Zavidam ljudem, ki ne gledajo večernih poročil. Menim, da je dnevnik najbolj črna zadeva na celotnem programu. V tej zelo gledani oddaji vam pokažejo resnično življenje na zemlji. Ni prav nič lepo, verjemite. Edino, kar je okej, sta šport in vreme, pa še to kak kdaj.

Ne maram snega in ne dežja, vetra in prevročega sonca. Najlepša meseca v letu sta maj in junij, pa še to ni več ziher. Vse se spreminja – tudi ozračje. Vprašanje je, koliko smo krivi sami. A pustimo ta vprašanja ljudem, ki so usposobljeni za njihova reševanja. Žalostno pa je to, da je uničevalcev veliko več kot reševalcev.

Ko pogledam dnevnik, ugotavljam, da je zelo veliko nasilja. Ljudje so vedno bolj jezni drug na drugega. Življenje na tem planetu postaja nočna mora.

Tole kolumno pišem po tem, ko je državni zbor sprejel zelo nepremišljeno posodobitev Zakona o javnem redu in miru – ZJRM-2. In sicer te lahko za spanje na prostem doleti globa do petsto evrov. Gospodom bi čestital za tako bistroumen predlog. Vprašanje je le, kaj bodo storili, ko bodo ugotovili, da je gospod brezdomec, ker nima denarja niti za kos kruha, kaj šele za kazen, ker se je naselil na javnem občinskem prostoru. Kazen bo lahko odplačal z delom v splošno korist, če ga zmore opravljati. E, boga mi, to bi pa res rad videl. Pijača je hudič, pije pa se predvsem zato, da lažje preživiš v mrazu in da lahko kolikor toliko spiš nekje na prostem. Sedaj bo pa za spanje denarno kaznovan. Gospodje, kaj za boga milega snifate, da se domislite takšnega blesavega ukrepa.

Brezdomnim se pomaga in ne odmaga. Jezen sem in postaja me sram, da sem Slovenec in da sem del tega, kar se dogaja v naši prelepi državi. Dragi politiki, dajte se malo zamisliti in dajte pokazati vsaj malo sočutja do ljudi, ki že tako dovolj trpijo. Ne bodite takšni snobi, bodite ljudje. Država bi lahko usposobila najmanj en blok za takšne ljudi. Verjemite mi, da bi marsikomu tako omogočili dostojnejše življenje. Verjamem, da bi se marsikdo spravil na zdravljenje in bi se verjetno maksimalno potrudil, da bi ostanek svojega življenja bolje živel.

To bi bilo, dragi moji, za danes od moje velemalenkosti vse. Cenjeni bralci, cenjene bralke, nikoli ne izgubite sočutja do sočloveka. Čavči, bajči in arrivederci do naslednjič.

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni različici objavljen v februarski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}