Ponujam časopis, mimoidoči me sploh ne registrirajo, kot da sem padel iz neke druge pravljice. Tega sem že navajen. In v bistvu me tudi ne moti preveč. Najbolj mi gre na živce, ko kdo začne komentirati: “Pejt delat, klošar, ne delaj tukaj sramote, ti prekleti smrad!” In podobno. Ampak teh sem že navajen in se jim samo nasmejim ali pa jih ignoriram, kar pa še bolj podkuri tako osebo.

V glavnem, vprašal sem tipa, če bi kupil časopis. Me je samo pogledal. Nisem si mogel razložiti tega njegovega pogleda, ker ni bil ne jezen, ne prijazen, pa tudi presenečen ne, bil je samo en siv pogled. Mi je dal pet evrov in sploh ni hotel izvoda. Rekel je: “Prodaj to komu drugemu, če ti pa prav pride denar, ga pa uporabi za to, kar najbolj potrebuješ.” Potem pa se je začelo. Stranke so začele kupovati in delo je bilo enkratno. No, saj vam pravim, vztrajnost se vedno izplača, delo ni vedno čisto, je pa zanimivo.

Hvala, ker ste me brali.

^{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni različici objavljen v januarski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}