Nina Šafranko je študentka magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Je študentska predstavnica, tutorka študentov in študentk psihologije ter tistih s posebnim statusom na FF UM. Je tudi ena od pobudnic zbiranja podpisov pod poziv mariborskemu rektorju glede odziva Univerze v Mariboru na genocid v Gazi: glede prihodnjih institucionalnih sodelovanj z izraelskimi institucijami in glede podpore palestinskim študentkam in študentom.
Začela bom z vprašanjem, ki je okvir tega pogovora: zakaj ste se odločili pripraviti poziv rektorju Univerze v Mariboru (UM)?
V bistvu je bilo precej preprosto. Povezano je bilo s tem, da je bil nov rektor izvoljen, mi pa smo želeli, da se ob začetku mandata on, vodstvo oziroma univerza opredelijo do teh vprašanj.
Avgusta 2025 se je UM že odzvala na tedanje javno pismo, vendar se je glede konkretnih zahtev opredelila predvsem v zvezi s sodelovanjem z izraelskimi institucijami, ne pa tudi glede vključevanja oziroma podpore palestinskim študentkam in študentom. Želeli smo, da se znova opredelijo in da svoje odgovore razširijo še na druga vprašanja, ne zgolj strogo na sodelovanje z Izraelom oziroma izraelskimi institucijami.
V dopisu smo zapisali, da “Univerza v Mariboru ne more sama ustaviti vojne, lahko pa odloča o svojih institucionalnih povezavah, o tem, katere glasove sprejme v akademski prostor, in o tem, ali zaveze družbeni odgovornosti, kritični misli in solidarnosti ostajajo zapisane le v dokumentih, ali pa se bodo odrazile tudi v konkretnih dejanjih”. Predvsem zaradi tega smo pripravili poziv.
Kako je nastala pobuda? Ste se o njej pogovarjali v skupini študentov? Jasno je, da gre za vprašanja, povezana z novim rektorjem.
O tem smo se pogovarjali v manjši skupini, ki je sodelovala tudi pri pripravi dopisa.
Rekla bi, da je bil konkreten povod morda dogodek na Filozofski fakulteti UM v okviru programa Svobodna Palestina 2026. 13. maja 2026 je na FF UM potekal pogovor z novinarjem Ahmedom Alnaouqom o zgodbah mladih palestinskih pisateljev in pisateljic oziroma o platformi We Are Not Numbers. Ob tem dogodku se je pokazalo, da dogodki o Palestini v akademskem prostoru niso nujno razumljeni kot nekaj samoumevno legitimnega. Zato smo se v našem dopisu dodatno sklicevali tudi na Akcijski načrt UM Enakost spolov, raznolikost in vključevanje 2026-2030, predvsem na dva ukrepa, povezana z odzivanjem na krizne situacije: podporo študentom, ki zaradi vojnih ali drugih kriznih razmer ne morejo nadaljevati študija v svojem okolju, ter organizacijo izobraževalnih in kulturnih dogodkov o globalnih krizah in solidarnosti.
To se nam je zdelo zelo pomembno tudi zato, ker smo hodili na predstavitve rektorskih kandidatov in na razne dogodke UM, sama pa sem kot tutorka sodelovala tudi na informativnih dnevih in uvajalnih dnevih, kjer se v uvodnih nagovorih vedno znova poudarja družbena odgovornost in kritična misel. Zato smo se začeli pogovarjati o tem, da bi bilo pomembno, da se ta načela udejanjijo tudi v konkretnih primerih, ne samo da se o tem pogovarjamo.
V bistvu ste že nekako skicirali odgovor, ampak ali bi lahko bolj natančno povedali: katere so bile vaše ključne zahteve, ki ste jih izpostavili v pozivu? Kako ste ga oblikovali kot poziv?
Poziv smo poslali 23. junija 2026, kmalu po izvolitvi novega rektorja, po tem ko smo malo manj kot dva tedna zbirali podpise in jih zbrali 273 med študenti in študentkami ter zaposlenimi s praktično vseh članic UM. Pri pripravi smo izhajali iz Statuta Univerze v Mariboru, iz programa dela izvoljenega rektorja in iz drugih uradnih dokumentov UM, kjer se univerza sama opredeljuje kot avtonomna, družbeno odgovorna in kritična institucija.
Bili smo nekoliko v dilemi, kako vključiti te dokumente, ne da bi dopis izpadel kot suhoparno naštevanje citatov oziroma kot seminarska naloga. Hkrati smo razmišljali, kako približati in poudariti nujnost situacije, ne da bi samo ponavljali informacije, ki jih že tako ali tako pogosto beremo v medijih – o številu žrtev, uničenju in razsežnostih nasilja v Gazi. Želeli smo jasno pokazati, da se ne sklicujemo na nekaj zunanjega univerzi, ampak na njene lastne besede in zaveze.
Vsebinsko so se naše zahteve nanašale na tri področja. Najprej smo pozvali, da se Univerza v Mariboru in njene članice zavežejo, da ne bodo vstopale v nova institucionalna sodelovanja z izraelskimi univerzami in drugimi institucijami, vključno s projektnimi konzorciji, sporazumi o mobilnosti, financiranji, pogodbami, strateškimi partnerstvi in drugimi oblikami formalnega sodelovanja. Ob tem smo pozvali tudi k javnemu pregledu obstoječih povezav z izraelskimi institucijami.
Drugo področje je bilo vključevanje palestinskih študentk in študentov oziroma oseb iz kriznih območij. Akcijski načrt UM 2026–2030 predvideva, da UM preuči možnosti za vpis študentov, ki zaradi vojnih oziroma kriznih razmer v svoji državi ne morejo študirati, tudi če prihajajo iz držav zunaj EU. Zato smo pozvali, da se UM javno opredeli do možnosti za uresničevanje tega ukrepa ter začne pripravljati rešitve za vključevanje palestinskih študentk in študentov oziroma palestinskih beguncev in begunk.
Tretje področje pa so bili dogodki o Palestini, Gazi, človekovih pravicah, mednarodnem pravu, kolonialnem nasilju, apartheidu in genocidu. Zdelo se nam je pomembno, da vodstvo UM jasno sporoči članicam, da takšni dogodki niso “nezaželeni politični dogodki” ali odmik od poslanstva univerze, ampak neposredno uresničevanje njene družbene odgovornosti.
Ste prejeli odziv novo izvoljenega rektorja oziroma rektorata?
Da. Temu bi rekla prvi korak. Spodbudno se mi zdi, da so napisali, da “Univerza v Mariboru ne pristopa k novim konzorcijem v okviru programa Horizon Europe, v katerih sodelujejo izraelski partnerji”. Ob tem je UM pojasnila, da ostaja vključena v tekoče projekte z izraelskimi organizacijami zaradi veljavnih pogodbenih in projektnih obveznosti ter možnih pravnih, finančnih in raziskovalnih posledic izstopa. Ostaja pa odprto vprašanje, kaj bodo storili v prihodnje in ali bodo sprejeli še kakšne konkretne ukrepe. Pogrešala sem nekoliko konkretnejšo opredelitev o tem, kaj nameravajo storiti.
V odgovoru je bilo zapisano, da bo univerza tudi v prihodnje zagotavljala transparentnost glede mednarodnih projektov v okviru javno dostopnih podatkov, nas pa je zanimalo, ali načrtuje tudi pripravo strnjenega in javno dostopnega pregleda obstoječih sodelovanj z izraelskimi institucijami.
Podobno je bilo pri podpori študentkam in študentom iz kriznih območij. Rektorat je zapisal, da UM prepoznava pomen ukrepov iz akcijskega načrta in da bo spremljala možnosti za vključevanje oseb, ki zaradi vojnih ali drugih kriznih razmer ne morejo nadaljevati študija v svojem okolju. To je pomembno, vendar nas je zanimalo tudi, kdo bo za to zadolžen, v kakšnem časovnem okviru lahko pričakujemo prve predloge ukrepov in ali UM načrtuje oblikovanje posebnega modela podpore.
Splošno so zapisali tudi, da razprave o človekovih pravicah, mednarodnem pravu, vojnih konfliktih in humanitarnih krizah sodijo med legitimne vsebine akademskega prostora. Niso pa se opredelili do tega, ali bo vodstvo UM članice tudi aktivno spodbudilo k organizaciji izobraževalnih in kulturnih dogodkov o globalnih krizah, kot to predvideva akcijski načrt, ter jasno sporočilo, da so tudi dogodki o Palestini legitimen del akademskega prostora.
Zato smo na njihov odgovor poslali še dodatna vprašanja, na katera pa nismo dobili vsebinskih odgovorov. Odgovorili so le, da je bilo stališče Univerze v Mariboru v celoti pojasnjeno že v odgovoru z dne 29. junija 2026.
Ali je bilo že kaj narejenega oziroma kako razumete izjavo, da ne bodo pristopili k novim konzorcijem oziroma novim programom v okviru Obzorja Evropa?
Prav zato smo na njihov odziv naslovili dodatna vprašanja, ali se navedena usmeritev nanaša izključno na nove konzorcije v okviru programa Obzorje Evropa ali tudi na druge oblike prihodnjega institucionalnega sodelovanja z izraelskimi univerzami in institucijami. To se nam je zdelo pomembno, ker je bila naša zahteva širša. Ni se nanašala samo na projektne konzorcije v okviru tega enega programa, ampak tudi na druge oblike formalnega sodelovanja, kot so sporazumi o mobilnosti, financiranja, pogodbe, strateška partnerstva in podobno. Na ta vprašanja kot rečeno, nismo dobili dodatnih vsebinskih odgovorov, zato ostajajo odprta.
Ko ste pripravljali ta poziv, ste morda vedeli za kaj podobnega, kar je bilo narejeno drugje? So se študenti podobno angažirali na drugih univerzah – recimo v Ljubljani, Kopru?
Da, v Ljubljani so se študentje in študentke bolj vidno angažirali. Maja 2024 so na primer zasedli predavalnico Fakultete za družbene vede. Kasneje je Senat Univerze v Ljubljani avgusta 2025 sprejel sklepe glede nadaljnjega sodelovanja z izraelskimi univerzami in institucijami. Med drugim je sklenil, da Univerza v Ljubljani in njene članice do preklica sklepa ne bodo vstopale v projektne konzorcije, v katerih bi sodelovale izraelske univerze in druge izraelske institucije, ter pozval Rektorsko konferenco Republike Slovenije k sprejemu enakovrednih sklepov. UL se je pridružila tudi pozivu belgijskih univerz k zamrznitvi pridružitvenega sporazuma med Izraelom in EU.
Hkrati se v Sloveniji dogaja več stvari tudi širše. V Kopru in Ljubljani so prav tako potekali dogodki v okviru programa Svobodna Palestina 2026. Poznam tudi pobude, povezane z vključevanjem oziroma podporo palestinskim študentkam in študentom na EMUNI, ter širše pozive, naslovljene na univerze oziroma Rektorsko konferenco.
Tudi v Mariboru potekajo različne aktivnosti in pobude. Zelo dejavna je na primer Pekarna Magdalenske mreže. Vendar v smislu organizirane študentske pobude na ravni fakultete ali univerze prej nisem zasledila nič podobnega. Pri zbiranju podpisov se je poznalo tudi, da je doseg zunaj naše fakultete omejen, prek formalnih študentskih in fakultetnih kanalov poziva večinoma nismo uspeli razširiti, zato je bilo zbiranje podpisov med študentkami in študenti drugih članic kar izziv.
Zdi se mi izjemno pomembno, da se študentke in študenti jasno izpostavijo oziroma izrazijo take zahteve. Ste se kaj naučili iz tega procesa? Ali ste se že prej na tak način študentsko organizirali glede kakšnih drugih vprašanj? Zanima me, kako to umestimo v neko kratko ali daljšo zgodovino tega, kar se dogaja v Mariboru.
Konkretno glede Palestine prej nisem aktivno delovala. Sem pa sodelovala pri študentski pobudi glede financiranja javnega študija psihologije in vpisnih mest na psihologiji v Mariboru januarja in februarja 2026. Študentke in študenti psihologije smo takrat objavili odprto pismo, o zadevi pa sta poročala tudi denimo Večer in Dnevnik.
Izkušnja je bila morda vzpodbuda, da sem se priključila tudi temu pozivu. Zelo me motijo očitki, da so bili tu prisotni akterji iz ozadja, in nasploh očitki, da smo bili študenti in študentke instrumentalizirani. Taki očitki hitro razvrednotijo dejansko študentsko skrb in angažma. Študentke in študenti znamo sami prepoznati problem, se organizirati in se javno odzvati.
Naučila sem se mogoče predvsem to, kako pomembno je, da imaš okoli sebe ljudi, ki razmišljajo podobno in imajo podobne vrednote. Drugače je težko. Sploh če so tudi negativni odzivi. Pri nas jih ni bilo veliko, a vseeno jih je bilo nekaj, ki jih je bilo potem lažje predebatirati in deliti z nekom, ki ima podobne vrednote in podobno razume svet.
Mogoče še zadnje vprašanje glede prihodnosti. Zanima me, kaj bi si želeli, da Univerza v Mariboru naredi v prihodnje za podporo študentkam in študentom iz kriznih območij bolj na splošno, še posebej pa iz Palestine, in glede tega, kar ste omenili na začetku – odgovornega mednarodnega sodelovanja, torej odgovornosti do sveta?
Želela bi si, da odgovor UM ne ostane samo na ravni načelnega stališča. Da ne ostane zgolj pri besedah. Želela bi si, da se njihov odgovor prevede v konkretne korake, tako glede podpore palestinskim študentom in študentkam kot glede jasnega sporočila članicam univerze, da so dogodki o Palestini zaželeni in legitimen del akademskega okolja. Ne pa, da je prisoten strah, da bodo takšni dogodki razumljeni kot “nezaželene politične vsebine” ali da je angažma zaradi tega razumljen kot nekaj problematičnega.
To, kar je Univerza v Mariboru naredila glede vključevanja ukrajinskih študentov, je dober primer tega, da se nekaj lahko naredi. Na to smo opozorili tudi v pozivu. Želela bi si, da bi to res naredili tudi v tem primeru, pri palestinskih študentkah in študentih.
Prav tako bi si želela, da se vprašanje podpore palestinskim študentkam in študentom odpre na Rektorski konferenci in da se ne izgubi že na točki, ali bo tema sploh uvrščena na dnevni red. Pomembno se mi zdi, da se o tem začne vsebinsko pogovarjati in da se začnejo oblikovati konkretni ukrepi.
Septembra 2026, ko se začenja novo študijsko obdobje in se univerza na nek način prebuja, bomo tudi zaposleni v akademskem svetu poslali predlog, kako sistemsko urediti sodelovanje s palestinskimi univerzami v Gazi in na ostalem okupiranem palestinskem ozemlju ter spodbudili prihodnje ukrepe. Vaš študentski poziv je bil pri tem ključen; akademski svet je pomemben, a tisto, kar ustvarja podstat univerze, so vedno bili, ste in bodo ostali študenti in študentke. Ker ne glede na spol ali osebne usmeritve – to je tisto, kar dela univerzo.
Iskrena hvala za to refleksijo.