Uršula Lipovec Čebron je profesorica socialne in kulturne antropologije, raziskovalka in aktivistka. Zaposlena je na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer predava medicinsko antropologijo, antropologijo migracij ter druge predmete dodiplomskim in podiplomskim študentom in študentkam.
Raziskovalno se je posvečala zdravstvenim vidikom izbrisa in migracij, pa tudi jezikovnim, kulturnim, strukturnim in drugim oviram v dostopu do zdravstvene oskrbe ter z neenakostmi in ranljivostmi v času naravnih in drugih nesreč. Objavila je znanstveno monografijo Krožere zdravja in bolezni: tradicionalna in komplementarne medicine v Istri, v soavtorstvu je objavila znanstveno monografijo Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji, souredila je znanstveni zbornik Neenakosti in ranljivosti v zdravju v Sloveniji: kvantitativna raziskava v 25 okoljih ter v okviru mednarodnega projekta SoNAR-Global v Sloveniji vodila kvalitativno raziskavo o poglabljanju starih in pojavu novih ranljivosti v času pandemije Covid-19, o čemer govori monografija, ki jo je souredila, Kovidna krajina: ranljivosti v času pandemije. Kot sourednica in avtorica je sodelovala v različnih publikacijah, med njimi Balkanska pot: pojmovnik evropskega režima iregulariziranih migracij na periferiji EU; Meandri medicinske antropologije; Večjezično zdravje: komunikacijske strategije in večkulturni stiki s tujejezičnimi bolniki v slovenskem zdravstvu in Zgodbe izbrisanih prebivalcev.
V zadnjem času se posveča smrtim na mejah in zaradi mej, o čemer piše v znanstvenih člankih Posmrtni itinerariji ljudi, ki prehajajo meje na območju Slovenije in Deadly river: transformation of border rivers between Slovenia and Croatia. Je članica Delovne skupine Prehod – Passage.
Ali bi bilo v okviru vašega raziskovalnega, pedagoškega ali javnega delovanja mogoče odpreti vprašanje celostne in sistematične podpore palestinskim študentom in študentkam v Sloveniji, predvsem sistematičnega dostopa do izobraževanja. Ali imamo za to institucionalno podporno okolje, torej mentorje, integracijske in orientacijske programe, dostopnost izobraževanj, nenazadnje možnost psihosocialne in zdravstvene podpore. Je Slovenija tu sposobna in zmožna narediti sistemske premike?
Želela bi si verjeti, da so ustanove v Sloveniji tega sposobne. Če zelo posplošim in sem shematična, bi lahko od nastanka države Slovenije govorila vsaj o dveh različnih tendencah tukajšnjih institucij do priseljencev in manjšin. Na eni strani je vseskozi očitna nacionalistična, ksenofobna tendenca, ki se je jasno pokazala takoj po osamosvojitvi, ko je slovenska oblast načrtno protizakonito izbrisala več kot 25.000 prebivalcev Slovenije, ki so imeli republiško državljanstvo ene od drugih republik nekdanje Jugoslavije. Zmotno je izbris leta 1992 videti kot enkraten, izjemen dogodek. Gre prej za dejanje, ki ima svoje nadaljevanje z vse bolj protipriseljenskim diskurzom in restriktivno migracijsko politiko tudi v naslednji desetletjih – ta politika je dobivala pospeške z uvajanjem mejnega in vizumskega režima Evropske unije. Posledice te usmeritve se v zadnjem desetletju kažejo tako v postavitvi ograje na meji, v nezakonitih vračanjih beguncev kot v smrtonosnem mejnem režimu, ki je zahteval že več kot šestdeset življenj.
Manj opazna je tako druga tendenca, ki je do priseljencev odprta in solidarna. Ta se kaže v heterogenih oblikah solidarnosti: od množice prostovoljcev in prostovoljk, ki so v času zadnje vojne na Balkanu ali begunskega koridorja pomagali ljudem na različne načine, do lokalnih prebivalcev, ki rešujejo utapljajoče se begunce iz Kolpe, kot tudi samoorganizirane skupine, aktivistične mreže in nevladne organizacije, ki delujejo na področju migracij. Pri tem so vseskozi pomembne številne ustanove, med katerimi imajo ključno mesto šole. V preteklih desetletjih lahko opazimo vrsto dobrih izkušenj z vključevanjem begunskih otrok, dijakov in študentov v izobraževalni sistem Slovenije. Seveda niso vsi izobraževalni programi dovolj vključujoči, a na osnovi obstoječih raziskav ter lastnih izkušenj si želim verjeti, da so institucije v Slovenija tega, po čemer sprašujete, sposobne.
Pri tem velja izpostaviti, da institucije same od sebe tega verjetno ne bodo storile. Ključen je pritisk civilne družbe, ki je do sedaj na tem področju že odigrala vidno vlogo. Gibanje za pravice Palestincev in Kulturna ambasada Palestine že leta opozarjata na dogajanje v Palestini. Na njihovo pobudo smo se neposredno pred začetkom genocida v Gazi s študenti in študentkami etnologije in kulturne antropologije priključili vrsti kulturnih dogodkov. To nas je dodatno motiviralo, da smo v naslednjih mesecih in letih javno izražali podporo palestinskim begunkam in beguncem, med drugim smo sodelovali tudi pri poskusih, da bi jih vključili v izobraževalni sistem Slovenije.
Izjemno pomembno je, da izrisujete to politično linijo za nazaj.
Torej, 5. oktobra 2023 smo s Kulturno ambasado Palestine za naše študente in študentke organizirali pogovorno-glasbeno srečanje “Uspavanke: melodije spominov, uteh in sanj” z glasbenikom iz Jordanije Mahmudom Al Khatibom, Waafo Kanan iz Gaze ter antropologinjo Katarino Juvančič. Govorili so o uspavankah kot melodijah, ki nas zaznamujejo in povezujejo ter o njihovi vlogi v časih apartheida in sodobnih kolonialnih politik v Palestini.
To se je dogajalo dva dni pred začetkom genocida v Gazi, a že prej smo na našem oddelku soorganizirali več dogodkov o razmerah v Palestini, zato so bili naši študentje in študentke dobro seznanjeni o tamkajšnji situaciji. Nekateri med njimi so bili ključni motor pri protestih, ki so se vrstili v naslednjih tednih in mesecih: od protestnega branja palestinske poezije 22. oktobra v avli Filozofske fakultete do številnih shodov na ljubljanskih trgih in ulicah ter do kasnejše zasedbe Fakultete za družbene vede.
To izpostavljam ne le zaradi pomena, ki so ga pri odzivu na genocid v Gazi imeli študenti in študentke, temveč tudi širše akademsko okolje v Sloveniji. Ko so univerze v okoliških državah ignorirale, prepovedale in preganjale študentske pobude v podporo Palestini, smo na senatu Filozofske fakultete že konec decembra 2023 javno podprli protestno pismo Rudija Rizmana, ki ga je naša dekanja prebrala na enem prvih večjih protestov. Na take geste akademske skupnosti moramo biti ponosni.
Sedaj lahko premislimo o sistematični podpori palestinskim študentom in študentkam v Sloveniji, zlasti na področjih dostopa do izobraževanja – vzpostavitev štipendij, prilagoditev vpisnih pogojev, institucionalna podpora z mentorstvi, integracijskimi in orientacijskimi programi ter psihosocialno in zdravstveno podporo, kjer vaše delo ponuja pomembne uvide.
Strinjam se, da sistemska podpora pomeni ne le dostop do izobraževanja, temveč tudi širšo institucionalno podporo, vključno z dostopom do socialnega in zdravstvenega varstva.
Če se še malo vrnem nazaj. Ena od ključnih študentskih zahtev ob zasedbi FDV je bila, da Univerza v Ljubljani vzpostavi program študijske in bivanjske pomoči za palestinske študente in študentke po vzoru pomoči, ki je bila zagotovljena ukrajinskim beguncem in begunkam. Študenti in študentke, ki so maja 2024 zasedli Fakulteto za družbene vede v Ljubljani, so vedeli, da morajo, med drugim, zahtevati celostno vključevanje palestinskih študentov in študentk v študijski proces. Ta zahteva je bila osnova za delovno skupino študentov in študentk, profesoric in profesorjev iz različnih fakultet UL, v kateri smo si prizadevali čimprej uresničiti vpis palestinskih študentk in študentov na naše fakultete. Vzpostavili smo stike z univerzami na Zahodnem bregu, med drugimi smo bili v kontaktu z nekaterimi profesorji, ki so še vedno bili v Gazi. Skupaj z različnimi akademiki, umetniki, diplomati smo iskali možnosti odhoda študentov iz Gaze ter preko Egipta do slovenske ambasade v Kairu, kjer bi stekli vsi ključni administrativni postopki. Sprva smo bili zelo zagnani in neposreden kontakt s kolegi v Palestini nas je dodatno motiviral. Od srede maja 2024 smo tako na ljubljanski univerzi kot na različnih ministrstvih preverjali, kako bi se dalo čimprej udejanjiti vpis palestinskih študentov in študentk. Čeprav smo večkrat naleteli na zaprta vrata, nas je presenetil zelo hiter odziv zunanjega ministrstva, podobno so bile odzivne nekatere univerzitetne in fakultetne službe.
Čeprav smo kmalu evidentirali določene univerzitetne programe v angleščini, kjer so bili pripravljeni sprejeti palestinske študente in študentke, pa smo trčili na vrsto administrativnih ovir – poleg problema s pridobitvijo štipendij so bili najtrši oreh vpisni roki, ki bi se morali zamakniti, da bi študenti imeli dovolj časa za pridobitev dovoljenj za začasno prebivanje za namen študija. Ti postopki običajno trajajo po več mesecev, zato bi bilo potrebno zagotoviti fleksibilnost pri vpisu, a žal so ključne ustanove ostale povsem rigidne, gluhe za naše prošnje. Kljub trdemu delu, številnim sestankom in razvejani mreži sodelavcev, nismo uspeli premostiti peščice birokratskih ovir, ki očitno niti v izjemnih situacijah, kot so vojne razmere, ostajajo nepremostljive.
Čeprav so bili cilji višji in večji, smo lani vseeno uspeli vpisati enega palestinskega študenta – vpisan je na naš magistrski program Kreol, to je evropski magistrski programna področju socialne in kulturne antropologije in poteka v angleškem jeziku. V njegovem primeru smo lažje premostili omenjene administrativne ovire, saj ima izraelsko državljanstvo. Vseeno pa se je pojavila vrsta zapletov, ki jih je večinoma uspel rešiti sam. Njegova zadnja težava je bila šolnina, ki jo Univerza v Ljubljani zaračuna študentom, ki niso iz EU. Za omenjen študijski program bi moral letno plačati 3.150 evrov, kar je bilo zanj prevelik strošek, a je vodstvo Filozofske fakultete njegovi prošnji ugodilo ter plačilo zmanjšalo za dve tretjini.
Vseeno pa velja ob tem opozoriti, da v slovenskem visokem šolstvu veliko govorimo o internacionalizaciji, a imamo do študentov in študentk iz drugih držav dvojna merila: študenti iz EU šolnin ne plačujejo, kar je seveda pozitivno, medtem ko je za tiste, ki niso del EU in imajo običajno manj finančnih sredstev, predvidena šolnina.
Izpostaviti velja, da gre tu predvsem za osebe z območja nekdanje skupne države Jugoslavije, torej za srbske, makedonske, bosanske, črnogorske in kosovske študente, ki poleg erasmus študentov zagotovo največ prispevajo k “internacionalizaciji” naših univerz. V preteklosti so imeli ti študenti dostop do štipendij, ki jih je leta 2012 takratni minister Žiga Turk ukinil. Nato jim je leta 2021 Janševa vlada z novelo Zakona o tujcih naložila še dokazovanje zadostnih sredstev za preživljanje v času bivanja v Sloveniji. Ob vložitvi prošnje za začasno bivanje morajo sedaj ti študenti imeti na računu več kot 5.000 evrov.
Tako je tudi v Avstriji, študentke in študentje iz tretjih držav, ki niso del EU, morajo za pridobitev vize imeti 15.000 evrov v trenutku, ko se o tem odloča. Ta vsota je ocenjena glede na stroške življenja v državi. V primerih držav skoraj celotne Afrike, Kosova in Albanije morajo dokazovati, kako lahko starši ali kdo drug zanje položijo to vsoto. Gre za grozljiv, zelo restriktiven in nasilen sistem, ki pa ga se ga sprejema kot dejstvo.
Drži. Z leti se je to normaliziralo in redkokdo se spominja številnih protestov, ki so potekali proti ukinitvi štipendij tem študentom, pa tudi proti zahtevi po dokazovanju finančnih sredstev.
Ni bilo vedno tako. In ni treba, da je sedaj. Pomislimo na Gibanje neuvrščenih in na številne študentke in študente, ki so v času Jugoslavije neovirano prihajali iz afriških, azijskih in južnoameriških držav. Med njimi so bili tudi palestinski študenti in študentke, ki so imeli iste pravice kot slovenski. V desetletjih po neodvisnosti univerze te dediščine niso znale ohraniti. Nehale so si prizadevati za enake pravice za vse študente in študentke. Podredile so se neoliberalni logiki, po kateri so “tuji” študenti transformirani v kupce, ki se lahko vpišejo le, če imajo dovolj pod palcem. To je kratkovidno, saj so mnogi “tuji” študenti in študentke med najbolj perspektivnimi svoje generacije, obenem pa polnijo univerzitetne predavalnice, ki bodo – zaradi demografskega upada in drugih razlogov – iz leta v leto bolj prazne.
Katere institucije se morajo usesti za skupno mizo pri reševanju teh vprašanj. Koga je potrebno vključiti poleg rektorske konference, katera ministrstva?
Mislim, da bi bilo tu potrebno medsektorsko ukrepanje. Če se posebej obrnemo na vsako ministrstvo tvegamo, da si bodo zadevo med seboj podajali kot žogico. Bolje bi bilo, da bi se za isto mizo usedli predstavniki vseh ključnih ministrstev: od izobraževanja, zunanjih in notranjih zadev pa do zdravja.
Vključevanje ministrstva za zdravje se mi zdi pomembno, saj sta zdravstvo in šolstvo podvržena podobnim neoliberalnim reformam. Če se krhata dostopnost in enakost na področju šolstva, so sorodni trendi že dlje časa opazni na področju zdravstva. Spomnimo se, da smo imeli pred osamosvojitvijo v teoriji in praksi univerzalen dostop do zdravstva, naše javno zdravstvo je bilo za mnoge vzor, vključno s skandinavskimi državami, ki so poskušale posnemati naše modele zdravstvenih domov.
Poskusi privatizacije zdravstva so se začeli takoj po osamosvojitvi, vseeno pa je velik del prebivalstva vztrajal pri ohranitvi javnega zdravstva. Čeprav se mnogi trudijo na vse načine očrniti slovensko javno zdravstvo, je pomembno izpostaviti, da je – kljub številnim pomanjkljivostim – še vedno bolj kvalitetno in dostopno kot v večini drugih držav v regiji. Isto velja za zdravstveno zavarovanje. Sama že vrsto let raziskujem dostop do zdravstvenega zavarovanja ter ugotavljam, da so številni za krajši ali daljši čas brez zdravstvenega zavarovanja, saj niso ali ne morejo biti vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje. To je velika težava pri prosilcih za azil kot tudi pri brezposelnih osebah z začasnim prebivališčem. Posebne ovire pri dostopu do zdravstvenega zavarovanja pa so opazne pri študentih in študentkah, ki prihajajo iz držav zunaj EU.
Tako kot prej, v primeru šolnin, je tudi tu vidna razlika: študenti in študentke, ki prihajajo iz držav članic EU, zdravstvene storitve uveljavljajo s skupno evropsko zdravstveno kartico, medtem ko si morajo študenti in študentke z območij, ki niso del EU, zdravstveno zavarovanje urediti na osnovi bilateralnih sporazumov med njihovo državo in Slovenijo. Zdravstveno zavarovanje morajo urediti pred prihodom, saj je pogoj za pridobitev začasnega bivanja v Sloveniji. Običajno pa imajo nato dostop le do nujnih zdravstvenih storitev. Iz etnografske raziskave, ki smo jo opravljali v času pandemije Covid-19 izhaja, da morajo za zdravljenje stanj, ki niso življenjsko ogrožajoča, plačevati visoke zneske, v svoji državi pa niso upravičeni do povračila stroškov. Med sogovornicami je bila tudi študentka iz Srbije, ki bi za zdravila za svojo kronično bolezen morala vsakič doplačati več kot 150 evrov. Tega si ni mogla privoščiti, zato je v času pandemije redno obiskovala ambulanto Probono. Po pandemiji pa so ti študenti nadaljevali s svojo prejšnjo prakso – v primeru bolezni, potrebe po zdravilih ali medicinskih preiskavah so se vrnili domov, saj v Sloveniji niso bili upravičeni do njih. Poročali so, da so se vračali bolni, nekateri ravno v času izpitnih rokov in nato imeli težave z zaključevanjem letnika. V primeru palestinskih študentih bi se lahko zgodilo podobno.
Po mojem prepričanju bi morali vsi, ki so v Sloveniji vpisani kot redni študentje ali študentke, imeti dostop do obveznega zdravstvenega zavarovanja – ne glede na državo, iz katere prihajajo. Če nekoga sprejmemo na študij, a mu ne damo dostopa do obveznega zavarovanja in s tem do zdravstva, težko govorimo o dejanskem vključevanju v visokošolsko okolje.