Gospod predsednik Združenih držav Amerike,
vesel božič želim vam in vaši družini ter vsem vam dragim. Letos, drugače kot prejšnja leta, prvič ne pošiljam niti ne prejemam božičnih voščil in želja. Pišem vam iz Kaira, kjer sem z ženo in s tremi otroki; najmlajši med njimi, star tri leta nas je pomagal spraviti iz Gaze.
Medtem ko vsi po svetu obiskujejo svoje družine in prijatelje ter izmenjujejo objeme in poljube, ne morem priklicati svojih staršev ali bratov in sester in njihovih otrok – najmlajši ima štiri mesece. Ne vem, ali imata mama in oče hrano za jesti in vodo za piti, ali dihata.
Rojen sem bil pred 31 leti v begunskem taborišču, zgolj nekaj kilometrov od tam, kjer se je rodil Jezus. Ljudje po svetu obeležujejo njegovo rojstvo, medtem ko mi žalujemo smrti naših družin. Vsak dan se izraelski tanki umaknejo z določenih območij, prebivalci Gaze pa odkrijejo trupla, večinoma otrok, ki razpadajo, na ulicah in pod ruševinami hiš.
Znova in znova nam naročijo, naj zapustimo svoje domove in se namenimo na jug. Včeraj je Izrael bombardiral soseščino v Maghaziju na jugu Gaze in ubil vsaj 88 ljudi, večinoma otroke. Moj kolega Ismael in njegovi starši, otroci in bratje ter sestre so zapustili svojo hišo na severu Gaze in bivali v begunskem taborišču Nuseirat. Pred tremi tedni so preživele zgolj njegova žena in dve njegovi sestri.
Otroci predstavljajo približno pol prebivalstva Gaze. Po vsakem bombardiranju iz zraka ali obstreljevanju tankov otroci, skupaj s starši in brati ter sestrami izgubijo življenja. Pokopani so pod ruševinami lastnih spalnic, ki so bile nekoč njihova igrišča. Poskušam si predstavljati prihodnost teh otrok, ki so bili v zadnjih devetih letih priča vsaj štirim vojnam. Ti otroci, ki so jih potegnili brez okončin spod ruševin ali ki so izgubili svoje družinske člane. Kdo bodo postali? Prepričan sem, da niti najpametnejši psihologi in psihiatri ne znajo ponuditi pravega odgovora.
Ne pišem vam, da bi vas prosil, da vsilite rešitev dveh držav, niti vas ne prosim za povrnitev življenj otrok in njihovih družin. Prosim vas, kot velesilo, da vzpostavite premirje takoj, ko preberete moje pismo.
Po premirju lahko brezpilotna letala ostanejo na nebu. Ne moti nas, če nas kdorkoli opazuje, kako bomo poiskli trupla naših dragih. Ne moti nas, če bo cel svet gledal, kako bomo ponovno zgradili naše domove in šole ter zasadili vrtove.
Naj naslednji božič pride, ko bomo Palestinke in Palestinci imeli svoje letališče in pristanišče, saj so moje sanje, ne le da vidim Gazo skozi okno letala in z oddaljene ladje, ampak tudi da odpeljem družino in prijatelje za božič na Times Square, da pojemo kosilo v Washingtonu D.C. in da jim nato razkažem elegantne prostore univerze Syracuse, kjer sva oba študirala. Prav tako bi z neizmernim veseljem rad povabil prijatelje z različnih koncev sveta in jim izrekel dobrodošlico v Gazi, jih odpeljal na kmetije jagod v Beit Lahio in skupaj z njimi gledal sončni zahod na plaži.
Za mir in za otroke in za človeštvo; naj bo premirje.
S spoštovanjem,
Mosab Abu Toha
* Pismo je bilo za božič objavljeno na družabnem omrežju.
* Izbor pesmi Mosaba Abu Tohe v slovenskem prevodu bo objavljen v zadnji številki revije Borec leta 2023.