Objavljamo slovenski prevod zadnjega dela mnenja iz avgusta 1947 Vladimirja Simiča, predstavnika Jugoslavije pri Posebni komisiji Združenih narodov za Palestino. Komisija, v kateri so bili predstavniki enajstih držav, je poleg “rešitve dveh držav” predlagala tudi federativno državo Palestino, a so ta predlog podprle le Indija, Iran in Jugoslavija. Vladimir Simič v svojem zapisu (v drugem zvezku poročila na straneh 49-64), ki je del končnega poročila Komisije, opozarja, da britanska oblast, ki je po prvi svetovni vojni skrbela za Mandat v Palestini, ni izpolnila svojih nalog in obljub o uresničitvi pravice vseh ljudstev do samoodločbe ter je namerno poglabljala in netila razdor med judovskim in arabskim prebivalstvom Palestine. Ob opisovanju zgodovinskega sobivanja, priseljevanja judovskega prebivalstva in stopnjujočih se napetosti v odnosu do mandatnih oblasti, spomni, da je bilo leta 1930 ustanovljeno društvo Bratstvo delavcev z namenom, da bi organizirali tako judovske kot arabske delavce v skupni sindikat – a so ga britanske mandatne oblasti prepovedale. Doda, da so vseeno stavke v prvi polovici leta 1947 vključevale 40.000 delavcev in delavk. “Zavest judovskega in arabskega delavskega razreda, da je sodelovanje nujno, se je pokazala v vse več skupnih stavkah,” je zapisal o organiziranju, ki mu je pripisoval tudi politični pomen.
Temeljna načela in vodila za rešitev problema
1. Ko analiziramo različne možne predloge glede prihodnje oblike vladanja v Palestini, se mi zdi, da je posebno pozornost – poleg teoretičnih oblik in vsebine prihodnje vladavine – treba nameniti posebnostim problema, s katerim se soočamo. Predvsem se moramo zavedati, da prebivalstvo Palestine sestavljata dve ljudstvi, arabsko in judovsko.
2. Iz tega dejstva, ki ga nihče ne zanika, izhaja najpomembnejša naloga, s katero se moramo soočiti pri ureditvi problema Palestine.
Najpomembnejša naloga je nedvomno ta, kako urediti odnose med arabskim in judovskim prebivalstvom v Palestini, kjer skupaj živijo.
3. Pristop k tej najpomembnejši nalogi znotraj reševanja problema, ki je sam posledica zgodovinskega razvoja – k nalogi, ki jo nedvomno določajo izhodišča, ki jih je naši Komisiji izrisala Generalna skupščina Združenih narodov –, jasno kaže omejitve izhodišč, da se torej ne ukvarjamo z rešitvijo judovskega problema na splošno, kakršen obstaja in v obsegu, kot obstaja po svetu.
4. Upoštevajoč ta dejstva in ne glede na to, kako ocenjujemo mednarodna dogajanja med prvo svetovno vojno, med vojnama in med drugo svetovno vojno ter po njej, moramo upoštevati še naslednje posebnosti:
a) da so trenutna etnična razmerja v Palestini in številčna razmerja med arabskim in judovskim prebivalstvom v veliki meri posledica priseljevanja posameznikov in družin, ki so člani judovskega ljudstva in so pred tem živeli v drugih državah, kot tudi občutnega naravnega prirasta med arabskim prebivalstvom v Palestini;
b) da med judovskim prebivalstvom, ne glede na to, kje so, obstaja veliko in globoko prizadevanje za vzpostavitev judovskega nacionalnega doma v Palestini. To prizadevanje je glavni razlog njihove nacionalne in politične enotnosti v okviru sionistične organizacije in se je občutno okrepilo ob grozljivem preganjanju ter iztrebljanju judovskega prebivalstva zaradi nasilnega in kriminalnega nacizma tekom zadnje vojne in v določeni meri, tudi po njenem koncu;
c) da okoli 800.000 judovskih posameznikov in družin, ki prihajajo iz evropskih držav, živi kot razseljene osebe v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Cipru. Čeprav so pogoji in razmere zanje, objektivno gledano, bolj ali manj težke in bolj ali manj jim naklonjene, so vsi izjemno moralno, psihološko in psihično potrti. Zelo visok delež teh Judov in Judinj, skoraj vsi, si želi pridružiti se judovskemu prebivalstvu v Palestini in začeti novo življenje v vzpostavljenem judovskem nacionalnem domu tam;
d) da Bela knjiga iz leta 1939, ki še vedno velja, predvideva, da se v Palestino letno priseli 18.000 oseb. Polovica jih pride iz koncentracijskih taborišč v Evropi in druga polovica iz koncentracijskega taborišča na Cipru, poleg njih pa je treba upoštevati še priseljence, ki pridejo v državo na podlagi drugih izdanih dovoljenj.
5. Ta dejstva, kot tudi omejitve omenjene v 3. točki, nujno zahtevajo vzpostavitev objektivnih kriterijev za presojo in sklepe glede vprašanja priseljevanja Judov in Judinj v Palestino.
Vprašanje ureditve odnosov med arabskim in judovskim prebivalstvom v Palestini je vprašanje, ki je pridobilo mednarodni pomen, in jenajpomembnejši vidik problema Palestine kot tudi problema usode judovskega prebivalstva iz taborišč za razseljene osebe (problema, ki obstaja skupaj s problemom ljudi drugih nacionalnosti z istim statusom in ki je pridobil mednarodne razsežnosti). Ta dva problema sta deloma povezana, kot velja za vse mednarodne probleme.
Zato bi zaradi te soodvisnosti morali najti objektivne kriterije ob razumevanju, da je glavna naloga ureditev odnosov med arabskim in judovskim prebivalstvom v Palestini, ki je njihova skupna dežela.
6. Ker prebivalstvo Palestine predstavljata dve ljudstvi, se predhodno zastavi vprašanje pravic teh dveh ljudstev. Ob analizi zgodovinskih dejstev podpiram stališče, da imata obe ljudstvi, arabsko in judovsko, zgodovinske korenine v Palestini, ali drugače, da je Palestina domovina obojih in da sta obe ljudstvi pomemben del gospodarskega in kulturnega življenja dežele. Upoštevajoč to in trenutne razmere v Palestini je zato najbolj gotov način za dosego glavnega cilja – ureditve razmer med arabskim in judovskim prebivalstvom, ki živi v Palestini – ta, da ti dve ljudstvi dosežeta dogovor.
7. Ker trenutno ni takega dogovora zaradi razmer znotraj Palestine, zaradi pritiskov, ki so bili in se jih izvaja, zaradi skrajnih stališč nacionalnih front, ki so se vzpostavile, in zaradi občutij, ki so se oblikovala sama ali se jih je namerno razpihovalo, in če takega dogovora v trenutnih razmerah ne pričakujemo, nas bi toliko bolj morali voditi objektivni nameni pri oceni in ureditvi problema pred nami – nameni, ki jih je potrdila in utrdila zgodovina. Na ta način je najbolj gotovo, da se bo ustvarilo temeljno drugačne razmere, ki bodo omogočile, da ti dve ljudstvi dosežeta dogovor glede predlaganih rešitev in se dogovorita glede vseh vprašanj, ki se tičejo skupnega življenja v skupni državi. To je še toliko pomembneje, če nosi predlagana rešitev moralno in politično težo Združenih narodov.
8. Pravice do neodvisnosti, svobode in oblikovanja lastne vlade so temeljne pravice vsakega ljudstva. Temeljni del predloga za rešitev problema Palestine mora zagotoviti, da se ukine razmere, ki so proti volji tamkajšnjega prebivalstva in ki so prebivalstvu Palestine onemogočili, da bi razvili lastno vlado in dosegli neodvisnost svoje države.
Zato pri presojanju različnih načel in vodil, na katerih naj temelji rešitev problema Palestine, zavračam stališče, da naj zgolj mednarodni ukrepi, ki se jih sedaj sprejema, privedejo do uresničitve pravice do oblikovanja lastne vlade in neodvisnosti Palestine. Prav nasprotno; zdi se mi, da se bo to doseglo skozi zavest, ki jo je že prikazalo arabsko prebivalstvo, in skozi boj, ki so ga ohranjali tekom desetletij, in tudi skozi boj judovskega prebivalstva v zadnjih letih. Sedanje mednarodno delovanje je lahko zgolj način pripoznave trenutnih razmer in iskanja rešitve, če je le mogoče, na miren način.
9. Če bo zaradi tehničnih razlogov treba vzpostaviti tranzicijski režim, da se uresniči odločitve o pripoznavi neodvisnosti prebivalstva Palestine, mora biti ta režim časovno čim krajši in omejen zgolj na najbolj nujna delovanja, da se neodvisnost uresniči.
To nasprotuje nadaljevanju Mandata v kakršni koli obliki ali vzpostavitvi kakršnegakoli skrbništva. Za izpolnitev te naloge mora Generalna skupščina Združenih narodov na podlagi svoje ustanovne listine vzpostaviti ad hoc organ, ki bo odgovarjal Združenim narodom.
10. Priznanje in spoštovanje enakih, individualnih pravic – državljanskih, političnih, verskih in kulturnih – vseh prebivalcev in prebivalk Palestine je naslednji korak pri tem, da se zagotovijo demokratična načela v okviru predloga za ureditev problema Palestine.
11. Glede na posebnosti, omenjene v prvi točki, pri tem ne gre zgolj za enakopravnost vseh prebivalcev in prebivalk Palestine v njihovih individualnih pravicah, ampak tudi za enakopravnost arabskega in judovskega ljudstva v njunih pravicah v skupni državi. Ta temelji na pripoznanju tako zgodovinskih kot obstoječih dejstev, saj imata obe ljudstvi zgodovinske korenine v isti deželi – ne more iti torej za vprašanje pravic večine in zaščite manjšine.
Koncepti kot so suverenost, pravica do samoodločbe, pravica do oblikovanja lastne vlade, neodvisnost in svoboda so temeljna demokratična načela, ki nas morajo voditi v odnosu do ljudstev in njihovih ozemelj. A prav zato ker imamo opravka z ljudmi ter ozemljem in da bomo pravilno uresničili ta načela, moramo imeti v mislih, kako bistveno je, ali izhajamo iz tega, da ima zgolj eno ljudstvo svoje zgodovinske korenine na tem ozemlju ali pa obstaja še drugo ljudstvo, ki ima prav tako svoje zgodovinske korenine na tem ozemlju in tu živi. Pred nami je slednja situacija. Zato je pomembno, da se vse omenjene pravice prizna in uresniči članom in članicam obeh ljudstev istočasno ter povezano. Demokratično načelo večine in manjšine v tem primeru ni okrnjeno, saj bo še vedno našlo prostor v družbenem in političnem življenju države. To načelo pa ne more niti ne bi smelo postati ključno pri krčenju ali ogrožanju omenjenih temeljnih demokratičnih načel in pravic, ki pripadajo ljudem obeh ljudstev na njihovem skupnem ozemlju in v njihovi skupni državi.
Temeljno vodilo tega sklepa je zgodovinski in dinamični razvoj vsake nacionalne skupnosti v okvirih države ter njenega političnega, družbenega in gospodarskega življenja. Na podlagi česa bi lahko v nasprotju z vodili, ki ne potrebujejo dokazovanja, pričakovali, da bo v Palestini drugače – da bo prišlo do ohranitve nekega statičnega stanja, da bo prihodnji razvoj zaznamovan s stagnacijo in ne z običajnim procesom političnih razlikovanj ne glede na obliko gospodarskega razvoja. Če bi prišlo do take izjeme, bi bil to sui generis, ki bi ga v nasprotju s človeškimi izkušnjami določali drugi dejavniki. In take izjemne razmere bi potrebovale izjemno rešitev.
Če po nekem obdobju pride to take skrajne, malo verjetne in izjemne statične situacije v nacionalnem, družbenem, političnem in gospodarskem življenju dežele, potem moramo glede Palestine in prihodnosti njenega prebivalstva vztrajati pri demokratičnem načelu, ki ga lahko štejemo za največji dosežek naprednega človeškega razmisleka – v mislih imam pravico do odcepitve.
12. Ključno vodilo, na katerem morajo temeljiti naši razmisleki o problemih in rešitvah, je nedvomno dejstvo, da je Palestina v okviru sedanjih meja gospodarska enota.
13. Predlog in rešitev, ki temelji na tem vodilu, mora tako v splošnem orisu kot v podrobnostih krepiti predvsem mirno življenje in razvoj Palestine ter mir – tako mir na področju, katerega del je Palestina, kot svetovni mir.
14. Zaradi zgodovinskega dejstva, da ima Palestina v očeh milijonov po celem svetu visok duhovni pomen, ker so tam sveti kraji, pa bi bilo treba vzpostaviti tudi nekakšen corpus separatum z mednarodnim nadzorom predstavnikov Združenih narodov in vseh vključenih verstev.
***
Na podlagi teh razmislekov, temeljnih načel in vodil, upoštevajoč trenutne razmere v Palestini in iz iskrene želje, da se doseže pravično in trajno rešitev ter da se prav uredi odnose med arabskim in judovskim prebivalstvom v njihovi skupni domovini, predlagam federativno državo, ki temelji na enakopravnosti arabskega in judovskega prebivalstva v svobodni in neodvisni Palestini, njihovi skupni državi.