Zgledov, kjer so mestne oblasti prepoznale potencial samoorganiziranih skupnosti in jih podprle v obliki demokratično vodenih in trajnostno naravnanih projektov, imamo več kot dovolj.
*Zapis je del povzetka javne tribune, ki se je junija 2019 odvila v atriju Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Zasedba tovarne Rog je leta 2006 predstavljala spontani upor proti novim mestnim politikam, ki so turistično in investicijsko privlačnost Ljubljane postavile pred vse druge cilje. Lahko bi trdili, da panični odnos MOL, ki si prizadeva dolgoletno delo skupnosti na vsak način izbrisati, pove več o mestni politiki kot o Rogu samem, njihovi aktualni načrti za novi Center Rog pa razodevajo zaskrbljujoče trende.
Na projektu Center Rog ponovno vidimo, da se mestne oblasti dojemajo kot menedžerski odbor “podjetja Ljubljana”, prebivalce pa obravnavajo kot delničarje. Zato javne investicije ne usmerjajo v programe, ki bi izboljšali kvaliteto življenja v mestu in ponujali dostopne storitve vsem, ampak v projekte, ki zvišujejo dobičkonosnost zemljišč, posledično pa manj premožne prebivalce izrinjajo iz mesta.
Le malo mestnih investicij je bilo deležnih toliko kritik kot Center Rog, za katerega se strokovna javnost strinja, da je slabo zastavljen, nejasen in nedodelan, da brez resnih premislekov posega v kulturno področje in da ne upošteva organskega življenja mesta. Prepričani smo, da gre za prenapihnjeno investicijo, ki doprinaša k nadaljnjim negativnim trendom v razvoju mesta: rasti cen in najemnin, povečanju neenakosti, onesnaženju – ali center res potrebuje še eno novo parkirno hišo? –, elitizaciji in sterilnosti.
Edinole vsebina lahko osmisli prenovo. To zlasti velja za Rog, ki ima izjemno možnost in dolžnost, da prenova upošteva socialno, programsko in človeško kontinuiteto sedanje spontane vsebine.
arhitekt in profesor Miha Dešman (uvodnik revije Arhitektov bilten, 2011)
Trenutna Avtonomna Tovarna Rog ne ponuja rešitev na vsa ta vprašanja, je pa skozi leta absorbirala številne stranske posledice gentrifikacijske politike. Probleme revščine, neenakosti, pomanjkanja socialnih stanovanj in javnih prostorov za družbeno marginalizirane – vse to srečujemo na našem dvorišču. Teh pojavov nismo ustvarili mi, se pa z njimi vsak dan soočamo in na njih iščemo politične odgovore. Ali se MOL iz naših izkušenj ni pripravjena ničesar naučiti? Ali res ni zmožna drugačnega odziva, kot da Rogovce demonizira in nas krivi za ves hrup, kriminal in umazanijo v mestu, kot da sama pri tem nima nič?
Projekt Center Rog je še eden v nizu slabih rešitev na področju nekdanje tovarne in prepričani smo, da lahko iz dosedanjih praks, ki so se razvile skozi 13 let avtonomnega delovanja, razvijemo boljše modele. Zato MOLu ponujamo tudi dve različni rešitvi, ki sta cenejši, bolj ekološki in prebivalcem prijaznejši.
Avtonomistična rešitev: pri prvi predlagamo, da občina prizna samoupravljalni način delovanja AT Rog in investira zgolj v sanacijo galvane in rušitev dotrajane zgradbe 21, ter poskrbi za odvoz smeti in elektrifikacijo, Rogovci pa z lastnimi sredstvi in delovno silo obnovimo ostale prostore, pri čemer zagotovimo, da bodo ti namenjeni neprofitnim dejavnostim. Obnovljeni prostori se nemudoma ponudijo v širšo uporabo, ustanovi pa se tudi nevtralna tribunska komisija, ki skrbi za to, da se smernice delovanja v javnem interesu spoštujejo in da se redno komunicira s sosedi in četrtno skupnostjo.
Zadružna rešitev: Druga rešitev je preusmeritev sredstev k ustanovitvi zadruge, ki v večih fazah izvede obnovo celotne tovarne. Ta proces uporabnike, prekerce, brezposelne in begunce usposablja v gradbene, obrtniške in upravne poklice, vse javne, kulturne in pridobitbe dejavnosti iz prve faze projekta pa vodijo k izgradnji javnih ustvarjalnih prostorov in socialnih stanovanj. Gre za trajnostni in ekološki projekt od spodaj, ki naslavlja akutne probleme mesta.
Razprav o prihodnosti Roga pa ne želimo voditi za zaprtimi vrati, ampak v sodelovanju s širšim krogom zainteresirane javnosti in prebivalcev mesta. Ker so dosedanja pogajanja vedno propadla, menimo, da je možen korak naprej le z uvedbo nevtralne tribunske komisije, ki bi bdela nad pogovori in pri tem izhajala iz smernic, zastavljenih na javnih razpravah.