Nekaj sem spoznal potem, ko sem se premetaval celo noč. Na levici pogostokrat naredimo napako, da še vedno gledamo na Rusijo kot na nekakšno socialistično entiteto. Seveda, to ni. Sovjetska zveza se je končala leta 1991. Rusija je čisti neoliberalni kapitalistični gangsterski raj, ki je bil zasnovan v času grozljivega restrukturiranja pod Borisom Jelcinom, med leti 1991 in 1999, po modelu Združenih držav Amerike. Tako ne bi smelo presenetiti, da nima njen avtokratski, in morda moteni voditelj Vladimir Putin, nič več spoštovanja za Ustanovno listino Združenih narodov in mednarodno pravo, kot so ga imeli zadnji predsedniki Združenih držav ali predsedniki angleške vlade. Spomnimo se, na primer, Georgea W. Busha in Tonyja Blaira med invazijo na Irak. Meni, po drugi strani, je mar za mednarodno pravo in Ustanovno listino ZN in za Splošno deklaracijo človekovih pravic in lahko nedvomno zatrdim, da bi, če bi lahko oddal svoj glas na Generalni skupščini 2. marca, glasoval skupaj s 141 ambasadorji, ki so podprli resolucijo, ki obsoja Rusijo zaradi invazije na Ukrajino in zahteva, da umakne nazaj svoje oborožene sile. 

In če bi Generalna skupščina imela mandat, da vlada, ki ga žal nima, kar pa pomeni, da je še toliko bolj odvisno od vseh nas protivojnih aktivistov, ki imamo radi svobodo in verjamemo v spoštovanje prava, da stojimo drug ob drugem z vsemi našimi brati in sestrami po vsem svetu ne glede na raso, vero ali nacionalnost ter zahtevamo izmuzljivi mir. To seveda pomeni, da stojimo ob ruskem in ukrajinskem prebivalstvu, ob palestinskem prebivalstvu, ob ljudeh v Siriji, v Libanonu, ob Kurdih, afriških Američanih, Mehičanih, prebivalcih ekvadorskega deževnega gozda, ob južnoafriških rudarjih, Armencih, Grkih, Inuitih, ob ljudstvu Mapuche in mojih sosedih iz ljudstva Shinnecock, če jih naštejem zgolj nekaj. 

Pošastno je bilo slišati bele, zahodnjaške novičarske poročevalce (denimo Charlieja D’Agato iz CBS News), ki so jadikovali nad stisko ukrajinskih beguncev, ker oni “izgledajo kot mi”, ko so poročali za, kar si predstavljajo, da je, belo zahodno občinstvo, in predstavljali konflikt v Ukrajini kot izjemnega, ker “to nista Afganistan ali Irak”. To je razbesnjujoče. Namigovanje, da je bolj sprejemljivo zakuhati vojno za ljudi z rjavo ali temno kožo in jih pregnati z njihovih domov kot za ljudi, ki “izgledajo kot mi”. Ni. Vsi begunci, vsi ljudje, ki se trudijo in borijo, so naši bratje in sestre. 

V teh težkih dneh se moramo zoperstaviti vabljivemu prilivanju bencina dobri/slabi na ogenj; zahtevati premirje v imenu človečnosti; podpirati naše brate in sestre, ki se borijo za mednarodni mir v Moskvi in Santiagu in Parizu in Sao Paulu in New Yorku, kajti smo povsod; prenehati moramo vlivati orožje za vojskovanje v vzhodno Evropo, kar še dodatno destabilizira regijo, samo zato da bi zadovoljili nenasitne apetite mednarodne orožarske industrije. 

Morda bi morali povzdigniti naše glasove in vzpodbuditi idejo o nevtralni Ukrajini, kot so že večkrat predlagali modri posamezniki v dobri veri v zadnjih letih. A po vrsti, seveda; najprej morajo Ukrajinci zahtevati premirje, a nato bi morda tudi oni pozdravili in podprli tako ureditev. Morda bi jih moral kdo vprašati. Nekaj je gotovo: odločitev ne sme biti prepuščena gangsterjem. Če se jim bo dovolilo, kar hočejo, nas bodo pobili vse. 

^{* Članek je originalno nastal za in ga je objavil mednarodni medijski inštitut Globetrotter. Roger Waters je glasbenik.}

---

Priporočamo tudi: