ukrajino in kako reagira v primeru izraelskega genocida nad Palestinci. Zelo povedno je, da je tudi povprečno prebivalstvo, ki se ne ukvarja poglobljeno s to temo, zaznalo velike razlike in prepoznalo, da vlada veliko govori, naredi pa nič.
To je bilo zelo očitno tudi v intervjujih ministrice za zunanje zadeve, kjer se je zdelo, kot da novinarjem in novinarkam odgovarja navadna državljanka, ne pa oseba, ki opravlja funkcijo ministrice. Njeno izgovarjanje in da je njeno intimno mnenje, da gre za genocid — noben novinar ni spraševal državljanke Tanje Fajon po mnenju, vsi so z njo govorili kot z ministrico za zunanje zadeve. To se mi zdi velika napaka nekoga, ki opravlja takšno funkcijo.
Prisotno je bilo tudi stalno skrivanje za izgovori, da zdaj še ni čas ali da druge države še niso reagirale oziroma da bomo počakali, da se bo skupina držav odločila in se ji bomo potem pridružili. To kaže na to, da Slovenija res nima hrbtenice oziroma da si predstavniki vlade niso ustvarili nobene pomembne politične drže, kar smo ugotovili v tem obdobju.
Dodala bi še, da smo bili ne samo skozi Mahmudovo zgodbo, ampak tudi skozi številne druge zgodbe in izjave, ki smo jih slišali, priča nečemu zelo namernemu – navajanju ljudi na rasizem, kar čutimo že kar nekaj let oziroma verjetno od leta 2001 dalje. Antiarabizem in antiislamizem sta prisotna prek popkulture in zunanje politike ter prežemata vse pore življenja. Zdi se mi, da je to izredno očitno tudi pri slovenskih politikih, pri uradnikih in uradnicah.
To definitivno drži. Mislim, da je celotna ideja slovenske nacionalne države zgrajena na teh zelo specifičnih rasizmih, od izbrisanih naprej, ki so temeljni. Ta antimuslimanski rasizem je zelo močan v celotni EU. Vi v svojih analizah ločujete med simbolnimi in političnimi ukrepi, s čimer se kaže dvoličnost. Lahko natančneje to opišete in kakšne posledice ima in bo imel za cilj, da se sistemsko omogoči življenje in študij v Sloveniji za peščico palestinskih študentov in študentk?
Glede simbolnih ukrepov – eden teh je bil, da smo priznali Palestino oziroma državo Palestino. Pojavlja se vprašanje, kaj smo sploh priznali, če vemo, da je Palestina razkosana. Ko rečemo, da smo nekaj priznali, kaj natančno smo priznali? Ali vemo, koga in kaj smo priznali? Ali naša vlada oziroma katerakoli vlada sploh ve, kaj je priznala in kaj smo s tem povedali?
Drugih ukrepov v bistvu nismo sprejeli. Rekli smo, da bomo nehali uvažati izdelke, proizvedene na okupiranih palestinskih ozemljih oziroma v izraelskih naselbinah. To smo rekli, vendar vidimo, da se v praksi to ne izvaja, ker so bila na različna ministrstva večkrat poslana vprašanja, pa niso znali pojasniti protokola, po katerem naj bi se izvajal nadzor.
Poleg tega gre za izredno simbolen ukrep, saj govorimo o zelo majhnem obsegu izdelkov, vrednem nekaj tisoč evrov letno, zato dvomim, da bi to Izrael kakorkoli prizadelo.
Druga stvar je, da smo rekli, da ne bomo trgovali z orožjem z Izraelom, potem pa smo ugotovili, da z orožjem še vedno trgujemo, da tega nihče ne nadzira in da ni nobenega protokola za nadzor. Hkrati uvažamo izdelke za dvojno rabo in izvažamo sestavne dele. Vemo, da se izdelki za dvojno rabo danes uporabljajo kot ključna orožja oziroma sistemi nadzora.
Videli smo tudi, da je bil lani v Celju organiziran orožarski sejem, kjer so se predstavljala podjetja, ki sodelujejo z Izraelom. Kljub temu da je bila vlada večkrat pozvana k odzivu, se ni niti odzvala.
Pomembno je tudi to, da se vlada v veliki večini primerov – rekla bi celo v 99 odstotkih –ni odzvala na pozive civilne družbe, naj pojasni svoje ukrepe, odločitve ali karkoli v povezavi s Palestino in Izraelom. To po eni strani kaže, da v ozadju ni nobenega resnega razmisleka, po drugi strani pa na popolno ignoranco do civilne družbe.
Ključno se mi zdi tudi to, da se je Slovenija zelo hvalila, koliko ljudem je pomagala v Palestini, in da naj ne bi smeli prekiniti diplomatskih, gospodarskih in ekonomskih stikov z Izraelom, ker sicer ne bomo mogli reševati ljudi iz Palestine.
Kolikor vemo, smo v vsem tem obdobju pripeljali tri ali štiri družine iz Palestine, in še to zato, ker so imele povezave s Slovenijo: bodisi da so bili otroci slovenskih staršev bodisi da so v preteklosti sodelovali s Slovenijo. Tako tega argumenta o pomenu slovenskega ‘reševanja’ ne moremo zares potrditi. Gre za izgovore, ki so izredno prozorni, pa vendar jih vlada vedno znova ponuja.
Če primerjamo delovanje naše vlade z italijansko, ki je politično bila bolj desna od naše dosedanje, vidimo, da je naredila veliko več za palestinske študente in študentke, omogočila jim je študij v Italiji, evakuirala in pomagala je bolnim in ranjenim.
Zato se mi zdi, da nismo sprejeli absolutno nobenih političnih ukrepov. Nismo se pridružili Haški skupini. Na sestanek v Bogoti so lani poslali eno od veleposlanic kot opazovalko, vendar se kljub temu nismo pridružili, čeprav je civilna družba takrat močno pozivala k temu.
Vemo tudi, da je bila novembra 2024 vložena kazenska ovadba na Specializirano državno tožilstvo zoper osem izraelskih politikov in vojaških poveljnikov, pa še danes nimamo odgovora, kaj se z njo dogaja. Nihče ne odgovarja.
In še cela vrsta stvari kaže na to, da Slovenija politično ne misli resno in da bo ostala samo na ravni zelo simbolnih gest. Kot smo videli že večkrat, se veliko uporablja promocijska retorika – da nekaj obsojajo, da so zgroženi in tako dalje – ampak to smo zdaj že vsi prepoznali kot nekaj, kar nima več smisla poslušati.
To je pravzaprav politika EU. Evropska unija je omogočila, da se popolnoma opusti kakršnokoli odgovornost do Palestink in Palestincev. Kakšno odgovornost imajo v teh razmerah genocida in nezakonite okupacije ter uničevanja Palestine univerze in kulturne institucije? Kakšen besednjak oziroma kakšen politični jezik bi morali uporabljati, ko o tem govorimo in pišemo?
Najbolj me zmoti trditev, da izobraževalne institucije ne smejo biti politične. To je zame rdeča zastava oziroma opozorilni znak, da se očitno nekdo skuša za nečim ali nekom skriti. Vsaka stvar je politična. Vsaka naša odločitev v življenju je politična, še toliko bolj pa sta politična vzgoja in izobraževanje. To sta izredno politični področji.
Zdi se mi, da imajo raziskovalni in pedagoški poklici ključno nalogo pri izkazovanju odgovornosti do stvari, ki se dogajajo po svetu – od zatiranja do genocida, okupacije, kolonializma … Zelo rada uporabljam misel Howarda Zinna, da ne moreš biti nevtralen na premikajočem se vlaku. Še toliko manj si lahko nevtralen, če delaš z ljudmi, z mladimi ljudmi, ki jim skozi poučevanje ali pedagoški in znanstveni proces poskušaš predati osnovne vrednote človečnosti.
Fakultete in šole so prve, ki bi morale ostro reagirati. Pogosto se sklicujejo na svojo avtonomijo, ampak kaj sploh pomeni avtonomija, če nisi sposoben pogledati, kaj se dogaja v svetu, z orodji, ki jih univerze imajo – z znanstvenimi orodji, z analizo, z refleksijo? Imajo ogromno ljudi, ki se ukvarjajo z analizami na različnih področjih in v različnih disciplinah. Kaj je smisel avtonomije, če je ne uporabiš za to, da pokažeš, kaj je narobe in kaj je prav, kaj je krivično in kaj pravično?
Izobraževalne institucije pbi morale prve opozoriti na genocid, ko se je začel dogajati, in opozarjati, kaj to pomeni za človeštvo, za konkretno ljudstvo in za našo skupno prihodnost. Nenavadno se mi zdi, da se ne uvidi, kako zelo smo vsi povezani. Človeštvo je eno. Živimo v istem ekonomsko-političnem sistemu in logično je, da so stvari povezane ter da se posledice čutijo tudi na drugem koncu sveta. To vidimo zdaj ob napadih na Iran in Libanon.
Izredno ignorantsko in brezhrbtenično je, da se izobraževalne institucije ne odzovejo ostro in da ne naredijo vsega, kar je v njihovi moči – res vsega, Po eni strani gre tu za predajanje informacij in znanja, do katerih imajo lažji dostop kot marsikdo drug, po drugi strani pa da prisluhnejo svojim študentom in študentkam. Na ljubljanski Fakulteti za družbene vede je prišlo do študentske okupacije, a se je to zelo rahlo dotaknilo same institucije. Prav tako se palestinskim ali drugim študentom in študentkam ne omogoča poti, da bi lahko prišli v Slovenijo študirat.
Narejenega bi moralo biti ogromno več – nekatere druge države in institucije so to vsaj poskušale. Pri nas se ni niti poskušalo. Ves čas poslušamo zgolj izgovore, da “nismo politični”.
Podobno je v kulturi. Tudi tam je bilo na začetku zelo malo odziva. Morda se je po lanskem poletju nekaj premaknilo in je odziv sedaj bolj aktiven. Zanimivo pa je, da kampanja BDS (bojkot, deinvesticije in sankcije, op. ur.) že desetletja ponuja zelo jasne metode dela, načela in načine, kako izvajati bojkot oziroma kako nekaj preprečevati in hkrati omogočati druge oblike sodelovanja. Ničesar ni treba izumljati na novo.
V Sloveniji smo večkrat gostili predstavnike gibanja BDS in obstajala je možnost pogovora z njimi v živo, a te volje in želje ni bilo. Dejstvo, da fakultete še vedno sodelujejo z izraelskimi institucijami, se mi zdi neverjetno. Pogosto slišimo argument, da izobraževalne institucije nimajo povezave z genocidom, vendar to ne drži. Vemo, da je večina izraelskih institucij povezana z orožarsko industrijo. Prisotno je tudi prepričanje, da so univerze “slonokoščeni stolpi”, na katere nič ne vpliva, a vemo, da to ne drži in to je odlično opisano v knjigi Slonokoščeni in jekleni stolpi: kako izraelske univerze odrekajo svobodo palestinskemu prebivalstvu (Towers of Ivory and Steel: How Israeli Universities Deny Palestinian Freedom), ki jo je napisala Maya Wind in je izšla leta 2024.
Kakšno vlogo ima zavod Pekarna Magdalenske mreže. Kako potekajo projekti in izmenjave, kako ste povezani s palestinskim vprašanjem?
Pekarna Magdalenske mreže je del Kulturnega centra Pekarna, ki je na nek način še vedno zasedeno območje oziroma skvot, nastal leta 1994. Pekarna Magdalenske mreže se je kot organizacija izoblikovala leta 1997. Že ta pozicija v prostoru narekuje principe in načela delovanja, ki jih poskušamo ohranjati skozi vsa ta leta. Naše polno ime – Zavod za podporo civilnodružbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje – kaže na to, da se nam zdi ključno podpirati teme, ki jih odpira civilna družba.
Ob tem pa skušamo paziti, da ne zapademo v neko obliko “nevladništva”. Pomen nevladnih organizacij se je v zadnjih letih tudi v Sloveniji precej spremenil. Ne le zaradi desničarskih napadov, ampak tudi zato, ker so nevladne organizacije danes pogosto tiste, ki vzdržujejo status quo in preprečujejo, da bi se stvari razvijale bolj progresivno ali bolj levo. Mi se po najboljših močeh skušamo temu izogniti in sodelovati predvsem s tistimi, ki jih prepoznamo kot resnično prodorna leva, progresivna gibanja oziroma kot iniciative, ki jih poskušamo podpirati.
Kar se Palestine tiče, smo aktivnejšo podporo začeli izvajati nekje pred petnajstimi oziroma skoraj dvajsetimi leti. Začelo se je tako, da smo v okviru Evropske prostovoljne službe v Palestino poslali mlado prostovoljko iz Maribora. Tam se je povezala s partnerjem iz Izraela, ki je bil propalestinski aktivist – Lior Volinz, ki danes predava na ljubljanskem Inštitutu za kriminologijo. Enkrat ali dvakrat sta imela pri nas predavanje o načinih, kako Izrael izvaja nadzor, okupacijo in kolonializem v Palestini. Večkrat smo sodelovali tudi z Ano Tasič, ki je zelo aktivna v širšem gibanju za pravice Palestink in Palestincev.
Potem se je leta 2012, v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru, zgodil projekt Kulturne ambasade. Ena od organizatork si je zamislila Kulturno ambasado Izraela oziroma Palestino predstavila na način, ki je bil zelo problematičen. Na Koroški cesti v Mariboru je bila organizirana razstava fotografij izraelskih fotografov, ki je prikazovala izraelska naselbinska območja “prej in potem” — prej, ko naj bi tam živeli “barbarski Palestinci”, potem pa prihod Izraelcev, ki naj bi “uredili pokrajino”, posadili cedre in zgradili hiše, medtem ko naj bi Palestinci prej živeli v barakah med oljkami.
Takrat smo skupaj z Društvom za razvoj humanistike, ki se je takrat še imenovalo Zofijini ljubimci, organizirali manjši protest, saj je bil na otvoritev povabljen tudi izraelski veleposlanik, ki se je dogodka udeležil. Takrat se je porodila ideja Barbare Vodopivec in Nade Pretnar o Kulturni ambasadi Palestine. To je bil pravzaprav njen začetek. Od takrat smo velikokrat sodelovali pri različnih dogodkih. Ana Tasič je sodelovala pri Erasmus mladinskih izmenjavah in pripeljala palestinske goste. Organizirali smo predavanja, sodelovala sta tudi novinarka Kristina Božič in novinar Boris Vasev, ki sta poročala o Palestini, pa še številni drugi dogodki so tu. Skupaj z ljubljansko Vodnikovo domačijo smo se pridružili organizaciji cikla dogodkov Svobodna Palestina, v zadnjih treh letih je to postalo bolj intenzivno, z vedno več programa.
V Mariboru živi tudi nekaj priseljencev iz Palestine. Veliko sodelujemo s Fawzijem Rahimom, ki živi v Mariboru že od konca šestdesetih let in je pesnik. Ker organiziramo različna neformalna druženja in skupnostno učenje slovenščine, se teh srečanj udeležujejo tudi Palestinci, tako da smo ves čas v stiku.
Lani se je porodila ideja, da bi Mahmuda iz Dženina povabili v okviru Evropske solidarnostne enote, ki se je nekoč imenovala Evropska prostovoljna služba. Palestina je partnerska država programa Erasmus+, kar palestinskim državljanom omogoča sodelovanje v teh programih Evropske komisije – potem pa se je vse zapletlo na način, ki ga že poznate.
Ko ste zelo natančno analizirali zgodbo zavrnitve prihoda Mahmouda iz Dženina v Slovenijo – pri čemer so slovenske oblasti njegov prihod onemogočile na skoraj vseh proceduralnih ravneh – ste zelo jasno spregovorili o rasizmu. To v slovenskem prostoru ni običajno, saj živimo v sistemu in režimu belosti, kjer rasizem pogosto sploh ni del družbene samorefleksije. Prevladujeta prepričanji, da »mi ne moremo biti rasisti« in da tukaj skoraj ni ljudi, ki bi bili razumljeni kot »drugačni«. Kako razumete ta rasizem?
Ta rasizem se v Sloveniji v zadnjih letih zelo čuti oziroma je že dolgo prisoten, posebej v odnosu do Rominj in Romov. Vidimo, kako ljudje govorijo o romskem prebivalstvu, uporabljajo izraze kot “črni” in podobno. Upam si trditi, da način, kako ravnamo z romskim prebivalstvom, veliko pove o našem odnosu do manjšin nasploh. Če pogledamo samo to, koliko ljudi ima romske prijatelje ali prijateljice, nam to veliko pove. To je zelo očiten primer.
Kar se tiče rasizma do drugih ljudstev oziroma skupin, ki se vizualno razlikujejo od večinske populacije, smo to lepo videli tudi pri ukrajinskih beguncih. Takrat se je poudarjalo, da gre za ljudi z “evropskimi vrednotami”, da so kulturno sorodni, svetlolasi in podobno. Ko pa se začne govoriti o prebivalcih Bližnjega vzhoda, posebej muslimanih, se pokaže zelo močan rasizem. Ne bi rekla, da se vsi ljudje tega zavedajo, ampak pogosto lahko slišiš tudi pri ljudeh, ki zase mislijo, da so progresivni, izjave kot so: “oni se obnašajo drugače kot mi”, “vsi bomo postali muslimani”, “ženske se bodo morale zakrivati” in podobno.
Tudi ljudje, ki se imajo za progresivne, imajo pogosto rasistične reflekse, ki se jih sami niti ne zavedajo. Najbolj očitno pa se mi je to zdelo v pogovorih z uradniki na ministrstvih, ki so zelo sproščeno po telefonu razlagali, zakaj ne morejo nič narediti. Govorili so stvari, kot na primer: “Palestinci so tega navajeni”, “To, kar se jim dogaja, ni nič posebnega”, “To zanje ni tako težko”.
Ko sem rekla, da bo moral Mahmud iz Dženina do Tel Aviva brez denarja, čez številne kontrolne točke, fizične ovire in mimo vojakov, so mi odgovorili: “Ja, saj slovenski diplomati tudi opravljajo take poti.” Ali pa: “Kaj bomo zdaj vse Palestince povabili sem? Vsak, ki bo prišel, bo hotel ostati tukaj.”
To so izjave, ob katerih se ti prižgejo vsi alarmi, posebej ker jih izreče nekdo, zaposlen na ministrstvu za zunanje zadeve, v konzularni službi ali na veleposlaništvu. Veliko pove tudi dejstvo, da slovenska predstavniška pisarna v Ramali po smrti gospoda Vojka Kuzme nima več predstavnika. Nekaj mesecev kasneje pa smo lahko brali, kako si delijo veleposlaniška mesta v New Yorku, na Dunaju, v Rimu in drugod. Ramalo se pusti ob strani, ker nam očitno ni pomembno, ali imamo tam predstavnika ali predstavnico ali ne – in očitno nam torej tudi ni pomembno, ali lahko komu pomagamo ali ne. To je zelo zgovorno.