“Vaša življenja se bodo nadaljevala. Z novimi dogodki in novimi obrazi. Z obrazi otrok, ki bodo vaše domove napolnili z zvokom in s smehom.” To so bile zadnje besede, ki jih je moja sestra napisala v sporočilu eni svojih hčerk.
Dr. Soma Baroud je bila umorjena 9. oktobra, ko so izraelska vojaška letala zbombardirala taksi, v katerem je bila skupaj z nekaj drugimi utrujenimi prebivalci Gaze, blizu krožišča Bani Suhaila nedaleč od Khan Yunisa. Ali je bila na poti v ali iz bolnice, kjer je delala, zdaj ni več pomembno.
Vest o njenem umoru je prispela skozi zajem ekrana strani na družabnem omrežju: “Dodatne informacije: imena mučenikov zadnjega izraelskega bombardiranja dveh taksijev v okolici Khan Yunisa.” Somino ime je bilo peto na seznamu.
Nisem hotel verjeti, tudi ko se je število objav povečalo. Klical sem jo, spet in spet, v upanju, da bo med zvonjenjem zaškrtalo in bom zaslišal njen prijazen, materinski glas, ki bo dejal: “Marhaba Abu Sammy. Kako si, bratec?” A se ni javila.
Večkrat sem ji rekel, da se ji ni treba truditi s prefinjenimi zapisi ali zvočnimi sporočili ob nezanesljivosti interneta in elektrike.
“Vsako jutro,” sem ji naročil, “samo natipkaj: ‘V redu smo.’” A pogostokrat so dnevi minevali, ne da bi se oglasila. Ko se je, niso bila sporočila nikoli kratka. Z besedami je povezala dnevne borbe za preživetje s skrbmi, ki jih je imela glede svojih otrok, s poezijo, z verzi iz Korana in odlomki iz romanov, še posebej iz Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza. Najine pogovore je pogostokrat zapeljala v zahtevne filozofske razmisleke, ki sem jih poslušal in dodajal le: “Da … absolutno … se strinjam … 100-odstotno.”
Za nas je bila Soma oseba, večja od življenja. Njena odsotnost, tako znenadna, nas je šokirala v tolikšni meri, da nismo verjeli. Njeni otroci, četudi odrasli, čutijo, kot da so osiroteli. In njeni bratje, tudi sam, čutimo enako.
O Somi sem pisal v knjigi Moj oče je bil borec za svobodo (My Father Was a Freedom Fighter), saj je bila osrednji del naših življenj in preživetja v begunskem taborišču v Gazi. Kot prvorojenka in edina hčerka je morala nositi mnogo več nalog in pričakovanj kot mi.
Ko je bila še otrok, se je morala prebiti čez smrt našega najstarejšega brata Anwarja, ki je umrl, ker v begunskem taborišču ni bilo zdravil. Tako je spoznala bolečino in ta je ni nikoli zapustila, bolečina, ki je vztrajala vse do njenega umora v Khan Yunisu z ameriško bombo, ki jo je izstrelil Izrael.
Dve leti po smrti prvega Anwarja, se je rodil še en deček, ki je dobil ime Anwar, da je nosil naprej zapuščino prvega. Za Somo je bil posebej dragocen in z njim sta desetletja gradila posebno prijateljstvo.
Moj oče, intelektualec samouk, trdnih načel, je naredil vse, da bi bila naša družina preskrbljena. Soma, pogostokrat bosa, je bila ob njem na vsakem koraku. Ko je postal trgovec in je kupoval ter nato pakiral izdelke, ki jih je prodajal v begunskem taborišču, mu je pomagala predvsem Soma navkljub fizičnim naporom.
“Somin mezinec je vreden več kot tisoč mož,” nas je oče pogostokrat opominjal, kako pomembna je bila za našo družino. Sedaj, ko je mučenica, je njena zapuščina večna.
Leta kasneje so jo starši poslali v Aleppo, kjer je dokončala študij medicine. Vrnila se je v Gazo in nato tam preživela več kot tri desetletja, zdravila in skrbela za druge, nikoli zase.
Delala je v bolnicah Al-Shifa in Nasser ter v drugih zdravstvenih centrih, nato pa je odprla svojo ordinacijo. Soma je bila del generacije zdravnic v Gazi, ki so pomembno spremenile podobo zdravstva, namenile veliko pozornost zdravstveni oskrbi žensk in duševnemu zdravju, saj so prepoznale bistven, a ranljiv položaj žensk v družbi Gaze, ranjeni zaradi vojn.
Potem, ko jo je moja hčerka Zarefah obiskala pred vojno, mi je opisovala, kako so druge zdravnice, medicinske sestre in zdravstveni delavci oboževali Somo in se zbirali okoli nje vsakič, ko je prišla v bolnico.
V nekem trenutku se je zdelo, da je vse Somino trpljenje končno obrodilo sadove: ljubeč mož, dom v Khan Yunisu z oljčnim nasadom in pet otrok, ki so uspešno gradili svoje kariere.
Celo pod izraelskim obleganjem se je nekako dalo živeti. A njenega moža Hamdija je februarja ubil izraelski kvadkopter (avtonomni helikopter s štirimi rotorji, op. ur.). Njegovega trupla niso nikoli našli in Soma se je oklepala upanja, da je morda še vedno živ. Njeni otroci so kopali po ruševinah uničenja, ki je ostalo po napadu, v upanju, da ga najdejo, da bi ga vsaj dostojno pokopali. Med tem ko so iskali, so jih napadala izraelska brezpilotna letala, a so se vseeno vračali z lopatami in kopali.
V želji, da bi preživeli, se je Somina družina razšla in poiskali so si zatočišča v različnih taboriščih in v domovih drugih. Soma je izmučena peš hodila med kraji in taborišči ter preverjala, kako je z njenimi otroki.
“Izmučena sem,” mi je večkrat rekla. “Vse, kar si želim v tem življenju, je, da se ta vojna konča, da oblečem novo, mehko pidžamo, imam svojo najljubšo knjigo in udobno posteljo.”
“Srce boli. Vse je šlo. Tri desetletja življenja, spominov, dosežkov, iz vsega so naredili ruševine,” je zapisala.
Navkljub uničenju pa je zavračala, da bi odšla. Ostala je blizu svojega porušenega doma, pošiljala mi je fotografije predmetov, ki jih je uspela rešiti izmed ruševin: staro družinsko fotografijo, majhno oljko, rojstni list.
V zadnjem sporočilu, ki sem ji ga poslal, le nekaj ur preden so jo ubili, je bila obljuba, da se bomo kot družina po vojni srečali v Egiptu ali Turčiji in da jo bomo zasuli z darili in ljubeznijo. Zaključil sem, “začnimo načrtovati že zdaj. Karkoli si želiš. Samo povej. Čakam na tvoja navodila”. Sporočila ni nikoli videla.
Tudi še potem, ko so lokalni mediji poročali o njeni smrti, nisem hotel verjeti. “Prosim, dvigni, Soma, prosim, javi se,” sem moledoval. Šele ko je bil objavljen video s trupli, ovitimi v belo, ki so jih pripeljali v bolnico Nasser, sem pomislil, da moje sestre morda res ni več.
Na enem od ovitih trupel je bilo njeno ime “Soma Mohammed Mohammed Baroud” napisano čez debelo belo plastiko. Njeni kolegi so ga nežno položili na tla. Nisem mogel gledati, ko so ga odstrli, da bi potrdili, da je res ona. Pogledal sem stran.
Spomnim se je, kot je želela, da jo ljudje vidijo: kot močno, prijazno, pametno osebo, katere mezinec je vreden več kot tisoč mož.
A zakaj še vedno pogledujem k prejetim sporočilom v upanju, da bo med njimi njeno, v katerem mi bo sporočila, da je bilo vse skupaj nesporazum in da je v redu?
Somo so pokopali pod majhno gomilo prahu nekje v Khan Yunisu.
Moj telefon še kar brni z izrazi sožalja.
Sporočil od nje pa ni več.
* Zapis novinarja, urednika in avtorja Ramzyja Barouda je bil prvotno objavljen v angleščini na portalu ZNetwork, 17. oktobra 2024.