Vrstijo se prelomne pravne odločitve, ki pomen varstva okolja in ukrepov zoper podnebne spremembe neposredno vežejo na spoštovanje in zagotavljanje temeljnih človekovih pravic. Slovenska vlada poskuša pravice ukiniti in domet mednarodnopravnih obveznosti zamejiti.

Mednarodna ekipa je izvajala raziskavo ribe platnice na najdaljši slovenski reki. Zelenočrni gumijasti čoln z mrežami in štirimi raziskovalci se je zlival z okolico. Nekoč pogosta vrsta ribe je danes v reki Dravinji zaradi zajezitev in hidroelektrarn že ogrožena, ponekod pa izumrla. Biologi, ki so proučevali stanje v Savi in Krki, so imeli dovoljenja, raziskava je bila del aktivnosti, za katere jim je izdala dovoljenje državna agencija za okolje. A vendar so se morali nato dve leti in pol ukvarjati s sodnim pregonom, ki ga je zahtevala lokalna, brežiška izpostava inšpekcije za lovstvo in ribištvo. 

Opozorila o posledicah, ki jih ima gradnja velikih hidroelektrarn na okolje in ekosisteme, že vseskozi spremljajo načrte gradnje hidroelektrarne Mokrice. Ta je bila ključni del delovnega portfelja sedanjega ministra za okolje Andreja Vizjaka, ko je bil pred nastopom ministrske funkcije zaposlen v državnem podjetju Hidroelektrarne na spodnji Savi.  

Okoljevarstveniki so lahko letos slavili trpko zmago. Javni inšpekcijski organi so izgubili pritožbo tudi na drugi stopnji in po pravnomočnosti sodbe so v Društvu za proučevanje rib Slovenije ponovno opozorili na zlorabo inšpekcijskih in sodnih postopkov ter na trošenje javnega denarja in sredstev za šibitev nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu ohranjanja narave. 

Del mednarodnega prava, prenešenega v slovenski pravni red leta 2004, je Aarhuška konvencija. Na Danskem, v mestu Aarhus so leta 1998 sprejeli dokument, ki ureja minimalne standarde o javnosti okoljskih postopkov: prebivalstvu mora biti zagotovljen dostop do informacij, omogočena mora biti udeležba javnosti pri odločanju in dostopno mora biti pravno varstvo, če javnost postopkov in pravice prebivalstva ter okolja niso spoštovane. 

Vlada pod vodstvom SDS, iz katere prihaja tudi nekdanji gospodarski in sedanji okoljski minister Andrej Vizjak, je že spomladi skušala znotraj koronskega paketa zakonskih sprememb omejiti pravice javnosti do sodelovanja in varovalke za varstvo okolja in ohranitev narave narediti neuporabne. Po pritožbi nevladnih organizacij na ustavno sodišče je to najbolj kritične zakonske spremembe zadržalo, tako da se do končne razsodbe ne izvajajo. 

“Trenutno situacija v Sloveniji ni rožnata, nasprotno; dokler ustavno sodišče ne odloči v ključnih primerih in dokler tovrstno rahljanje okoljskih varovalk ni tako ali drugače onemogočeno, lahko pride v okolju do škode, ki je nikoli ne bomo uspeli sanirati,” opozarja Aljoša Petek iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC. Spomladanski poskus vlade, da odstrani zakonske varovalke, povezuje z interesi, da se izvede projekt hidroelektrarne Mokrice in nato gradnja ostalih, načrtovanih hidroelektrarn na srednji Savi. Prepričan je, da trenutna oblast razume nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja in ohranjanja narave ter zakonodajo, ki nudi zaščito pred nepremišljenimi gradnjami, kot ovire pred uresničitvijo projektov, ki jih želi izvesti za vsako ceno.

“Potrebe po energiji še vedno naraščajo, kar bi lahko država s sodobnejšo energetsko politiko in primernimi spodbudami spremenila ali vsaj omilila. Vendar velika poraba električne energije ne opravičuje posegov v rečne ekosisteme, ki imajo trajne in uničujoče vplive. Pri hidroelektrarnah  je namreč obnovljiva samo voda, ne pa rečni sistem kot celota,” je ta teden v javnem pozivu za ohranjanje reke Save brez hidroelektrarn vladi, poslankam in poslancem ter ostalim odločevalcem zapisalo več kot šestdeset raziskovalcev, naravovarstvenikov in akademikov, med njimi več kot deset vodilnih raziskovalk in profesorjev na biotehniški fakulteti.  

Poziv je sovpadel z globalnim pozivom sedemnajstih znanstvenikov s celega sveta, na čelu s Paulom Ehrlichom z ameriške univerze Stanford, ki so v znanstvenem članku opozorili, da se človeštvo še vedno ne zaveda dovolj posledic izumiranja naravnih vrst in segrevanja podnebja. Vodilni strokovnjaki so sklenili, da morajo ukrepi segati širše od ozkih okoljskih politik, saj je potrebno spremeniti globalni kapitalizem, izobraževalne sisteme in zagotoviti večjo enakopravnost in enakost možnosti ljudi – zavreči idejo neskončne gospodarske rasti, dati primerno ceno posledicam, ki jih imajo izdelki in dejavnosti na okolje, prenehati z rabo fosilnih goriv – zemeljskim plinom, nafto in premogom –, omejiti moč lobistov korporacij in opolnomočiti ženske, saj posledice podnebne krize nadpovprečno šibijo njihov položaj. 

“V praksi vidimo, da je vse bolj učinkovito naslavljanje okoljskih problemov in posledic okoljske krize preko zatrjevanja kršitev temeljnih človekovih pravic,” je v Ljubljani dejala profesorica mednarodnega prava in mentorica mednarodnopravne okoljske klinike na ljubljanski pravni fakulteti Vasilka Sancin, članica Odbora Združenih narodov za človekove pravice. “Praksa vseh teles na tem področju, od nacionalnih in regionalnih sodišč do pogodbenih teles in odborov, kaže, da so pravni strokovnjaki in sodniki odprti za tovrstne argumentacije pritožnikov.” Naštela je prelomne sodbe na Nizozemskem in Irskem, tožbe v Švici in Nemčiji, prelomne odločitve Odbora ZN za človekove pravice. Gre za sodne in pravne zmage, ki ne temeljijo toliko na obstoječi sodni praksi kot postavljajo nove mejnike v razumevanju prava pri zaščiti človeškega naravnega okolja in ohranjanja narave.

Zato, pojasni profesorica mednarodnega prava, ne vidi potrebe po oblikovanju novega mednarodnega kaznivega dejanja ekocida, saj bi to lahko nekateri v prvi vrsti uporabili kot izgovor za neukrepanje. Politični ukrepi so v večini držav v vse večjem nasprotju z vse širšim zavedanjem javnosti o nujnosti ukrepanja za omilitev podnebne krize in zaščito okolja. Znanstvena dognanja in rezultati vse številnejših študij so soglasni, enotni in prepričljivi.  

Leto 2020 je bilo najtoplejše leto po meritvah Nase, oceani se trenutno segrevajo hitreje kot kdajkoli, kar pomembno pospešuje tudi podnebno krizo, vladni ukrepi treh četrtin držav sveta pa so ocenjeni za nezadostne, če naj se človeštvo izogne najhujšim posledicam okoljske krize, navkljub nekaterim ohrabrujočim obljubam in možnostim razvoja ter sprememb. Nadaljujejo se namreč vlaganja v fosilno industrijo in način proizvodnje ter potrošnje, ki še vedno ne priznavata potreb po učinkovitejši rabi in tega, da je trošenje naravnih virov nujno zmanjšati na trajnostno raven. Večina ukrepov za obnovo po pandemiji prav tako ne postavlja lajšanja podnebnih sprememb in soočanja z okoljsko krizo v zadostni meri v ospredje, pišejo mednarodni strokovnjaki v letošnjem poročilu ZN. 

Okoljevarstveniki hkrati opozarjajo na zlorabo ideje o obnovljivih virih energije, saj industrija in gospodarski sistem s tem, ko še naprej nadaljujeta z delovanjem po dosedanji logiki, tudi pogojno obnovljive vire energije črpata na način, ki svet vse hitreje potiska v popolno osiromašenje in opustošenje narave – pa naj si gre za napačno idejo, da je pridobivanje energije iz biomase ogljično nevtralno, ali da so velike hidroelektrarne, zoper gradnjo katerih je lani mednarodni manifest podpisalo 150 nevladnih organizacij, zelen vir energije.

“Nedvomno smo priča pomembni nadgradnji in prelomnim premikom na področju mednarodnega prava in prava človekovih pravic. Posamezniki uveljavljajo svoje človekove pravice in s tem naslavljajo tudi pomembna okoljska vprašanja,” opisuje razvoj v mednarodnem pravu Vasilka Sancin. “Gre za premike v razmislekih in razumevanju. Ti se ne dogajajo zgolj v družbi in med ljudmi, ki jim nenazadnje sodniki in sodišča služijo.”

Ljudje, civilna družba, nevladne organizacije in sodišča tako že uresničujejo nalogo, ki jo je opisal generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres: “Sklenitev miru in sožitja z naravo bo odločilna naloga v 21. stoletju. To mora biti glavna prioriteta vseh, vsepovsod.”

Ella Kissi-Debrah je imela devet let, ko ji zdravniki niso mogli več pomagati. Deklica je umrla zaradi hude astme, ki so jo medicinski strokovnjaki decembra lani v prelomni odločitvi neposredno povezali tudi z onesnaženim zrakom. Ellina mama Rosamund Kissi-Debrah si je zastavila boleč cilj – sedem let si je prizadevala in se borila s pomočjo odvetnikov, da je onesnaženje zraka v Londonu zapisano med uradno priznane razloge smrti njene hčerke. Mrliški izvedenec je sklenil, da je bila Ellina smrt posledica tudi protipravnega onesnaženja, saj mestne oblasti niso zagotovile, da prisotnost strupenih plinov ne bi presegala še dovoljenih zakonskih ravni, in nezadostnega informiranja prebivalstva o posledicah, ki jih ima lahko onesnažen zrak za astmatične bolnike. 

Prav onesnaženje zraka je upoštevalo tudi francosko sodišče v Bordeauxu, ki je v pionirski sodbi prav zato prepovedalo deportacijo bangladeškega državljana v njegovo domovino. Vrnitev bi lahko imela smrtonosne posledice za potek njegove obolelosti z astmo, je odločilo francosko sodišče.

Vpliv podnebnih sprememb na uresničevanje najbolj temeljnih človekovih pravic, tudi pravice do življenja, je pred letom dni priznal tudi Odbor ZN za človekove pravice. “V odločitvi Teitiota proti Novi Zelandiji je zapisano, da za naslavljanje problemov, ki ogrožajo pravico do življenja ne bo dovolj ukrepanje zgolj v določenem primeru ali zgolj ene države, ampak bo nujno sodelovanje celotne mednarodne skupnosti. Pri tem je jasno tudi stališče Odbora, da morajo biti rešitve sistemske,” pojasni Vasilka Sancin, slovenska članica Odbora, ki je sestavljen iz osemnajstih pravnih strokovnjakov, ki odločajo o pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic s celega sveta. Potreba po mednarodnem ukrepanju ne zmanjšuje odgovornosti in dolžnosti posameznih držav, da same zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic.

Združeni narodi v okviru Odbora za človekove pravice izvajajo redne preglede stanja in od držav zahtevajo poročanje. “V splošnem komentarju številka 36 Odbora ZN za človekove pravice obstaja pri pravici do življenja sedaj jasna povezava z onesnaženostjo okolja,” pove profesorica ljubljanske pravne fakultete. “To pomeni, da je varovanje okolja in ohranjanje narave del redne obravnave v okviru periodičnih pregledov držav in njihovega izpolnjevanja mednarodnopravnih obveznosti na področju človekovih pravic. Vprašanja o varovanju okolja in ukrepih zoper podnebne spremembe so zdaj del zaslišanj pred Odborom. Tega prej ni bilo. In to je pomemben korak,” je prepričana Vasilka Sancin. “Vidimo sovpadanje premikov z obeh strani. Spremembe prihajajo od spodaj gor zaradi vseh tožb pred nacionalnimi sodišči, ki ustvarjajo premike tudi na mednarodni ravni, hkrati pa so zahteve in spremembe vse bolj jasne tudi od zgoraj dol – mednarodna telesa zahtevajo spoštovanje in izpolnjevanje doseženih standardov tudi v jurisdikcijah, kjer do prelomnih okoljskih tožb morda še ni prišlo.” Slej ko prej, doda, bo to privedlo tudi do preventivnih ukrepov in politik, ki bodo lahko bolje preprečile škodljive posege v okolje.  

“Ne govorimo zgolj o nasprotovanju škodovanju tej ali oni živalski ali rastlinski vrsti,” izriše širši okvir tudi Aljoša Petek iz Pravno-informacijskega centra. “Degradacija okolja ima neposreden vpliv na naše zdravje. Kristalno jasen primer so številna degradirana območja v Sloveniji. Na žalost je denimo še vedno povsem aktualen problem stanja okolja in zdravja v Anhovem, ki kaže, do kam lahko pridemo,” spomni na smrtonosne posledice rabe azbesta, ki jim je sedaj dodano sežiganja odpadkov v dolini Soče. 

Prav sodne oziroma pravne poti uvršča med bolj, če ne celo najbolj učinkovite pri doseganju zdravega življenjskega okolja. “Res je treba upoštevati tako dolgotrajnost kot zahtevnost teh bojev, a poglavitna prednost je ta, da enkrat, ko uspemo, naredimo bistven premik naprej,” pojasni Aljoša Petek. Sodb sodišč oblasti ne morejo ignorirati in zanje izve javnost, spomni na veliko zmago društva Eko krog v Zasavju zoper trboveljsko izpostavo mednarodne korporacije LafargeHolcim.

Tako mladi tožniki v Ameriki, nevladne okoljske organizacije na Nizozemskem, kot kmetje in prebivalci z različnih koncev Evrope, ki so se odločili za pionirske sodne boje, si gledajo iz oči v oči z velikimi kapitalskimi interesi. Na te vseskozi opozorajajo tudi okoljevarstveniki in naravovarstveniki v Sloveniji. Društvo za preučevanje rib je ob koncu lanskega leta opozorilo na prepletenost denarja iz energetike z mnogimi mediji v Sloveniji. Lani so državna podjetja, ki so investitorji v hidroelektrarne na Savi, po podatkih, ki jih je zbralo društvo, zgolj v obliki donacij in sponzorstev – ne pa oglasov – različnim medijem namenila preko 136.000 evrov. Že novembra je devet kolektivov in organizacij, povezanih v mrežo Za Savo, podalo prijavo na Komisijo za preprečevanje korupcije zaradi določil v koncesijski pogodbi za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi. Opozarjajo, da sklenjena pogodba na škodo javnega denarja neprimerno ščiti investitorje pri projektih, ki nimajo niti še vseh potrebnih dovoljenj.

Profesorica mednarodnega prava Vasilka Sancin se strinja, da se razvija tudi mednarodno pravo, ki terja odgovornost podjetij in mednarodnih korporacij za kršitve človekovih pravic. “A pomembno se je zavedati in poudariti, da je primarna odgovornost še vedno na državah.” Doda, da pravne norme, ki vzpostavljajo odgovornost podjetij za kršitve človekovih pravic, ki jih povzročijo, lahko pomagajo pri večanju pritiska potrošnikov na multinacionalke, naj ravnajo odgovorno. “A še vedno so države tiste, ki morajo nadzirati ravnanje podjetij in ukrepati, da se prepreči, da bi s svojim poslovanjem ta kršila temeljne človekove pravice. Države podjetjem in mednarodnim korporacijam omogočijo in regulirajo njihovo poslovanje, ali pa ne.”

Na pot, na kateri vztraja pri spreminjanju zakonodaje slovensko ministrstvo za okolje, so ta teden ponovno opozorile nevladne organizacije v javnem interesu, ki skrbijo za ohranjanje narave in delujejo na področju varovanja okolja. Ministrstvo je že lani objavilo predloge zakonskih sprememb, ki v zadnji različici izničujejo in onemogočajo učinkovito delovanje nevladnih organizacij, ko v postopkih zastopajo interese narave in okolja. Spremembe, ki so od spomladi v presoji ustavnega sodišča, so sedaj v bolj ali manj enakih različicah vključene v predlagane spremembe zakona o urejanju prostora in zakona o varstvu okolja.

Pomen zakonodajnih sprememb je razviden tudi iz odgovorov Aljoše Petka iz Pravno-informacijsega centra. Čeprav celovitega pregleda nad vsemi okoljskimi tožbami v Sloveniji ni, vseeno izpostavi pomen bojev, “ki so povezani z umeščanjem novih objektov v prostor, predvsem v kontekstu energetskih investicij”. Nevladne organizacije pri tem opravljajo svojo nalogo ščitenja javnega interesa, ohranjanja narave in varovanja okolja. Predvsem pa poskušajo preprečiti poslabšanje stanja. “Pravica do življenja, do samoodločbe, pravica do družinskega življenja, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja; vse te pravice so okrnjene, če ne moremo živeti v zdravem življenjskem okolju,” pravi Aljoša Petek. Prepričan je, da gre razvoj na mednarodni ravni v smeri utrjevanja načela trajnosti v najširšem smislu. “Gre za to, da poskrbimo zase in omogočimo tistim, ki pridejo za nami, da bodo lahko uživali vsaj iste naravne danosti in možnosti za preživetje, kot so bile dane nam.”

Energija, pogum in volja za boje za prihodnost se po svetu povečujejo hkrati z očitno nujnostjo ukrepanja in vidnostjo posledic, ki jih ima človeško izčrpavanje narave in okolja. “Ta razvoj v mednarodnem pravu je bil neizogiben,” je prepričana Vasilka Sancin. “Spremembe v okolju, ki jih države nezadostno rešujejo ali pa ne preprečujejo, danes že tako resno posegajo v življenja posameznikov, da s tem posegajo tudi v njihove temeljne pravice. Ogrožajo življenja.” Pionirske tožbe, ki smo jim priča, opiše profesorica mednarodnega prava kot strateške. Gre za sodne postopke, ki želijo seči in doseči spremembe na bolje onkraj posamičnih primerov. “Zato pri njih sodelujejo in pomagajo nevladne organizacije in skupine odvetnikov, ki prizadete posameznike podprejo, saj upajo, da bodo sodbe imele daljnosežnejše učinke, tudi na oblikovanje prihodnjih politik.” Brez tega boljše prihodnosti ne bo.

---

Priporočamo tudi:

.