Mogoče bo komu nerazumljivo, ampak nekateri smo brezdomni
že od trenutka, ko smo privekali na svet in so nas s prerezano popkovino za vedno ločili od varnega zavetja materinega trebuščka.
Žal se je v mojem primeru to zavedanje zgodilo že pred tem, saj menda zarodek čuti, če je nezaželen s strani tistih, ki so ga naredili. Zato sem se posledično rodila z dvema srčnima napakama, ki sta do petega leta terjali že tri operacije. Tako se je moja brezdomska pot začela po raznih bolnicah in rehabilitacijskih centrih. Veliko bolj kot sami operativni posegi pa je bolelo čustveno zavedanje, da sem v napoto in breme lastnim staršem, medtem ko so bili drugi otroci vidno ljubljeni.
Že pri treh letih sem podzavestno odklanjala hrano, kot bi želela izginiti s tega sveta, in da to ni bilo dovolj, me je očim prav sadistično silil v požiranje hrane – obup, res. Da ne omenjam ob tem še vseh oblik nasilja. Najbolj šokanten razlog, zakaj me
tako sovražijo, pa je bilo dejstvo, da sem punčka. Da bi nekako nadomestila manjkajoči “štilček”, sem furala v času šolanja deški videz s čisto kratkimi lasmi, moškimi srajcami in bulerji – kvazi strašen videz metalke. Seveda ni nihče nasedel, saj ta videz niti malo ni sovpadal z milim obrazkom neskončno žalostne in krotke deklice, ki je nihče ni maral.
Zaradi dolgotrajnega sesanja palca so mi zrasli še trajno štrleči zobje, povrh vsega pa sem zaradi milijon očimovih udarcev po glavi jecljala, kot bi me nekdo davil. Da ne omenjam, da sem zaradi zanemarjenja in nezdravljene skolioze hrbtenice hodila kot kobila.
Ja, tej deklici so se vsi posmehovali, čeprav je bila v šoli najbolj mirna, obetavna in uspešna učenka, razen seveda pri govornem izpraševanju, ko so imeli sošolci in sošolke najbolj zabavne trenutke jecljavega teatra. Vedno pa sem samevala in se skrivala v zadnji klopi.
Tudi doma nisem bila nič drugega kot delovna sila, a tukaj se zadeva končno zasuče meni v prid. Pri 12. letih sem znala že vse postoriti sama, kar so takrat lahko otroci samo sanjali, da ne omenjam današnje mladine. Znala sem kuhati, pospravljati, šivati, pa tudi uporabljati mizarska orodja. Sama sem zbila ptičjo hišico ali popravila zlomljeno omarico … Tako sem se pri sedemnajstih končno odselila na svoje in takrat se je moje brezdomstvo nadaljevalo v smislu podnajemniških stanovanj – to je bilo pred 24 leti, ko sem se za vedno osamosvojila, se rešila nasilja prej omenjenega norca in pri zlorabah sodelujoče matere. Dopoldan sem hodila v gimnazijo, zvečer pa delala v McDonaldsu. Žal pa so se z mano odselile tudi travme in posledice v smislu motenj hranjenja, samopoškodovanja, anksioznosti in asocialnosti, kasneje se je vpletla tudi psihiatrija in me tolažila z “dušnim mirom” v obliki tablet. Žal mi ni uspelo dokončati faksa in sem bila prisiljena na najbolj naporne in bedne šihte, dokler me teža vseh psiho-fizičnih zdravstvenih zapletov ni privedla do kolapsa, a o tem drugič. Bistvo, ki sem ga želela poudariti, je, da mi vse te najemniške sobice do danes niso nikoli predstavljale doma. Kaj ti bodo štirje zidovi najete sobe, ko pa si sam in bi v resnici raje živel zunaj na mrazu pod bližnjim mostom, samo da bi ob sebi imel ljubečo družino ali vsaj eno osebo, ki te ima iskreno rada.
Najbolj pa me trenutno boli to, da zaradi pogojev bivanja oziroma zahtev stanodajalca z menoj ne sme bivati moja psička, ki mi že 14 let predstavlja edino družino. Sedaj je revica že stara in bolehna kot jaz. Od žalosti, ker ne more biti ob meni, hira, jaz pa še toliko bolj trpim to prekletstvo usode, da tako osamljenemu in obupanemu bitju ni dana vsaj ta priložnost, da sobiva s kužkom, s svojo najdražjo kepico svilnatih kodrčkov in dišečih uheljčkov. Nekateri drugega nimamo.
Dragi ljudje, brezdomstvo ni samo klopca in klošarjenje pod milim nebom, ampak vsako bivanje brez vsaj ene ljubljene osebe ali bitja nasploh!
*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil prvotno objavljen v februarski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.