Srbeče novoletne radosti

ilustracija: Samira Kentrić

Dedka Mraza sem imel kot mulc vedno zelo rad. Povsem logično, saj je nosil darila. In ne samo doma, ampak tudi v mamini in atejevi službi. Sicer se mi je zdelo rahlo sumljivo, da je bil dedek Mraz v mamini službi nekoliko drugačen od onega v atejevi, povsem drugačen pa je bil tisti, ki se je spustil s Pohorja in se potem na “kripi” Tamovega kamiona vozil po mariborskih ulicah in veselo mahal otrokom. Mlajši smo mu mahali nazaj, tisti starejši so mu metali kepe. To se mi najprej ni zdelo najbolj prav, kasneje pa sem kakšno kepo dedku Mrazu vrgel tudi sam – priznam. V mamini službi, v univerzitetni knjižnici, je bil obvezni del praznovanja dedka Mraza tudi divjanje z mojim prvim najboljšim prijateljem Bobotom po knjižnični avli ter vožnja z vozički za prevažanje knjig.

Dedku Mrazu sem seveda tudi pisal, pisma z željami pa vedno odložil na okensko polico. Od tam so seveda hitro izginila oziroma so ponje prišli dedkovi pomočniki. Dolgo časa sem tudi mislil, da je dedku Mrazu ime Jože, saj smo tako peli v tisti znani pesmici:

Jože prišel je med nas, stari, dobri Dedek Mraz.

Božiček nas v sedemdesetih povečini ni obiskoval in nosil daril, je pa pomaranče in suhe fige prinašal Miklavž. Predvsem pri babici in dedku na Studencih, čeprav sta bila oba predvojna komunista in del mariborskega odporniškega gibanja – očitno svetniki le niso bili tako zelo “prepovedani”, kot nas želijo nekateri prepričati danes. Je pa res, da se je babica nekoč pisala Papež, zato je morda imel na Sokolski 18 Miklavž posebno dovolilnico. Je pa mojim prav prišlo dejstvo, da je poleg Miklavža naokoli hodil tudi Parkelj in z njim se me radi strašili, ko nisem bil priden – torej večkrat. In decembra je tudi Parkelj večkrat tolkel po kuhinjskih roletah.

A decembra in novoletnega pričakovanja pri babici in dedku se spominjam še po nečem. Ob tem me oblije mešanica tople nostalgije in srbečice. Prijetno toplo mi postane, ko se spomnim na novoletno jelkico in okraske na njej. Tiste krhke kroglice, nekatere kot bi bile posute s sladkorjem, na majhne srebrne ptice z rdečimi kljunčki in “laskastimi” belimi repki, na “špic”, ki je krasil vrh, in na majhne svečke, ki so se pripenjale podobno kot ptice – s kovinsko “klupico” – in smo jih prižgali zgolj za kratek čas, da se ne bi jelka vnela. In seveda na bonbone v srebrnih in zlatih papirčkih, ki so bili sicer samo za okras, a sem vsako leto sunil in pojedel vsaj enega. Pa čeprav so bile to le trde kocke sladkorja, stare skoraj toliko kot babica. To so topli in prijetni spomini, k babičini novoletni jelki pa sodi tudi srbeči spomin. Na steklene laske, ki so bili takrat nekaj povsem običajnega in s katerimi je babica vsako leto še dodatno ozaljšala jelko in ji dala nekaj snežnega pridiha, saj se “sneg” v spreju v tistih časih pri nas še ni dobil. Babica je bila na tista steklena vlakna očitno imuna, saj jih je brez težav razgrnila čez veje, mene pa je, četudi sem bil na drugi strani dnevne sobe ali celo v kuhinji, od teh “laskov” vse srbelo še prve dni naslednjega leta.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.