Naša dežela je prepojena z alkoholom. Potrebovali bi rešilne jopiče, ko se gibljemo po njej, saj se zdi, da se v njegovi vseprisotnosti utapljamo. Kot kultura to morje sprejemamo kot dejstvo, ko pa se komu ne uspe več zadržati nad gladino, si je sam kriv, da tone.
V trgovinah je pri blagajni široka ponudba alkoholnih pijač visokega volumna. Če se je komu slučajno na sprehodu med policami uspelo upreti, se bo pri blagajni verjetno vdal poceni skušnjavi. Alkoholne pijače so dostopne tudi na vsaki bencinski črpalki, četudi se na njih večinoma ustavljajo ljudje med vožnjo. Ne poznam restavracije, kjer bi ne točili alkoholnih pijač, razen redkih izjem, večinoma vezanih na verske centre. Pa bi morda ne bilo tako napačno imeti to možnost izbire, posebej še, če si oseba, ki je v preteklosti posredno ali neposredno trpela zaradi alkohola, za kar je v naši državi že statistično zelo velika verjetnost.
Ko smo pred leti organizirali tabor v ustanovi za odrasle osebe na Krasu, so nas ob povezovanju z lokalno skupnostjo seznanili z dejstvom, da lahko od lokalnih proizvodov v okolici dobimo le alkohol, z iskanjem denimo zelenjave pa več sreče kje drugje. Tovrstne ustanove imajo tudi varovane (kar pomeni zaprte, konstantno zaklenjene) oddelke, razlog namestitve oseb vanje pa je pogosto prav njihovo pitje alkohola. V okolju, kjer na večini domačij ponujajo le vino, je od oseb, ki iščejo oddih od notranjih bojev, dvolično pričakovati, da bodo vneto abstinirale.
V zadnjem kotičku naše dežele se ponuja vsaj pivo, pa tudi če na voljo ni niti vode, bojim pa se, da je to pogosto tudi cenejše od česa brezalkoholnega. Po vseprisotnosti in monopolu bi se po alkoholu vsekakor lahko zgledovala pitna voda, pa tudi kakšna druga izmed osnovnih dobrin.
Alkoholnih zgodb je v naši okolici, kolikor jih želimo videti. Običajno raje pogledamo stran, ko se nam v bifejih po širnem obrobju naše dežele pogledi srečajo z moškimi, ki samotno objemajo svoje kozarce že dopoldan ter počasi luščijo težo sveta s čela. Oči se jim rosijo, ko v zamaknjeni omami mislijo na vse, ki so jih imeli radi, a jim tega, vodeni od navodil za vedenje pravega moškega, niso zmogli pokazati. Zdaj je tu le še kelnar’ca, ki nima kam pobegniti, vsaj do konca svoje izmene, pa se spogledujejo z mislijo, ali bi morda lahko z njo, dobrotnico, popravili izgubljene priložnosti.
V mislih imam gospoda, ki ima diagnozo jetrne ciroze, a se še drži pri življenju. Kol’kor kapljic, tol’ko let, namreč … Lani je prenehal piti, letos ob istem času ponovno, vmes nekajkrat. Pri pitju so se mu spotoma pridružili tudi žena ter otroci, starejši od 15 let. Je kak boljši način, ki ga poznajo, kako utopiti skrbi?
Ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi, je zapisal pesnik, ki je umrl zaradi podobnih težav, ki pestijo ljubega mi gospoda. In mi smo pozlatili njegove verze.
Glede na raziskave tudi do tri četrtine oseb z izkušnjo brezdomstva obenem trpi tudi zaradi alkohola. Tako so po klopcah ali stopniščih v urbanih centrih običajno že zjutraj v obtoku steklenice vseeno kako kakovostno zapakiranega strupa. Ljudje kramljajo, glasovi postajajo vse bolj zadirčni, rezki, čustveno nabiti. Vse, kar desetletja ni bilo izraženo, počasi hoče na dan. Potreba po priznanju, boleča, prvinska, človeška.
In uvodnik tokrat ne bo imel zaključka, ne pomiritve in res ne predloga, kako strateško ukrepati. V deželi, kjer je alkohol spodbudil že toliko trpljenja, nasilja, linča in bolečine, ne vem, če nam sploh preostane kaj drugega kot zavestno broditi po vsej tej zastrupljeni krajini in se čuditi, da napitnice ter zdravice ob praznovanjih in vseh drugih (ne)prilikah še vedno tako prostodušno donijo. … Bog nam daj na svet trpet.
* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni obliki objavljen v oktobrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.